Delala sem v okolju, kjer je bilo marsikaj narobe

Zdaj delam v podjetju, kjer so stvari urejene, kolikor so v sedanjih čudnih razmerah pač lahko. Držimo se rokov, imamo sestanke, kjer nihče ne vpije na nas. Poslovno smo še kar. Bili smo malo na čakanju, malo smo delali od doma. Včasih se kaj sporečemo, a samo ena sodelavka malo kuha mulo.

Preden sem podpisala pogodbo za to službo, me je celo noč tlačila mora. Obljubila sem si, da bom delala samo še na pogodbe ali pa me bodo najeli kot samostojno podjetnico. Nobenega predpostavljenega ali lastnika podjetja nisem več želela imeti v svojem ožjem krogu in biti odvisna od njega bolj, kot bi bilo treba. Pa so me pregovorili. Najprej sem zanje delala dve leti na pogodbo in smo bili zadovoljni drug z drugim. Potem pa se je ena od zaposlenih upokojila in povabili so me v redno delovno razmerje. Joj, kako je bilo težko. Pogajanja so trajala pol leta in potem sem podpisala pogodbo. Ko sem postala stalna članica kolektiva, sem pričakovala težave. Pa jih ni bilo. Vse je bilo enako. Za vsak primer sem vseeno obdržala s.p.

Vsi so se mi čudili, zakaj mi je bilo pravzaprav težko podpisati pogodbo in se znova vključiti v delovno okolje v okviru redne zaposlitve za nedoločen čas. Res čudno, kajne? Pa saj naj bi si vsi prizadevali do takšnega zaposlitvenega statusa, ki je tudi najbolj varen. Pa očitno ni tako.

Domačim in prijateljem sem morala ves čas razlagati, kako je do tega prišlo. Svoje izkušnje zdaj delim tudi z vami.

Moja prva služba je bila kot moja moja prva ljubezen. Delala sem, kar me je resnično veselilo in ustrezalo moji izobrazbi. Delo mi je ponujalo veliko na profesionalni in na osebni ravni. Res, sanjska služba - omogočili so mi doktorski študij, potovanja v tujino na dodatna izobraževanja. Prvih 10 let je bilo izvrstno. Seveda sem videla nekaj temnih oblakov. Takratni direktor je imel posebno veselje spodbujati mlade in ambiciozne sodelavce, toda njegov namestnik pa ni bil te vrste. Bil je nenehno slabe volje, vse mu je bilo odveč, direktorja tudi ni podpiral pri spodbujanju mladih in ambicioznih. Namestnik je okoli sebe nabral majhno skupino nergačev. Nato se je direktor upokojil in nasledil ga je njegov namestnik. Takoj je zaoral po svoje. Nobenih poti več na izobraževanja, saj on vse ve in če česa ne vemo, naj ga vprašamo. Če smo ga vprašali, pa je rekel, da bi to morali že vedeti, saj vendar imamo izobrazbo in je to, da ga sprašujemo, samo znak, da je bil denar za naše izobraževanja vržen stran. Vse, ki smo pod prejšnjim direktorjem doktorirali, je označil za prisklednike in opozoril, da bo še posebej budno pazil, da česa ne naredimo narobe. Sestanki so bili posebne predstave. Direktor je imel samogovore, če je kdo kaj rekel, ga je grobo prekinil, se iz njega norčeval ali pa ga ignoriral. Če pa nismo rekli nič, nas je nahrulil, da smo nesposobni, da ne sodelujemo.

