Poišči pomoč

Obnašala se je, kot da ni moja mama

Tomaž, 33 let

Vse se je začelo pred kakimi osmimi leti. Mama si je kar vzela dopust, pa potem bolniško, vse skupaj je trajalo kak mesec ali dva. Bila je zmedena in prestrašena. Imela je nekakšno paranojo, z očetom sta se začela prepirati. Potem je kar naenkrat pobegnila in ko so jo našli, so jo prvič odpeljali...

Preberi več

Vse se je začelo pred kakimi osmimi leti. Mama si je kar vzela dopust, pa potem bolniško, vse skupaj je trajalo kak mesec ali dva. Bila je zmedena in prestrašena. Imela je nekakšno paranojo, z očetom sta se začela prepirati. Potem je kar naenkrat pobegnila in ko so jo našli, so jo prvič odpeljali v psihiatrično bolnišnico. Tam je bila slabo leto in preden se je vrnila, sva z očetom dobila od občine pismo, da se morava izseliti iz stanovanja, v katerem smo živeli. Saj niti ne vem, zakaj točno je šlo. Oče je kmalu po tem umrl, jaz pa sem se vrnil nazaj k mami. A sploh nisem mogel biti doma z njo, neprestano sva se kregala, kot da bi bila obsedena, zato sem si najel sobo, da sem imel svoj mir. Mama je bila še nekaj časa na bolniški, potem pa je dala kar sama od sebe odpoved v službi. Bila je učiteljica, otroci so jo imeli tako radi, cel kraj jo je poznal. A na koncu je pristala na socialni podpori. Tudi stroškov za stanovanje ni plačevala, zato so jo na koncu prisilno izselili.

Trudil sem se kaj urediti na centru za socialno delo, ampak ona je vsako pomoč zavračala, ni hotela priznati, da je bolna. Nič se ji ni dalo dopovedati, gnala je svoje: če se je odločila, da je bil ob dveh zjutraj zunaj dan, je bil zunaj dan, nisi je mogel prepričati, da je zunaj noč. Kot da bi bila obsedena. Našli so ji neko občinsko stanovanje, ampak tam je bilo vse še slabše, paranoje so se stopnjevale. Nekaj časa je živela tudi na cesti.

Živiva v majhnem mestu, kjer se vsi vsaj na videz vsi poznamo, zato ljudje kažejo s prstom. Ko se je to dogajalo, so ji redki hoteli pomagati. Se je pa tudi ona izolirala se skregala z ljudmi. Mislila je, da ji hočejo vsi škodovati. Nekaj časa je komunicirala le z mano, če temu sploh lahko rečemo komunikacija. Sedela je v kuhinji, imela spuščene rolete in kadila čik za čikom.

Pred dvema letoma so jo znova odpeljali v psihiatrično bolnišnico, medtem pa so ji uspeli najti primernejše stanovanje, da je zdaj vse skupaj dosti bolje. Saj včasih deluje malo zaspana, se pa lahko vsaj normalno pogovarjava, kar je bilo prej nemogoče.

Takrat, ko je bilo najhuje, sem z njene strani čutil eno tako nespoštovanje, najbolj je bila pametna, kot da ni moja mama. To človeka seveda žre, že tako imaš sam s sabo toliko težav. Pride agresija, pride slaba samopodoba, občutje manjvrednosti, nikomur ne privoščim teh občutkov. Pa je hotela biti kar pri meni in sem ji rekel, da za njene odločitve ne bom več odgovarjal. Enkrat moraš odrezati, postaviti mejo. Medtem sem bil tudi jaz na socialni, lačen, pa menjal službe. Nikoli pa nisem jamral, se smilil samemu sebi. Ena od najslabših stvari, ki jih človek lahko naredi, je, da izgubi voljo. Imam prijatelja, ki je doživljal podobne stvari, pa na internetu berem članke o tem. Zdaj imam stalno zaposlitev, partnerico in stanovanje. Hvaležen sem si, da nisem popustil.

