Iščete strokovnjaka za pomoč v duševni stiski?

Izgorelost na Slovenskem postaja prepoznavna tam, kjer stare vrline ne izginejo, temveč se preoblikujejo v t. i. delo na sebi

Če na vprašanje izgorelosti na Slovenskem pogledamo skozi perspektivo starih pregovorov in ugank na eni ter sodobnih medijskih in spletnih diskurzov na drugi strani, se pokaže, da ne primerjamo preprosto »prej« in »zdaj«, temveč dva različna sistema, v katerih se vrednoti delo in v katerih se izgorelost sploh lahko prepozna kot družbeni problem. Avtorica v članku z naslovom Pridnost v novi preobleki?, ne razglablja o izgorelosti neposredno, ampak sledi premiku pomena izraza pridnost: temu, kako se ista vrlina v različnih zgodovinskih ekonomijah preoblikuje v različne načine normalnosti.

V pretežno agrarnem svetu pregovori pridnost povezujejo z materialno preskrbljenostjo: omenjajo kruh, lakoto, dobro letino in preživetje. Pridnost je tu predvsem koristna delavnost, obenem pa moralno priznana drža, celo bogu všečna. Vzpostavlja se kot vzgojna norma, ki se jo privzgoji s strogostjo in spopadanjem s težavami ter utrjuje potrpežljivost, ponižnost in prilagajanje danemu redu. V takem sistemu vrednot je izčrpanost verjetno pogosta spremljevalka dela, vendar je predvsem pričakovana – tako rekoč nujna posledica – ne pa kulturno artikulirana kot poseben, poimenovan »zlom« – danes bi rekli simptom izgorelosti.

Sodobni diskurzi pa vzamejo isto besedo in ji spremenijo pomen: pridnost zdaj velja za »napačen vzorec delovanja« in celo kot pot v izgorelost, pri čemer je izgorelost posledica »preveč pridnosti«. To je odločilen premik: tam, kjer je bila pridnost prej (npr. v preživetveni agrarni ekonomiji) orožje proti lakoti, je danes lahko problematična, ker naj bi posameznika izčrpala, ga pahnila v prekomerno prilagajanje in ga naredila neustreznega za zahteve trga. Izgorelost se pogosto razume kot simptom neoliberalnega kapitalizma, obenem pa kot kazalnik sodobnosti: ko jo opredelimo na novo, zarišemo mejo s preteklostjo in hkrati na novo opredelimo, kako je treba doživljati delo. Še več: izgorelost deluje kot prelom, ki človeka ne usmerja toliko k družbeni spremembi, temveč k prilagajanju – preoblikuje naj svoja pričakovanja in se vpraša, kako razume samega sebe v vlogi »primernega« delavca ali zaposlenega.

Zato lahko o izgorelosti na Slovenskem sklepamo predvsem tole: prepoznavna postaja tam, kjer se tradicionalna delovna etika sreča z neoliberalno zahtevo po stalni optimizaciji. Stare vrline ne izginejo, temveč se preoblikujejo v t. i. delo na sebi – v samouravnavanje, osebno rast, opolnomočenje in z moralnimi zakoni opredeljeno skrb zase, ki je legitimna tudi zato, ker obljublja ohranitev (osebne in družbene) koristnosti. Izgorelost je tako hkrati simptom in mehanizem: razkriva meje pridnosti, vendar to mejo pogosto rešuje z novim tipom pridnosti – z notranjo disciplino, ki naj človeka ponovno naredi sposobnega za delo in življenje v sodobni ekonomiji.

Vir: Habinc, Mateja. Pridnost v novi preobleki?: izgorelost in (navidezno) odnaučenje pridnosti. Glasnik Slovenskega etnološkega društva. 2025, 65, št. 1, str. 5-14. Dostopno na https://cdn2.domdesign.com/users/SEDDrustvo/Site/sites/sed-drustvo.si/modules/Domino/Files/glasnik-slovenskega-etnoloskega-drustva-65-1-2025-2.pdf.

<< Nazaj na zanimivosti o počutju na kmetiji