Psihološki konstrukti in definicije so oblikovani kot niz operacij, s katerimi jih merimo in analiziramo. Če npr. merimo stres ali srečo, operativne definicije vključujejo merljive psihološke in fiziološke odzive, ki se pojavijo kot odziv na zaznano grožnjo ali uspeh. Tako lahko operativna definicija vključuje razumevanje pojava stresa kot napetosti organizma, ki se kaže v vedenjskih in fizioloških odzivih, npr. spremembi srčnega utripa, galvanskem odzivu kože, spremembi krvnega tlaka, dihalnega ritma ali pa v količini izločenega kortizola. Tisto, kar nam pri tem umanjka, je refleksija preiskovanega znanstvenega predmeta kot takega, njegova utemeljitev z vidika njega samega – kaj ta je.
Znanstveniki in strokovna literatura neprestano ponavljajo, da je stres (npr. na delovnem mestu) huda grožnja človeškemu psihološkemu in telesnemu blagostanju. Stres navadno definiramo operacionalistično ali pa čisto splošno, recimo: stres je psihološki, fiziološki in vedenjski odgovor posameznika, ki se poskuša prilagoditi notranjim ali zunanjim spremembam dražljajev. Stres je v psihološki literaturi večinoma opredeljen v okviru nevrobiološke in vedenjske paradigme po modelu dražljaj - odziv oz. v zadnjem času vse bolj dražljaj - organizem (kognitivna ali miselna predelava) - odziv. Stres je v tem dispozitivu razumljen kot odziv organizma na stresor, ki zamaje notranjo homeostazo ali ravnovesje, harmonijo. Vendar se takoj pokaže problematičnost takšne definicije v tem, da je presplošna, da bi bila kakor koli informativna, razlagalna, relevantna in da bi nam povedala, kaj stres je (kaj pomeni) za nas same ter kako učinkovati nanj.
Stres v psihologiji (raz)delimo na: kratkotrajen, akuten, ko se v hipu in zelo intenzivno odzovemo na nevarnost ali grožnjo (kot je to pri razgovoru za novo službo); ali dolgotrajen, kroničen (težave v partnerskih odnosih, trajna nesoglasja na delovnem mestu, denarne skrbi, učne težave itd.), ki se nam zdi manj intenziven, pa vendar, psihološko gledano, pušča bolj negativne in dolgotrajnejše posledice. Tako je zdravnik Hans Selye (1956) predstavil t. i. splošni prilagoditveni sindrom, ki ga sestavljajo tri splošne (fiziološke) faze oz. vzorci, ki se pokažejo ob dolgotrajnejši, stopnjevani izpostavitvi stresorju, in sicer: 1. faza alarma, ki jo določata šok in protišok; 2. faza odpora, od katere je odvisno, ali bo organizem »uspešno« obvladal stresor; 3. faza izčrpanosti, v kateri so že vidni telesni, miselni, čustveni, vedenjski in zaznavni znaki učinka stresa. Selye je kot endokrinolog prvi opisal tudi t. i. HPA os (os hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza). Med aktivacijo HPA osi se iz nadledvične žleze izločajo stresni hormoni glukokortikoidi, tj. kortizol. Obenem pride do aktivacije simpatičnega živčnega sistema in izločanja stresnih hormonov adrenalina in noradrenalina, ki prav tako povzročajo telesne spremembe.
Razlikujemo lahko tudi »pozitivni stres« (eustres), ki naj bi nas pripravil na delovanje, izziv (npr. opravljanje izpita, spoznavanje novih prijateljev, prvi zmenek, nastop), in »negativni stres« (distres), ki učinkuje negativno na organizem in lahko vodi v izgorelost (npr. razočaranje zaradi izgubljene priložnosti, izključenost iz družbe). Premalo ali preveč »stresa« naj bi tako povzročalo negativne učinke – dolgčas, nedejavnost ali utrujenost in izgorelost. Cilj je torej doseči »optimalno« količino stresa oz. ga tako uravnati, da ima optimalne posledice za organizem, kot sta prva izpostavila Yerkes in Dobson že leta 1908. Tako si moramo prizadevati, da postanemo karseda »prilagojeni in odporni na stres oz. stresorje«, ki povzročajo večjo grožnjo oz. neravnovesje v organizmu in v naši duševnosti.
Kot smo že izpostavili zgoraj, problem ostaja v tem, da nam, izhajajoč iz tovrstne paradigme in metodologije, še vedno ne uspe pojasniti vprašanja, zakaj se posamezniki na stres odzivamo popolnoma različno, pa tudi same kompleksnosti procesov, ki vselej delujejo v človeški družbeno-simbolni resničnosti, katero v veliki meri določajo prepletenosti raznih okoliščin.
Richard Lazarus je bil eden od prvih psihologov, ki je nasprotoval redukcionističnim pristopom k razumevanju človeškega vedenja. Lazarusova kognitivno-mediacijska teorija pojasnjuje, kako stopnja zaznane grožnje npr. vpliva na posameznikov čustveni in psihološki odziv. Vrednotenje oz. presojanje (angl. appraisal processes), ki je zelo kompleksno in do neke mere celo nezavedno, vključuje afekte in ni zgolj nevtralna ocena intelekta (Lazarus, 1999).
