V iskalniku pomoči lahko poiščete stike različnih strokovnjakov (psihologi, psihiatri in pedopsihiatri, psihoterapevti, socialni delavci), ki so vam na voljo v vašem kraju oz. regiji bivanja.
Podeželski zdravnice in zdravniki pravijo, da pri kmetih in kmeticah ne zaznajo le »visokega krvnega tlaka« in »obrabe hrbteničnih vretenc«, temveč iz simptomov lahko razberejo njihovo življenjsko zgodbo. Opažajo več bolezni prebavil, srca in ožilja, mišično-kostnih težav, alergij in dermatitisov, pa tudi izgorelost, depresijo in samomore starejših. Vzroka ne iščejo le v njihovih obrabljenih telesih, temveč jih pripisujejo načinu kmetovanja in njihovim življenjskim razmeram.
Zdravniki poudarjajo, da kmet pride k njim šele, ko se skoraj sesuje. Telesa pacientov, zlasti s storilnih kmetij, so po njihovih opažanjih »uničena pri petdesetih«, opozorilnih znakov pa nihče ne jemlje resno, ker je delo vedno na prvem mestu. Marsikdo celo prestavi ali odpove nujno operacijo, če bi ta časovno sovpadla s setvijo ali žetvijo – »delo na kmetiji ne more počakati«.
Posebej jasno vidijo slabo zdravstveno stanje kmetic. Že v socializmu so bile po štiridesetem letu preobremenjene z denarnimi skrbmi, krediti in delom v gospodinjstvu, medtem ko so moški odločali o kmetijski mehanizaciji in zemlji. Tudi danes ženske pogosto nosijo dvojno breme – skrb za družino in delo na kmetiji – in po oceni zdravnic pogosto zapadejo v »tabletomanijo« in alkoholizem, da bi zdržale. Te stiske razumejo kot družbeno, ne biološko povzročeno bolezen.
Zdravnice in zdravniki med značilnostmi življenja na vasi opisujejo tudi močan patriarhat, tekmovalnost in zavist. Kmetje z velikih kmetij si težko priznajo duševne težave: k zdravniku pridejo z bolečinami v »žilah« ali »ribicah [ledvicah]«, nikakor pa nočejo slišati, da imajo težave z »živci«. Po drugi strani so mali kmetje in kmetje, ki ob kmetovanju hodijo še v službo, utesnjeni med nizke prihodke, administrativne zahteve, propad lokalnih podjetij in občutek, da kot kmetje v vasi skoraj izginjajo.
Zanimivo je, da zdravniki na podeželju razmišljajo tudi o tem, kakšna pomoč bi kmetom in kmeticam sploh koristila. Prepričani so, da klasični centri za duševno zdravje niso časovno prilagojeni kmetom – ti si ne bodo vzeli dopoldneva, da bi poslušali predavanje o zdravem življenju. Menijo, da bi morala pomoč priti na vas v obliki lokalnih, časovno prožnih delavnic in podpore po zgledu nekaterih praks iz tujine, kjer z njimi delajo tudi ljudje iz nezdravstvenih poklicev, ki jim kmetje bolj zaupajo. In predvsem – pomoč, ki jih ne sili v jemanje zdravil, temveč krepi zavedanje o lastnih virih moči v okoliščinah, ki so težke, a za mnoge »normalen del« kmečkega življenja.
Vir: Knežević Hočevar, Duška. Podeželski zdravniki širše o trpljenju ljudi, ki kmetujejo. V: Šprah, Lilijana (ur.). Od seznanjenosti s težavami v duševnem zdravju do učinkovitega odzivanja z manj stigme: zdaj je čas, da znanje prenesemo v prakso! 1. izd. Ljubljana: Založba ZRC, 2022. Str. 209-220. https://omp.zrc-sazu.si/zalozba/catalog/view/2026/8318/1760-1, DOI: 10.3986/9789610506768_15
© 2026 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
