Terapevtska govorica onkraj psihoterapije

Za sodobno, tako imenovano zahodno družbo, je značilno tudi nenehno osredotočanje na posameznika. O tem med drugim priča preplavljenost družbenih omrežij z vsebinami, ki nas spodbujajo, da na primer postavimo meje, zadržimo prostor, zavrnemo strupenost (ali toksičnost) v delovnem okolju, določenem razmerju in podobno. Ti mediji nas torej kar naprej nagovarjajo v terapevtskem jeziku, s čimer nas spodbujajo k uporabi te govorice v vsakdanjih medčloveških odnosih. Toda za kaj sploh gre pri terapevtski govorici onkraj psihoterapije, h kateri nas spodbujajo družbena omrežja?

Vzemimo nekaj primerov iz vsakdanjega partnerskega življenja:

• Partnerju, ki ne posluša, kar mu govorimo, zabrusimo: Kako si zaverovan sam vase!

• Partnerju, ki porabi preveč denarja za svoje stvari, rečemo, da je narcističen.

• Partnerju, ki medtem, ko se pogovarjava, preverja svoj telefon, rečemo: Spet se ne zmeniš zame. Ta odnos je zame tako toksičen.

• Partnerju, ki je delil z drugimi slike, ki nam niso bile všeč, rečemo, da je s tem kršil naše meje.

Ko na primer partnerju, ki nas ne posluša, rečemo, da je zaverovan vase, v resnici podamo svoj osebni pogled na njegovo dejanje. Kar ni objektivno, ampak subjektivno – gre za subjektivno označevanje partnerjevega dejanja kot nečesa patološkega, nečesa, kar je znak duševne motnje. Terapevtsko govorico tu uporabljamo kot orožje.

Ko nas bodo družbena omrežja naslednjič spet nagovorila v terapevtski govorici, pomislimo, da nas tako spodbujajo k uporabi tega jezika kot orožja v vsakdanjih medčloveških odnosih, in na to, da je največja človeška neumnost prav vojna – takšna ali drugačna.