Lazarus in Folkman (1984) sta predlagala t. i. transakcijski model stresa in spoprijemanja s stresom, v katerem je poudarek na tem, da je zmožnost spoprijemanja s stresom in prilagajanja okolju oz. problemom, ki jih je ta postavi pred nas, posledica transakcij in interakcij, ki potekajo med nami in okoljem. Po Lazarusu in Folkmanu obstajata dve vrsti kognitivnega ocenjevanja (appraisal) nekega položaja ali dogodka: primarno ocenjevanje, ki se pojavi, ko zaznavamo potencialni stresor in ocenimo pomen dražljaja ali dogodka za organizem; ter sekundarno ocenjevanje, ki se pojavi, ko se subjekt odloči, kaj bo storil v zvezi s tem, kar vključuje oceno njegove sposobnosti, da se spopade s posledicami stresnega dogodka in razvije strategije spoprijemanja s stresom.
Tukaj se postavi nov problem, in sicer, kako se lahko spoprimemo s stresom, če je vrednotenje oz. presojanje nekega stresorja, dražljaja ali dogodka vselej tudi nezavedni proces oz. vključuje tudi nezavedni vidik – kar je nakazal že Lazarus. V takšnem, celostnem, kompleksnem razumevanju interakcije med nami in okoljem ter samega »presojanja« je vselej vključen tudi vidik drugosti, tj. Drugi in njegova želja – kdo sem za drugega? Kaj hoče od mene? Kaj v meni vidi? Kakšna je njegova želja? Stresorje lahko potemtakem obravnavamo kot »dražljaje«, ki nagovarjajo subjekt v njegovem najbolj lastnem jedru (njegovo nezavedno fantazijo in željo). Od tega razmerja je odvisno subjektovo dojemanje samega sebe – njegova lastna vrednost. Vendar pa je pomen dražljajev in dogodkov obenem odvisen tudi od družbe in njenih zahtev in prav tako vpliva na naše samodojemanje. Nadjaz – ki ga sooblikujejo norme in »zakoni« neke specifične družbenozgodovinske ureditve (npr. neoliberalizma) – je tista instanca, ki je prav tako »sokonstitutivna« za naš jaz in s tem vpliva na samodojemanje subjekta (sem vreden želje/ljubezni Drugega?). Tako so – če vključimo metapsihologijo (teorijo psihičnega aparata) – želje pomembnih drugih oz. želje Drugega, na podlagi katerih poteka naša identifikacija (najbolj intenzivno v otroštvu) vgrajene v naše ocenjevanje (appraisal) stresorja ali stresnega dogodka in odzive nanj. V odziv na zaznani stres je torej vselej vključena tudi nezavedna fantazija in želja, ki iz nje izrašča.
Tako pridemo do novega »protislovja«, in sicer da je v samo zaznavo, odziv in strategije »spoprijemanja s stresom« vključena naša temeljna fantazija, ki pa proizvaja užitek ali jouissance – ki ga lahko razumemo tudi kot presežni užitek, ki je vselej prisoten, tudi npr. v asketskem dejanju odpovedovanja užitku. Potemtakem stresorjev ne moremo enostavno obravnavati kot »pozitivne« ali »negativne«. Prav tako ne moremo obravnavati stresa kot »motnje«, po (pre)enostavnem modelu ravnovesje-neravnovesje, iz katerega izhaja ideja »normalnega stanja« ali »optimalnega stresa«. Kot se kaže v življenju – čeprav se nam zdi na prvi pogled to dejstvo nesmiselno – lahko v stresu uživamo, čeprav ima to za nas lahko negativne in uničujoče posledice. To lahko pojasnimo s pomočjo psihoanalize, in sicer zato, ker nam življenje ali bolj konkretno, neko delo, omogoča, da delujemo v neki smeri in tako živimo svoje življenje v skladu z našo željo, ki je vselej želja Drugega. Pri tem uživamo (»strast, ki nas ubija«), saj prihaja v tem procesu do »utelešenja« temeljne, nezavedne fantazije, ki nas bistveno določa. Kot je opazil in teoretiziral že Freud, je tisto, kar vztraja v organizmu in se ne ravna po zakonu homeostaze, »onkraj načela ugodja«, gon, ki ponavljajoče proizvaja užitek. Tako se užitka in »stresa« v resnici ne moremo nikoli znebiti, zato nam ostanejo le modusi, v katerih kot subjekti uživamo v stresu na svoj edinstven način. Mogoče je korak, ki ga moramo narediti – čeprav je vse prej kot enostaven – identifikacija s svojim stresorjem, če parafraziramo Lacanov izrek s seminarja XXIV: »[…]najboljše, kar lahko storimo, je to, da se identificiramo s svojim simptomom.«
Literatura
Lazarus, R. (1999). Stress and Emotion: A New Synthesis. London: Free Association Books.
Lazarus, R. in Folkman, S. (1984). Stress, Appraisal and Coping. New York: Springer.
Liefooghe, A. in Bicknell, M. (2010). »Enjoy Your Stress! Using Lacan to Enrich Transactional Models of Stress«. Organization; 17(3): 317–330.
Selye, H. (1956). The Stress of Life. McGraw-Hill.
Yerkes, R. in Dodson, J. (1908) »The Relation of Strength of Stimulus to Rapidity of Habit Formation«. Journal of Comparative Neurology and Psychology; 18: 459–82.
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
