Stela
Kako žalostno, da nam določene etikete navadno najbližje sorodstvo prilepi že pred našim rojstvom. Tega se celo življenje ne zmoremo znebiti. Upravičujemo svoj obstoj, borimo se za pravico svoje družine, za katero čez čas ugotovimo, da je ne bomo nikoli dosegli.
Lahko bi rekli, da sem imela lepo otroštvo, brezskrbno. Vendar sem hitro spoznala da "plačujem" za napake, ki jih je po mnenju starih staršev naredila mama, ko se je poročila z mojim očetom. V otroštvu so bile navadno majhne opazke iz ust starega očeta, stare mame in tete (mamine sestre) vedno prisotne, kot npr. tvoj oče je niče; pri kosilu sem bila navadno okregana da grdo jem, tako kot moj oče; ali pa, saj ne gre veliko pričakovati od tebe, saj vemo, čigava si. Velikokrat so me neupravičeno obtožili, da se grdo obnašam, čeprav sem bila miren otrok z vzornim vedenjem. Vedno so našli nekaj, kar da počnem narobe. V otroštvu so dodobra načeli mojo samozavest. Med odraščanjem sem tudi sama ugotovila, da je mama res storila napako, ko se je poročila z mojim očetom. Čeprav drži tudi, da sem v otroštvu očeta oboževala, mame se skoraj ne spominjam. Kasneje sem ugotovila, da je bila res veliko zaposlena z zahtevno funkcijo v službi ter vsemi gospodinjskimi deli, pri čemer ji oče ni stal ob strani niti pri vzgoji in učenju mene in mojega starejšega brata. Nekje na sredini osnovne šole je mama hudo zbolela. Danes bi rekli, da je izgorela, v tistih časih ni bilo tega pojma, zato so rekli, da ima depresijo, ki pa gre z izgorelostjo z roko v roki. Takrat se je moje brezskrbno otroštvo končalo, saj sem ji kot otrok pred najstništvom edina priskočila na pomoč.
Dejansko sem morala hitro odrasti, najstništva tako nisem imela. Z njo sem komentirala zgodbe, ki tako mladega človeka ne bi smele zanimati.
Ker sem s tako vnemo opravljala vlogo hčerke, prijateljice in podpornice mami, pa tudi zaradi krhkih odnosov v družini, sem na začetku srednje šole tudi sama doživela prvo depresivno epizodo. Kljub vsemu sem redno, celo z nadpovprečnim uspehom opravljala čisto vse šolske in obšolske obveznosti. Povsem sem se iztrošila, saj sem hotela sorodnikom dokazati, da je moja družina vredna, da zmoremo biti več, tako da sem zaradi depresije v prvem letniku na fakulteti skoraj padla. Pa vendar mi je uspelo v roku diplomirati, kasneje magistrirati. V družbi veljam za uspešno, v službi dosegam nadpovprečne rezultate.
Zaradi otroštva imam težave s perfekcionizmom in še vedno prenizko samozavestjo. Svoje družine, partnerja in otrok nimam, saj me še vedno preganja misel, da moram skrbeti za mamo, ji v vsem ustreči, da ji bo lažje, navsezadnje so jo vsi sorodniki in partner razočarali.
Dejstvo je, da sem jo razočarala tudi jaz. Desetletja mi je dopovedovala, da so vsi moški ničvredni (primerjava z mojim očetom), zaradi česar zdaj, ko sem v zrelih letih nimam partnerja, predvsem pa ne otrok. Kako pa naj si nekdo želi partnerja in otroke, če je celo življenje poslušal, kako so vsi ničvredni in da moram poskrbeti zanjo, ker še nihče ni? Zadnja leta na to gledam bolj racionalno.
Dejansko moja mati ni imela ne dobrih staršev niti dobrega moža, zadnjega si je sicer sama izbrala, in zato se sprašujem: ali smo res čisto vsega krivi mi?
Dandanes me krivi, ker mi ni uspelo zbrati poguma, da bi šli živet drugam, da bi imeli hiško, v kateri bi bivali samo midve. Lahko zapišem, da se spet vračam v otroštvo, kjer sem "odgovorna" za napake in napačne odločitve drugih ljudi. Dolgo sem igrala "odrešiteljico", danes zaradi utrujenosti tega ne zmorem več. Nekateri ljudje res radi prevzamejo vlogo "večne žrtve" in prav ti svoje najbolj zveste in dragocene sorodnike nato ponavadi izčrpavajo dan za dnem.