Ali nas otroci res postarajo?

Veliko staršev se pošali, da jih otroci »postarajo čez noč«. Neprespane noči, nenehno usklajevanje obveznosti in vsakodnevne težave starševstva pogosto pustijo sledi na telesnem izgledu in na počutju. Toda ali je v tem tudi kaj znanstveno dokazane resnice? Glede na raziskave je odgovor obenem »da« in »ne«.

Prehod v starševstvo predstavlja eno največjih življenjskih sprememb. Znanstveniki so zanj uvedli celo posebna izraza: matrescenca za matere in patrescenca za očete. Označujeta obdobje telesnih, čustvenih, miselnih in družbenih sprememb ob prilagajanju na starševsko vlogo.

Med nosečnostjo so hormonske spremembe posebno izrazite pri materah, raziskave pa spremembe ravni nekaterih hormonov zaznavajo tudi pri očetih. Raven testosterona pri očetih običajno nekoliko upade, poveča pa se izločanje oksitocina, hormona, ki spodbuja navezanost, empatijo in skrb za otroka. Tudi možgani se v tem obdobju nekoliko preoblikujejo. Čeprav se določeni deli možganov rahlo zmanjšajo, gre za prilagoditev, ki staršem pomaga bolje prepoznavati otrokove potrebe in se nanje učinkoviteje odzivati.

Vendar ima starševstvo tudi svojo ceno. Prva leta pogosto zaznamujejo pomanjkanje spanja, finančne obremenitve in kronični stres. Ti dejavniki lahko vplivajo na biološke procese staranja. Eden izmed pomembnih pokazateljev tega vpliva so telomeri, zaščitni deli na koncih kromosomov, ki varujejo našo dedno zasnovo. Krajši telomeri so povezani z večjim tveganjem za bolezni srca in ožilja, demenco ter krajšo življenjsko dobo. Dolgotrajni stres poleg tega zvišuje raven kortizola in spodbuja kronično vnetje v telesu, kar dodatno povečuje tveganje za zdravstvene težave.

Čeprav starševstvo v začetnem obdobju lahko pospeši nekatere procese biološkega staranja, raziskave, ki preučujejo dolgoročni vpliv starševstva na zdravje in dolgoživost posameznika, razkrivajo svetlejšo plat te življenjske vloge. Starši v povprečju živijo nekoliko dlje kot ljudje brez otrok, kar se glede na švedsko raziskavo prične izražati po 60. letu starosti. Očetje živijo približno dve leti dlje kot moški brez otrok, matere pa imajo prav tako nekoliko daljšo pričakovano življenjsko dobo kot ženske brez otrok.

Raziskovalci domnevajo, da pomembno vlogo pri tem igrajo odrasli otroci. Ti staršem pogosto nudijo čustveno oporo, pomoč pri vsakodnevnih opravilih in družbeno vez, kar lahko pozitivno vpliva na telesno in duševno zdravje v poznejšem življenjskem obdobju.

Na dolgoživost pa ne vpliva le dejstvo, ali imamo otroke ali ne, temveč tudi življenjske okoliščine. Nizek socialno-ekonomski položaj je povezan z bistveno večjim kroničnim stresom, zato imajo ljudje iz najnižjih dohodkovnih skupin lahko tudi do deset let krajšo pričakovano življenjsko dobo kot tisti iz najvišjih.

Pomembna sta tudi število otrok in starost ob rojstvu prvega otroka. Raziskava Univerze v Helsinkih iz leta 2026 je pokazala, da je rojstvo otrok staršem med 24. in 38. letom povezano z ugodnejšim vzorcem staranja in daljšo življenjsko dobo. V povprečju so najdlje živele ženske z dvema ali tremi otroki, medtem ko sta bila zelo veliko število rojstev in življenje brez otrok povezana z manj ugodnimi izidi. Porodi med približno 24. in 38. letom so bili povezani z ugodnejšimi vzorci staranja in dolgoživosti, vendar te starosti niso priporočilo za načrtovanje materinstva.  Možnih razlag je več, od telesnih obremenitev ponavljajočih se nosečnosti do razlik v zdravju, življenjskih navadah in socialno-ekonomskih razmerah.

Pri moških so nekatere starejše raziskave pokazale povezavo med večjim številom otrok in daljšo življenjsko dobo, čeprav razlogi za to še niso povsem pojasnjeni.

Raziskave torej ne dajejo enoznačnega odgovora na vprašanje, ali nas otroci »postarajo«. Nosečnost in starševstvo sta povezana z nekaterimi kazalniki biološkega staranja, v poznejših letih pa so v določenih populacijah starši v povprečju živeli dlje od ljudi brez otrok.