Potlačena čustva nikoli ne izginejo

Matej, 57 let

Od prvega dne, ko sva se z ženo spoznala, sem bil vedno za vse jaz kriv. Vse sem naredil narobe. To vidim zdaj, ko sem vse skupaj ozavestil. Ni hotela imeti spolnih odnosov, pa sem odnehal. Odvisna je bila od tega, da drugim ugaja, imela je blazno potrebo po tem, da so ji pritrjevali. Pa smo imel...

Preberi več

Od prvega dne, ko sva se z ženo spoznala, sem bil vedno za vse jaz kriv. Vse sem naredil narobe. To vidim zdaj, ko sem vse skupaj ozavestil. Ni hotela imeti spolnih odnosov, pa sem odnehal. Odvisna je bila od tega, da drugim ugaja, imela je blazno potrebo po tem, da so ji pritrjevali. Pa smo imeli vse materialne pogoje za neskončno srečo. A sem nekako živel s tem, premalo sem se s tem ukvarjal. Družina je nekako funkcionirala, dokler ni hči večkrat poskusila narediti samomor. Na adolescentni psihiatriji pa jih ni kaj dosti zanimala širša slika. Dali so ji tablete in jo po nekaj dneh poslali domov. Ob zadnjem poskusu samomora, ko sem hčreko komaj rešil, pa sem se začel spraševati, kaj pa če je nekaj narobe z nami kot družino, ne pa samo z njo. Otroci so že prej govorili, kako smo ena čudna družina, a meni se nismo zdeli nič čudni, ker pač ne veš, kako je drugje. Pa se je dogajala fizična, spolna in psihična zloraba, ampak toliko so globoki ti vzorci iz družine, v kateri sem odraščal, da pač ne vidiš in ne slišiš. Ko pa kar naenkrat spregledaš, je vse narobe.

Našel sem terapevta, žena je po nekaj terapijah nehala hoditi, saj se ji je zdelo, da je nekaj narobe samo s hčerko, ne pa tudi z njo. Bila je prizadeta, ker otrok samomore dela. V kritičnih trenutkih, ko gre kaj narobe, ne zmore reagirati na ustrezen način. Ugotovil sem, da s seboj nosim kup stvari, ki so bile potlačene, a se potem celo življenje odražajo. Odločen sem, da bom otrokom poskusil zagotoviti neko boljšo prihodnost brez teh potlačenih čustev, ki nikoli ne izginejo. Tukaj na družinski terapiji gre pa samo za čustva. Odločil sem se tudi, da se bom ločil. En od otrok še živi pri mami, druga dva z njo ne želita imeti nobenih stikov. Na centru za socialno delo ne želijo verjeti, da je tudi mama lahko česarkoli kriva. Žena pa se ukvarja le s tem, da prikriva, da je karkoli narobe.

Sam sem začel informirati ljudi o tej tematiki. To je zame način, da tudi sebe nekje olajšam. Družina je ena taka tabu tema, nihče se ne sme ali ne upa vmešati. Ampak morajo obstajati načini, da se ozavešča čim prej, že pri otrocih. Hčeri gre bolje, dozo tablet ji nižajo, hodi k terapevtu in tudi ona želi s svojo zgodbo osveščati ljudi.

Očem skrite težave

Mateja, 52 let

Sin Martin je v osmem razredu osnovne šole prvič opazil, da je drugačen od sošolcev. V šoli ni imel težav, saj je bil odličnjak in se kasneje vpisal v gimnazijo, zato smo njegove nenavadne občutke pripisali puberteti. Tudi njegov razrednik je rekel, da so drugi otroci še precej bolj divji, in da ...