Zaposloval je svoje ljudi, od katerih je bila ena gospa še posebej zanimiva. Ocenili smo, da ne dela drugega, kot vohuni za nami. Sodelavec si je privoščil šalo in je v predal svoje mize na vrh papirjev dal črne čipkaste tangice. Vsi smo čakali, kaj se bo zgodilo. Samo en dan je imel tiste tangice v predalu, potem jih je odstranil. Naslednji teden smo imeli nenapovedani notranji nadzor in smo morali vsi pokazati vsebino svojih predalov in omar. Direktor je rekel, da mu je prišlo na uho, da imamo po predalih skrit alkohol. Delali smo cele dneve, včasih še doma. Nič ni bilo dovolj dobro, vsi smo bili prestrašeni in izmučeni. Klical nas je z dopusta in smo morali priti na primer samo na sestanek. Do zadnjega dneva nismo vedeli, ali nam bo odobril dopust ali ne. Ena od sodelavk se je poglobila v problematiko trpinčenja na delovnem mestu in ugotovila, da je najbolje, da nič ne sproži, temveč odide.

Njenemu odhodu je sledilo še več odhodov. Po vsakem odhodu sodelavca je bilo še huje. Poslušali smo o nehvaležnosti, nesramnosti in lenosti človeka, ki je odšel. Še bolj hudo je postajalo. Ljudje so bili v bolniški in na dom jim je pošiljal kontrole. Doma sem možu pripovedovala o vsem tem, pa me najprej sploh ni jemal resno. Potem pa je videl, da sem shujšala, spala sem slabo, z otrokoma nisem več imela potrpljenja. Jaz sem vztrajala, ker sem imela projekt, ki me je veselil in sem ga želela zaključiti. Dogovarjala sem se tudi za nove projekte. Ko sem direktorju predala možnosti novih projektov, me je nahrulil, kako si dovolim dogovarjati se za naprej. Javno sem bila označena za prevratnico, saj naj bi se vedla narobe. Rekel mi je, da se vedem, kot da je to moje zasebno podjetje. Nato se je zgodilo nekaj, kar me je popolnoma streznilo. Za vodjo projekta, ki sem ga izvajala 3 leta je tik pred koncem imenoval drugo osebo. Nič več me ni vezalo na to podjetje in čas je bil za odhod. Ko sem napisala odpoved, mi je direktor rekel, da bo dosegel, da me nihče ne bo sprejel v službo, saj v naši branži vse pozna. Vseeno sem vztrajala pri odpovedi. Mož je razumel in me podprl. Rekel je, da ni problema, če bom malo brez službe, saj nimava več kreditov in bova že kako.

Najprej sem šla na dopust, ki je trajal 5 mesecev. Prvi mesec sem samo ležala in včasih jokala, včasih bila čisto iz sebe. Razmišljala sem, kaj sem naredila narobe, kaj je narobe z menoj. Prišlo je poletje in z otrokoma sem bila ves čas njihovih šolskih počitnic na morju v naši prikolici. Imeli smo se lepo. Mož se je pridružil ob vikendih in v času svojega dopusta. Avgusta mi je na enem skupnem vikendu rekel, da sem spet stara jaz. Opravičil se mi je, da ni čisto razumel, za kaj gre. V službi so imeli predavanje o komunikaciji in tudi o osebnostnih motnjah. Povedal mi je, da je bil ta moj bivši šef verjetno narcis. Seveda niti jaz niti moj mož nisva strokovnjaka s področja duševnih težav, zato ne moreva postaviti diagnoze. V roke sem vzela knjige, brala in postajalo mi je vse bolj jasno. Narcis je negotov v sebi in zahteven do sebe in okolice. Pri tem nima nobene mere, nobenega sočutja. Meni, da ima vedno in povsod prav. Vse, kar se dogaja, vzame kot kritiko in se odzove sovražno. Narcisi pogosto izvajajo trpinčenje na delovnem mestu. Ljudje okoli narcisov vzamejo stvari nase, se prilagajajo in menijo, da je z njim nekaj narobe. Kako grozno. Najbolj grozno pa je, da so možnosti ukrepanja omejene.

Zelo priporočam knjigo »Ni prostora za prasce«, saj pokaže, da je bolje preprečiti, da takšna oseba sploh pride v delovno okolje.

Nato sem ustanovila s.p. in začela delati pogodbeno. Ostalo pa že veste.