NA KMETIJI SEM SE NAUČIL SKRBETI ZA ZEMLJO, ŽIVALI IN STROJE, ŠELE POZNEJE SEM DOUMEL, DA MORAM POSKRBETI TUDI ZASE

Že od malega sem bil bolj plašen in zadržan otrok. Vedno sem se držal mame ali očeta in težko sem šel kam sam. V šoli mi niso bili všeč nastopi, športni dnevi ali izleti, kjer nisem točno vedel, kaj me čaka. Takrat seveda nisem vedel, da je to tesnoba. Mislil sem samo, da sem pač tak človek. Tudi pozneje, ko sem začel več delati na domači kmetiji, so mi bile nekatere čisto vsakdanje stvari težke. Ni mi bilo težko ves dan delati v hlevu, na traktorju ali v gozdu, veliko težje pa mi je bilo poklicati neznanega človeka, iti na sestanek, se pogajati za ceno ali stopiti v trgovino, kadar je bilo v njej veliko ljudi. Če sem moral po več stvari, sem si doma natančno napisal seznam in vnaprej premislil, po kateri poti bom šel med nakupovalnimi policami v trgovini, samo da bi bil čim prej zunaj. Včasih sem prišel že skoraj do blagajne, pa me je stisnilo v prsih, srce mi je začelo razbijati in sem pustil voziček ter odšel.

O tem nisem govoril z nikomer. Na kmetiji smo bili vajeni, da stisneš zobe in narediš, kar je treba. Tudi sam sem si govoril: »Kaj ti pa je? Saj ni nič takega. Spravi se skupaj.« Toda bolj ko sem se silil, slabše je bilo. Prva, ki je opazila, da se z menoj nekaj dogaja, je bila mama. Nekega dne me je vprašala, zakaj vedno najdem kakšen izgovor, ko je treba urejati stvari na občini, pri veterinarju ali v zadrugi. Takrat sem ji prvič priznal, da mi je med ljudmi včasih tako neprijetno, da bi najraje obrnil avto in šel domov. Predlagala mi je, naj se pogovorim z osebno zdravnico. Šel sem predvsem zato, da bi imel pred mamo mir. Ko mi je zdravnica rekla, da so to najverjetneje napadi tesnobe, sem bil najprej presenečen. Po eni strani pa mi je odleglo. To, kar se mi je dogajalo, je imelo ime. Nisem bil samo čuden ali nesposoben.

Začela sva zelo preprosto. Naredila sva seznam stvari, ki so mi povzročale najmanj in največ tesnobe. Najprej sem moral opraviti kratek telefonski klic. Potem sam iti v manjšo trgovino. Pozneje sem moral urediti neko stvar na banki, poklicati serviserja in se sam udeležiti sestanka. Na začetku se mi je zdelo skoraj smešno, da bi moral vaditi nekaj, kar drugi naredijo brez razmišljanja. Ampak je delovalo. Vsakič, ko sem nekaj zmogel, sem dobil malo več zaupanja vase. Največja sprememba pa se je zgodila pred nekaj leti, ko je oče nenadoma zbolel in sem moral skoraj čez noč prevzeti večino odgovornosti na kmetiji. Ni bilo več mogoče, da bi vse telefonske klice, dogovore in papirje prepustil drugim. Moral sem govoriti z veterinarjem, računovodjo, odkupovalci, serviserji, urejati subvencije in sprejemati odločitve.

Sprva sem imel občutek, da tega ne bom zmogel. Toda vsak dan sem naredil tisto, kar je bilo treba. Ne zato, ker me ne bi bilo strah, ampak kljub temu, da me je bilo. Počasi sem ugotovil, da tesnoba ne pomeni, da moram odnehati. Danes je še vedno z menoj. Včasih me pred pomembnim sestankom stisne v želodcu ali pa ponoči premlevam stvari, ki jih moram urediti naslednji dan. Razlika je v tem, da me ne vodi več ona. Zdaj jo znam prepoznati in si rečem: »Dobro, spet je tukaj. Ampak bo minilo.« Zelo pomembno je tudi to, da bolj pazim nase. Včasih sem zaradi preobilice dela preskočil zajtrk, do popoldneva spil samo nekaj kav in potem zvečer pojedel vse, kar mi je prišlo pod roke. Danes vem, da sem takrat veliko bolj napet in razdražljiv. Če redno jem, dovolj spim in se vsaj malo gibam, je moje počutje precej boljše. Najbolj pa mi pomaga nekaj čisto preprostega. Zvečer, ko je glavnina dela opravljena, grem pogledat živino ali se sprehodim do pašnika. Telefon pustim v žepu ali ga dam na tiho. Ne poslušam novic, ne odgovarjam na sporočila in ne razmišljam o tem, kaj vse še čaka na jutri. Samo hodim, pogledam živali, poslušam, kako piha veter čez travnik, in za nekaj minut pustim glavi, da se umiri. To je moj način, da se ustavim. Včasih bi se mi zdelo smešno reči, da potrebujem takšne trenutke. Danes vem, da jih potrebujem prav tako kot počitek po težkem fizičnem delu. Dolgo sem mislil, da mora kmet vse zdržati sam in da je govoriti o strahu ali tesnobi znak šibkosti. Zdaj na to gledam drugače. Pogum zame ni to, da te nikoli ni strah. Pogum je, da priznaš, ko ti je težko, in kljub temu narediš prvi korak. Zame je bil prvi korak pogovor z mamo in obisk zdravnice. Komu drugemu bo morda enako pomenil pogovor s partnerjem, prijateljem ali nekom, ki mu zaupa. Ni treba vsega rešiti naenkrat. Včasih je dovolj, da danes narediš eno stvar, ki je včeraj še nisi zmogel.