Preberi več

Sin Martin je v osmem razredu osnovne šole prvič opazil, da je drugačen od sošolcev. V šoli ni imel težav, saj je bil odličnjak in se kasneje vpisal v gimnazijo, zato smo njegove nenavadne občutke pripisali puberteti. Tudi njegov razrednik je rekel, da so drugi otroci še precej bolj divji, in da naj nas glede Martina ne skrbi. Ob koncu gimnazije se je njegovo počutje močno poslabšalo, zato se je na začetku faksa odpravil do osebne zdravnice, saj ni vedel, na koga naj se obrne. Zdravnica ga je napotila k psihiatru, ki mu je na začetku postavil diagnozo shizofrenije. Tudi nam se je zdel nekoliko nenavaden, vendar smo sklepali, da je to zgolj posledica pitja alkohola, ki je na faksu postalo precej pogostejše. Verjetno nismo dovolj hitro odreagirali, saj teh stvari enostavno nismo poznali. Sin je težave do neke mere poskušal skrivati, sami pa jim nismo zares posvečali pozornosti, dokler nas ni poklical njegov psihiater in naju z možem povabil na pogovor. Psihiater je povedal, da gre za resno zadevo in med drugim razkril, da Martin pogosto kadi travo, kar je moža tako razbesnelo, da s sinom več let ni spregovoril, njegove težave pa je v celoti pripisal travi in alkoholu. Tudi sin je bil takrat zelo vzkipljiv, tako da se z očetom ni poskušal pobotati, jaz pa sem bila ujeta vmes, saj sem morala skrbeti za gospodinjstvo ter igrati posrednika med njima.

Sin je bil zelo jezen tudi na psihiatra, saj je imel občutek, da je izdal njegovo zaupanje, ko nama je povedal za kajenje trave. Kasneje je hodil še k številnim drugim psihiatrom in psihoterapevtom, a vsakič hitro obupal, saj je želel takojšnje rezultate. Prav tako ni upošteval navodil glede jemanja zdravil in z njimi večkrat na lastno pest prenehal. Zdelo se mu je, da ne učinkujejo dovolj hitro, in da motijo njegovo pozornost. Tekom let je prejel vrsto različnih diagnoz, vključno z anksioznostjo in depresijo, na koncu pa je dobil diagnozo obsesivno-kompulzivne motnje. Ko so se njegove težave poslabšale, se je začel izogibati vsem krajem, kjer bi lahko srečal večjo skupino ljudi, vključno z avtobusi, saj je imel občutek, da ljudje dobesedno vidijo njegove psihološke težave. Zaradi težav ni zmogel nadaljevati s šolanjem, sledilo pa je tudi kar nekaj obdobij bivanja v bolnišnicah. Kasneje se je poskušal zaposliti, a ni šlo. Težav se je sramoval. Prepričan je bil, da drugi zanj pravijo, da je len, in da ne želi delati. Sproščenega se je počutil samo s starejšim sosedom, ki je invalidsko upokojen in se že dolga leta zdravi zaradi psihičnih težav. Vaščani o njem pogosto grdo govorijo, saj se jim zdi, da se mu enostavno ne ljubi delati, in da so njegove psihične težave v veliki meri nekaj izmišljenega. Če pogovor nanese na Martinove zdravstvene težave vedno rečemo, da mora k zdravniku, nikoli ne uporabimo izraza psihiater, saj bi si vaščani takoj mislili kaj slabega.

