- Domov
- Poljamoci
- Zanimivosti O Pocutju Na Kmetiji
- Ko vrline postanejo ovira
Hagen, B. N. M., Sawatzky, A., Harper, S. L., O’Sullivan, T. L., & Jones-Bitton, A. (2022). »Farmers Aren’t into the Emotions and Things, Right?«: A Qualitative Exploration of Motivations and Barriers for Mental Health Help-Seeking among Canadian Farmers. Journal of Agromedicine, 27(2), 113–123. https://doi.org/10.1080/1059924X.2021.1893884
Firnhaber, J., Malone, S., O'Hagan, A.D., O'Keefe, S., McNamara, J. & O'Connor, S. (2024) »You don't want to be seen to be struggling«: identifying sociocultural barriers and facilitators for Irish farmers’ mental health help-seeking. Sociologia Ruralis, 64, 353–375. https://doi.org/10.1111/soru.12469
Poiskati pomoč ni znak šibkosti ali neuspeha, nasprotno, je pogumno in odgovorno dejanje
Ljudi, ki kmetujejo, naj bi odlikovale vrline, ki so v naši družbi zelo cenjene: marljivost, vztrajnost, samostojnost in ponos na dobro opravljeno delo. Te osebnostne lastnosti so v pomoč pri spoprijemanju z negotovostjo, dolgimi delovniki, finančnimi pritiski in drugimi bremeni, ki jih prinaša življenje na kmetiji. Raziskave pa kažejo, da imajo lahko te pozitivne osebnostne lastnosti tudi skrito negativno plat.
Nedavna irska raziskava je pokazala, da številni kmetje in kmetice menijo, da morajo ne glede na okoliščine preprosto »vztrajati«. Udeleženci in udeleženke raziskave so opisovali močno kulturo samozadostnosti, pri čemer lahko že prošnja za manjšo pomoč obvelja za znak šibkosti. Ponos, ki je povezan s predstavo o »dobrem kmetu«, sposobnem, delavnem in vedno kos težavam, otežuje pot do prepoznavanja, pa tudi priznavanja, da nekaj ni v redu. Kmetje in kmetice se po lastnem pripovedovanju namreč želijo izogniti, da bi jih sosedje in drugi člani skupnosti obsojali, če bi v njih prepoznali šibkost. Zato svojo stisko pogosto raje skrivajo, kot da bi o njej spregovorili.
O podobnih ugotovitvah poroča tudi kanadska raziskava. Ljudje, ki kmetujejo, so opisovali stigmo, povezano z duševnim zdravjem. Omenjali so občutek, ki jim veleva, naj ne govorijo o svojih čustvih, ter pritisk, da je treba ostati trden. Zaradi nenapisanih pravil kmečkega okolja je iskanje pomoči lahko neprijetno ali celo sramotno.
Osebnostne lastnosti, ki jih povezujemo s kmečkim delom, imajo tako nehote lahko tudi neželene učinke: taiste vrline, ki kmetom pomagajo vzdržati v težkih razmerah, jim hkrati lahko preprečujejo, da bi poiskali podporo, kadar jo potrebujejo.
Zato je treba spremeniti globoko vkoreninjena prepričanja: poiskati pomoč ni znak šibkosti ali neuspeha. Prav nasprotno – priznati si, da potrebujemo podporo, in poiskati pomoč je pogumno in odgovorno dejanje, ki ohranja dobro zdravje in počutje, vzdržuje pozitivne odnose in poskrbi za trajnost kmetije.