V iskalniku pomoči lahko poiščete stike različnih strokovnjakov (psihologi, psihiatri in pedopsihiatri, psihoterapevti, socialni delavci), ki so vam na voljo v vašem kraju oz. regiji bivanja.
Stres je del vsakdanjega življenja. Včasih nas žene naprej, drugič nas izčrpa in nam vzame voljo, energijo ter miren spanec. Ljudje se s stresom spoprijemamo različno; nekateri hitro pričnejo z reševanjem težave, medtem ko drugi zmanjšujejo stisko z umirjanjem svojih čustev. Tem načinom prilagajanja in odzivanja na stres pravimo spoprijemanje (ang. coping) s stresom.
Gre za miselne in vedenjske načine, s katerimi skušamo zmanjšati psihično obremenitev ter lažje obvladati težavne situacije. Takšni odzivi nam pomagajo, da stres bolje prenašamo, ga obvladujemo ali vsaj zmanjšamo njegov vpliv na naše življenje. Razumevanje teh strategij je pomembno, saj lahko prav dober odziv na stres pomaga ohranjati boljše počutje, zdravje in kakovost življenja. Pomembno pa je tudi zato, ker vsi načini spoprijemanja s stresom niso enako učinkoviti v vseh situacijah – kar pomaga v določenih okoliščinah, ni nujno najboljša rešitev v drugih.
Lazarus in Folkmanova sta načine spoprijemanja s stresom razdelila v dve glavni skupini: strategije, osredotočene na reševanje težave, ter strategije, osredotočene na obvladovanje čustev.
1. Strategije, osredotočene na reševanje težave
Pri teh strategijah skušamo težavo dejavno rešiti. To pomeni, da ukrepamo in poskušamo spremeniti situacijo, ki nam povzroča stres (stresor). Med te strategije spadajo na primer načrtovanje, iskanje informacij, sprejemanje konkretnih odločitev, prilagoditev načina dela/vedenja in iskanje praktične pomoči. Te strategije so učinkovite predvsem takrat, ko lahko vplivamo na izid situacije.
Primer:
Maja je dobila negativno oceno pri izpitu. Po tem se je odločila, da bo naredila načrt, kako se bo učenja lotila pred naslednjim izpitnim rokom. Odtlej si vsako popoldne vzame eno uro časa za utrjevanje snovi.
2. Strategije, osredotočene na obvladovanje čustev
Pri teh strategijah skušamo predvsem omiliti stisko in neprijetna čustva, ki nam jih povzroča stres. Za razliko od strategij, osredotočenih na reševanje težave, se pri tem ne osredinimo na spreminjanje stresorja, temveč na spreminjanje sebe. To pomeni, da poskušamo ublažiti strah, žalost, jezo ali nelagodje, ne da bi s tem nujno odpravili ali omilili težavo. Med te strategije spadajo na primer sprejemanje situacije, preokvirjanje (spreminjanje svojega pogleda na situacijo), iskanje čustvene podpore in čustveno izražanje (npr. jok, pisanje dnevnika). Te strategije so učinkovite predvsem takrat, ko nimamo nadzora in vpliva na okoliščine oz. težave ne moremo odpraviti.
Če težave ne moreš odpraviti, poskusi spremeniti svoj pogled nanjo.
Primer:
Maja se je udeležila razgovora za delovno mesto, na katerega se je prijavila, vendar je bil na koncu izbran drug kandidat. Kljub razočaranju ugotavlja, da ceni celotno izkušnjo, saj je v postopku spoznala zanimive ljudi in se naučila, kako se naslednjič lahko bolje pripravi na razgovor.
Za dolgoročno manj učinkovite strategije za zmanjševanje čustvene napetosti pa veljajo zanikanje, izogibanje težavi, premlevanje in zloraba psihoaktivnih snovi.
Čeprav se stresu v življenju ne moremo popolnoma izogniti, lahko z ustreznimi strategijami zmanjšamo njegov vpliv na naše počutje in zdravje. Pomembno je, da prepoznamo, katera strategija nam v določeni situaciji najbolj pomaga. Včasih je najboljša rešitev dejavno ukrepanje, drugič pa sprejemanje in skrb za lastno čustveno ravnovesje. Pri tem je pomembno tudi, ali imamo nad situacijo nadzor in jo lahko spremenimo, ali pa gre za okoliščine, na katere nimamo vpliva. Bolj kot razumemo svoje odzive na stres, lažje bomo skrbeli zase in se učinkoviteje soočali z vsakodnevnimi težavami.
Vira:
– Lazarus, R. S., & Folkman, S. (1984). Stress, appraisal, and coping (Issue 14). Springer
– Göral, F. S., Kesimci, A., & Gençöz, T. (2006). Roles of the controllability of the event and coping strategies on stress-related growth in a Turkish sample. Stress and Health, 22(5), 297–303. https://doi.org/10.1002/smi.1107