Zdaj se stvari končno izboljšujejo, saj ima sin ustrezna zdravila, obenem pa prejema redno psihoterapevtsko pomoč, ki mu zelo pomaga. S terapevtom sta se dobro ujela, zato zdaj k njemu hodi že več let in ima občutek, da mu resnično lahko zaupa. Prav tako se je zaposlil za polovični delovni čas in že več mesecev uspešno dela. Vrnil se je tudi na faks, saj želi dokončati študij, ki so mu ga težave pred leti onemogočile. Sama te težave zdaj razumem in če bi o njih že prej več vedela, bi se znala bolje odzvati, ko so se prvič pojavile. V naši vasi so psihične težave nerazumljene, saj jih ljudje slabo poznajo. Sodelavci so sinu povedali, da so najprej mislili, da ima tudi sam psihične težave, ker so videli, da se druži s sosedom, zdaj pa vidijo, da jih nima, saj pri delu ni len. Večina vaščanov za ljudi s psihičnimi težavami meni, da so si zanje krivi sami, saj se preveč ukvarjajo sami s seboj. Zdi se jim, da če se prepustiš tovrstnim težavam, to bolj ali manj pomeni, da si len ali neumen. O teh stvareh se enostavno premalo pogovarjamo, zato ljudje z njimi niso ustrezno seznanjeni. Sama zdaj vem, da je to enako kot katera koli druga telesna bolezen, za katero potrebujemo zdravila in terapijo. Razlika je le v tem, da pri tej bolezni težave niso telesno vidne.

Pomisli, naredi, ponovi – življenje z obsesivno kompulzivno motnjo

Anonimna, 20 let

Bila sem perfekten otrok s čudovito družino. Skupaj smo bili oče, mama in mlajša sestrica. V šoli mi je šlo zelo dobro, dobivala sem same petice, ne da bi se veliko učila. Učiteljice in učitelji so me hvalil, sošolkam in sošolcem pa je bilo to malo manj všeč kot meni. Učitelji so me spodbujali, d...

