Odpri formo za iskanje
Polja moči
Osebne izpovedi

Na naši kmetiji sem odraščal in pravzaprav nikoli nisem resno razmišljal, da bi počel kaj drugega kot kmetoval. Že kot otrok sem bil najraje zunaj, pri živalih, na travniku ali ob očetu v traktorju. Kmetija je bila naš dom, naše delo in način življenja. Ko sem jo prevzel, sem bil ponosen. Zdelo se mi je, da nadaljujem nekaj, kar sta pred mano gradila oče in dedek in kar bom nekoč predal naprej.

Nisem pa vedel, koliko odgovornosti pride zraven. Ko je oče še delal, sva si delo razdelila. Če je bilo treba kaj urediti, sva se pogovorila. Če se je pokvaril stroj ali je bilo treba sprejeti kakšno večjo odločitev, nisem bil sam. Potem je oče zaradi zdravstvenih težav začel delati vedno manj in skoraj čez noč je večina stvari ostala na meni. Takrat se je moj svet počasi skrčil samo še na kmetijo. Zjutraj sem vstal in šel v hlev. Potem krmljenje, molža, delo na polju, popravila, papirji, naročila, veterinar, subvencije, računi. Zvečer sem še enkrat pregledal živino in ko sem prišel v hišo, sem že razmišljal, kaj vse moram narediti naslednji dan.

Na kmetiji ni tako, da ob štirih zapreš vrata in greš domov. Dom je hkrati tvoje delovno mesto. Če ponoči slišiš, da je v hlevu nekaj narobe, vstaneš. Če pride neurje, greš pogledat. Če je treba seno spraviti pred dežjem, ga pač spraviš, pa čeprav si utrujen. Najprej se mi to ni zdelo nič posebnega. Govoril sem si: »Tako pač je. Kmet mora zdržati.« Potem je prišlo nekaj slabih let. Enkrat suša, drugič toča. Stroški so šli gor, odkupne cene pa niso sledile. Vsakič, ko sem odprl elektronsko pošto, je bilo nekaj novega – kakšen obrazec, zahteva, rok ali sprememba predpisov. Nikoli nisem imel občutka, da sem zares končal. Najhuje pa je bilo, da o tem nisem govoril. Ko me je kdo vprašal: »Kako si?«, sem vedno odgovoril enako: »Dobro. Saj bo.« To je verjetno najbolj kmečki odgovor na svetu. Saj bo. Saj bo dež. Saj bo boljša cena. Saj bomo nekako plačali. Saj bom pozimi malo počival. Saj bo naslednje leto lažje. Ampak pri meni ni bilo vedno lažje.

Začel sem slabo spati. Zvečer sem bil tako utrujen, da bi lahko zaspal stoje, ko pa sem legel, so se mi po glavi začele vrteti številke. Koliko bo krme. Koliko bo stal servis traktorja. Ali bomo lahko odplačali kredit. Kaj, če zboli še oče. Kaj, če se zgodi kaj živalim. Včasih sem ob treh zjutraj gledal v strop in v glavi reševal težave, ki jih ob treh zjutraj tako ali tako ne moreš rešiti. Postajal sem tudi vedno bolj razdražljiv. Najmanjša stvar me je spravila iz tira. Če me je kdo doma kaj vprašal ob napačnem trenutku, sem hitro zabrusil nazaj. Potem mi je bilo žal, ampak o tem nismo govorili. Vedno manj sem hodil med ljudi. Včasih sem igral nogomet s prijatelji, šel na gasilsko veselico ali vsaj na kavo. Potem sem za vse našel razlog, zakaj nimam časa. »Ne morem, moram še v hlev.« »Ne morem, jutri zgodaj vstajam.« »Ne morem, dela je čez glavo.« Delo je bilo dober izgovor. Nihče kmetu ne bo očital, da preveč dela. V resnici pa se mi je vedno manj kamorkoli šlo. Med ljudmi sem imel občutek, da moram biti dobre volje, se pogovarjati in odgovarjati na vprašanja. Lažje mi je bilo ostati doma.

Čez čas sem se začel spraševati tudi o nečem, o čemer se prej nikoli nisem: ali sploh še hočem kmetovati? To me je najbolj prestrašilo. Kmetija mi je vse življenje pomenila ogromno. Nenadoma pa sem gledal hlev, njive in stroje in nisem čutil skoraj ničesar. Samo breme. Takrat še nisem rekel, da imam težave z duševnim zdravjem. Rekel sem, da sem utrujen. Da je slabo leto. Da imam preveč dela. Potem me je neko jutro žena vprašala: »Andrej, kdaj si bil nazadnje zares v redu?« Nisem znal odgovoriti. Rekla mi je, da že dolgo nisem tak, kot sem bil. Da sem ves čas napet, da skoraj ne spim, da se umikam od ljudi in da se tudi otroci včasih bojijo, kakšne volje bom prišel iz hleva. To me je zadelo bolj kot karkoli drugega. Prvič sem si priznal, da ne gre več samo za utrujenost.