Preberi več

Bila sem perfekten otrok s čudovito družino. Skupaj smo bili oče, mama in mlajša sestrica. V šoli mi je šlo zelo dobro, dobivala sem same petice, ne da bi se veliko učila. Učiteljice in učitelji so me hvalil, sošolkam in sošolcem pa je bilo to malo manj všeč kot meni. Učitelji so me spodbujali, da se udeležim šolskih tekmovanj. Ker nisem znala reči ne, sem se jih udeležila in tudi dosegala zlata priznanja. Začela sem plesati hiphop in zmagovati na tekmovanjih. Začela sem igrati tudi violino. Moj učitelj me je želel prepričati, naj pustim hiphop in se posvetim samo violini, ker imam možnost doseči sam vrh v Sloveniji in morda še kje. Hiphop sem počasi opustila, toda ne zaradi violine, začela sta me zanimati balet in gimnastika. V obeh športih sem dosegala odlične rezultate, oba trenerja sta želela, da se posvetim samo enemu športu. V gimnastiki sem tekmovala s športnicami, ki so trenirale celo otroštvo, na baletu so mi govorili, da lahko postanem primabalerina. Tako sem bila na koncu osnovne šole najbolj uspešna učenka na šoli na vseh področjih in obenem precej osovražena od sošolcev in sošolk. Morda so bili samo ljubosumni, morda pa sem se že takrat malo »čudno« obnašala, ne vem zares. Ta zapis morda deluje kot samohvalnica, toda verjemite, da bi raje bila povprečna, saj v tem primeru verjetno ne bi imela težav, ki jih imam danes.
Težave so se začele, ko sem zamenjala okolje. Srednjo šolo sem obiskovala v Ljubljani, kjer sem bivala v dijaškem domu. Na začetku je bilo vse super, toda sčasoma sem imela vedno več dela s svojimi “ritualčki”. Na začetku ti niso bili nič takega. Ko sem pomislila, da se bo zgodilo nekaj slabega, sem morala samo stopiti na pravo nogo in pomisliti na nekaj pozitivnega. Sčasoma je bilo misli, da se bo zgodilo nekaj slabega, vedno več. Zato je bilo tudi vedno več procesov, ki sem jih morala opraviti, in če kakšnega nisem, sem morala to z naslednjim popraviti. V dijaškem domu smo morali ob 22:00 ugasniti luči, saj naj bi šli takrat spat, jaz pa sem do treh ponoči opravljala domačo nalogo, ki sem si jo sama zadala, da se slučajno ne bi kaj zgodilo. Po prvem semestru spanja tri ure na noč sem bila povsem izčrpana. Očitno je postalo, da imam težave, zato sem se pogovorila s starši in obiskala osebno zdravnico, ki me je napotila k psihiatrinji. Pol leta kasneje je bila postavljena diagnoza obsesivno kompulzivna motnja. Psihiatrinja mi je predpisala zdravila, a nisem imela občutka, da bi mi ta kakor koli pomagala. Le malo težje in z manj energije sem izvajala svoje prisilne rituale oziroma kompulzije.
Občutek sem imela, da mi samo javno zdravstvo ne bo pomagalo, zato sem obiskala zasebno psihoterapevtko. Psihoterapevtka psihoanalitične smeri je ugotovila, da so simptomi prehudi in me je usmerila k vedenjsko kognitivni terapevtki. S psihiatrinjo sem se dobivala samo enkrat na pol leta, kar je bilo občutno premalo, in takoj, ko sem imela možnost, sem zamenjala psihiatrinjo in dobila nekoga, ki mu je bilo res mar zame. To mi je veliko pomenilo, zdravila pa mi še vedno niso pomagala, terapija pa tudi ne. Morda tudi zato, ker sem se težko držala vseh navodil, ki sem jih dobila, spreminjala sem jih v kompulzije – navodila v mojih mislih so bila glasnejša in prepričljivejša. Na terapiji sem želela biti perfektna klientka, zato sem včasih prikazala, da sem bolje, kot sem v resnici bila. Tudi sama sem si želela verjeti, da je temu tako.
Prvi letnik sem zaključila z odličnim uspehom, kljub temu da sem spala po tri ure na noč in komaj še živela. Po prvem letniku sem zamenjala šolo v pričakovanju da bo manj pritiska. Večina občutkov, ki so me gnali v opravljanje procesov, je namreč izvirala iz strahu pred neuspehom, pred nečim groznim, kar se mi ne sme zgoditi. Toda pred samo sabo nisem zbežala. Tudi ko je šola postala manj naporna, je bilo moje življenje enako naporno kot prej. Po maturi se je stanje končno izboljšalo, počutila sem se kot, da bi se še enkrat rodila in zdaj lahko srečno živim. Toda to stanje je trajalo samo, dokler je trajalo olajšanje odlično opravljene mature. Ko je ta občutek minil, so se spet pojavile misli, ki sem jih lahko samo za trenutek odgnala s tem, da sem si v negotovost vstavljala nekaj gotovosti s svojimi procesi. Jeseni sem se odpravila na študij zame sanjskega poklica, kjer ni učnih pritiskov in je važno predvsem gibanje. Verjela sem, da bom s sledenjem svojim sanjam pozdravila tudi motnjo, ki bo izzvenela. Toda stanje je bilo vse hujše in psihiatrinja mi je predlagala hospitalizacijo. Tako sem tri tedne preživela v psihiatrični bolnišnici z občutkom, da me nihče ne razume in mi ne more pomagati. Še najbolj mi je pomagalo to, da sem se pogovarjala z drugimi pacienti in jih spodbujala. S svojim znanjem iz psihoterapije sem skušala pomagati drugim. Po treh tednih sem prosila za odpust, saj sem imela občutek, da samo vegetiram. Zdaj sem doma in iskreno povedano, imam tudi tu občutek, da samo vegetiram, je pa vsaj okolje bolj prijazno. Imam pa dovolj tega. Do zdaj sem čakala, da bo prišel pravi trenutek, ko bom lahko spustila procese in svobodno zaživela. Ugotovila sem, da je ta trenutek že mimo in da je spuščanje veliko težje, kot sem mislila, da bo. Odločno sem začela s kognitivno terapijo, ki temelji na čuječnosti in čeprav so ti dnevi zelo težavni, se trudim biti v stiku s seboj in vsaj na trenutke dovoliti mislim, da so takšne, kot so. Verjamem, da se bom izvlekla iz tega in, da kmalu napišem zgodbo z bolj pozitivnim zaključkom.

Samoizolacija, zanimiv pojem, za mene nekaj povsem drugega kot verjetno za večino ljudi, v bistvu drugih trenutno sploh ne zaznavam …

Anonimka, 29 let

Ne vem, kaj naj si sploh mislim - ali je kriva ta prisilna samoizolacija oziroma karantena, o kateri kar naprej poslušam, ali sem problem jaz? Bom pisala kar o sebi, imam dovolj materiala…
Samoizolacija, zanimiv pojem, za mene nekaj povsem drugega kot verjetno za večino ljudi, v bistvu drugi...

Preberi več

Ne vem, kaj naj si sploh mislim - ali je kriva ta prisilna samoizolacija oziroma karantena, o kateri kar naprej poslušam, ali sem problem jaz? Bom pisala kar o sebi, imam dovolj materiala…
Samoizolacija, zanimiv pojem, za mene nekaj povsem drugega kot verjetno za večino ljudi, v bistvu drugih trenutno sploh ne zaznavam … sploh pa mi ne paše stik. Razen z res najožjimi, ki bi me potencialno lahko razumeli in jim lahko popolnoma zaupam, ne da bi me bilo sram ali bi mi bilo kako drugače neprijetno.
Samoizolacijo sem kar dobro začutila, najprej sem se je razveselila, končno počitek, končno se lahko malo sprostim, ker bi drugače pregorela. Lahko bi se imela čudovito, delo od doma, končno lahko počistim “stare grehe”, počnem tisto, za kar nimam nikoli časa, s fantom sva končno lahko več časa skupaj, se poveževa.
Ampak, kaj, ko očitno rada trpim! Mislim, da si to zdaj zares lahko priznam. Težko je to sprejeti. Kot vedno, ko imam možnost, da se umirim in lahko samo uživam … takrat zapaničarim, iz mene privrejo vsa mogoča in raznolika čustva, cela paleta emocij in misli … bitka se bo začela. Ali si pripravljena?
Začutim trd oklep kot kletko okoli sebe. Samokontrola se začne topiti, pa še svobodo gibanja mi hočejo vzeti. Zaplet! Zapletam se spet v mreže svojih popačenih idej. Kako naj spet prilagodim svoje prehranjevalne navade novemu sistemu. Ne smemo se gibati, “joj, to ne bo šlo,” so moje misli, ki začnejo vreti iz mene in me preplavljajo. Misli narekujejo dejanja … Če se ne smem gibati, tudi jedla ne bom, moram se nekako kontrolirati, da mi ne uide vse izpod nadzora! Spreleti me občutek groze. Začutim, kako se moja resnična in zdrava percepcija začne spreminjati v povsem popačeno. To se dogaja v trenutku, tako hitro, da tega ne morem preprečiti. Telo začenja naraščati pred mojimi oči, če se ne gledam v ogledalo, pa moja motnja že ve, kako me s kremplji prepriča še v taktilne halucinacije, kot četa nekih mravljincev se zdi, da maščobica narašča v mojem podkožju. Otrpnem. Vse to so samo simptomi. Padanje v jamo se šele začenja.
Kar naenkrat nimam potrditve ne od sebe, ne od drugih, moja pozitivna samopodoba očitno sploh ni pozitivna. Kot bi začela tavati v en res neprijeten, temačen trip. Sploh ne vem, od kod prihaja … še globlje padam v svojo jamo. “Neeeee, kako se je lahko to spet pojavilo!? To nisem prava jaz, v krču sem. Nisem jaz tukaj in zdaj, spet so izkušnje, travmica na travmico, pricurljale ven na plan, v moje misli, zlezle so mi pod kožo. Pa sem mislila, da sem že ok. Kako sem bila ponosna na svoj ozdravljeni del, kako dobro sem se počutila v svoji koži.”
In spet, paf!, kot bi me en kol zabil v tla. Potiska me k tlom, sploh ne morem vstati …
Gre seveda za delo emocij, ki me tiščijo k tlom, odpirajo se spet potlačene in nerazrešene vsebine … pa sem res mislila, da sem jih iz sebe očistila za vedno. Rabim, da me nekaj ali nekdo pomiri, mi reče, da bo še vse v redu …
In pa misli, ‘overthinkanje’ - to me ubija in popačuje realno sliko, sliko srečne, lepe mene, mojega lepega, funkcionalnega telesa.
Gnus do lastnega telesa, obup, razočaranje, bes zaradi izgube nadzora, izguba stika z realno percepcijo dojemanja sebe … Sem v stiku z resničnostjo, toda moja percepcija se na vsake toliko popači. Že dolgo se ni … Tako dolgo, da sem bila prepričana, da sem premagala svojo motnjo hranjenja, ki je seveda samo simptom za globoko ranjenost … Še danes ne vem, kaj me je tako prizadelo. Iz zadovoljne sebe sem se v nekem trenutku skoraj dotaknila tal … V trenutku se zavem: “Pa kaj delaš, zakaj si spet to dopustila? Zakaj nočeš biti srečna? Iščeš negativne dražljaje, ustvarjaš jih ….“ Nočem tega!
Najhuje je ta velik sram pred sabo tukaj in zdaj in seveda pred mojim partnerjem … Veliko mu pomenim, pomaga mi, veseli se mojega uspeha v smislu osebne rasti, da vidi mojo samozavest, ljubezen do same sebe. Pa ga spet razočaram, ko me gleda, kako tonem v svojem trpljenju, joka on, jokam jaz, kaj je šlo narobe?
Ja, to je ta prisilna samoizolacija, ko si prisiljen biti sam s seboj, v krempljih svoje karantene. To je ta izvor stiske. Kaj lahko naredim? Želim se boriti, odločim se splezati iz svoje jame. Pomiriti sebe in si reči: “Vse bo še dobro, tudi to bo minilo.”
Samoizolacija je lahko zelo naporna. V njej se lahko izgubiš, lahko pa prideš v še tesnejši stik s samim s seboj in naposled le odvržeš svoj trd, neprijeten oklep. Odločila sem se za drugo. Vsaj poskusim lahko in tako izkoristim ta neprecenljiv čas.