K osebnemu zdravniku nisem šel takoj. Še nekaj tednov sem odlašal. Zdelo se mi je čudno priti tja in reči: »Ne vem, kaj je z mano, ampak ne zmorem več tako.« Veliko lažje bi povedal, da me boli križ. Nazadnje sem šel. In ugotovil sem nekaj zelo preprostega: nihče me ni imel za šibkega, nesposobnega ali slabega kmeta. Zdravnik me je poslušal in prvič sem nekomu povedal, kako je videti moj dan in kaj se mi dogaja ponoči, ko ne morem spati.

Počasi sem začel razumeti, da nisem edini. Pozneje sem naletel tudi na podatke o duševnem zdravju slovenskih kmetov. Presenetilo me je, da je raziskava Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, izvedena med približno tisoč kmeti v letih 2022–2024, pokazala, da se s prekomernim stresom sooča 64 odstotkov kmetov, okoli 41 odstotkov ima težave z nespečnostjo, skoraj 38 odstotkov pa z izgorelostjo. Ko sem to prebral, sem pomislil: torej nas je veliko. Samo ne govorimo o tem. Še bolj me je pretresel podatek, da so slovenski kmetovalci, ribiči in lovci v starejši analizi podatkov za leto 2016 sodili med poklicne skupine z najvišjo stopnjo samomorilnosti – groba stopnja je znašala 57,9 na 100.000 zaposlenih, v primerjavi s 13,8 na 100.000 pri vseh poklicnih skupinah. Pri tem je pomembno povedati, da gre za starejše podatke in širšo poklicno kategorijo, zato jih ne moremo neposredno prenesti na današnje slovenske kmete. Kljub temu opozarjajo, kako resne so lahko stiske v kmečkem okolju.

Danes veliko bolje razumem, zakaj. Na kmetiji je ogromno stvari, na katere nimaš vpliva. Ne moreš naročiti dežja, ko ga potrebuješ. Ne moreš ustaviti toče. Ne določaš odkupnih cen. Žival lahko zboli ravno takrat, ko imaš največ dela. Poleg tega je kmetija pogosto družinsko podjetje, dom in življenjski projekt več generacij hkrati. Zato poslovna težava hitro postane tudi družinska in osebna težava. In potem je tu še tisto, kar smo se mnogi naučili že kot otroci: potrpi, stisni zobe in naredi, kar je treba. Vztrajnost je pri kmetovanju potrebna. Toda danes vem, da lahko postane problem, če zaradi nje predolgo molčiš. Meni ni pomagalo to, da sem nekega dne čudežno postal brez skrbi. Še vedno imam težke dneve. Še vedno pride leto, ko vreme ne sodeluje, stroj odpove in je računov preveč.

Spremenilo pa se je to, da ne čakam več, da vse mine samo od sebe. Zdaj si vzame čas, ko ga potrebujem. Spet grem kdaj na kavo. Če sem izčrpan, tega ne razumem več kot dokaz, da sem len. Z ženo se veliko več pogovarjava o tem, kaj naju skrbi. Nekaterih stvari tudi ne poskušam več rešiti sam. Največja sprememba pa je, da znam reči: »Danes nisem v redu.« Včasih sem mislil, da dober kmet vse zmore sam. Danes mislim drugače. Dober kmet ve, kdaj mora popraviti stroj, kdaj poklicati veterinarja in kdaj potrebuje pomoč tudi sam. Kmetijo sestavljajo zemlja, živali, stroji in denar. Toda brez človeka, ki zanjo skrbi, ni kmetije. Zato bi danes drugemu kmetu, ki mi reče: »Ah, saj bo, samo malo moram potrpeti,« odgovoril: Mogoče res bo. Ampak ni treba, da do takrat vse nosiš sam.

Če že dolgo ne spiš, če te nič več ne veseli, če postajaš razdražljiv, se umikaš od ljudi ali imaš občutek, da ne vidiš izhoda, povej to nekomu. Partnerju, prijatelju, osebnemu zdravniku ali strokovnjaku. Prvi pogovor ne bo rešil vseh težav na kmetiji. Lahko pa je začetek tega, da težave ne bodo več obvladovale tebe.