Malo pred korono je nastopila moja manija

Anonimka, 27 let

Pa kdo je tukaj zares nor?
Taka bodi! Če boš taka, te bom ljubil. Eh, pajade! Ljudje kričijo, da želijo iskrenost, ko jim to daš, jih ni. Resnično, ni jih. Zbežijo, spijo, ali pa se v krogu vrtijo.
Black Friday, "stopite na blagajno 1/k meni" v trgovini, korona. Maske padejo. Ampak nek...

Preberi več

Pa kdo je tukaj zares nor?
Taka bodi! Če boš taka, te bom ljubil. Eh, pajade! Ljudje kričijo, da želijo iskrenost, ko jim to daš, jih ni. Resnično, ni jih. Zbežijo, spijo, ali pa se v krogu vrtijo.
Black Friday, "stopite na blagajno 1/k meni" v trgovini, korona. Maske padejo. Ampak nekateri si jih vztrajno nastavljajo nazaj. Malo pred korono je nastopila moja manija. Dobrodošla! Leto v depri ni prijetno, zatorej končno zaplešiva, prijateljica. Pri maniji je velika nevarnost, da me odnese v psihozo, ta je ponavadi paranoidne narave. Dve najboljši prijateljici sta "ogrožena vrsta", ena na bioloških zdravilih (nima imunskega sistema), druga pa ima levkemijo. Na začetku manije družini povem, da imam manijo (ne živimo v skupnem gospodinjstvu, živimo pa blizu, preblizu), morda bo tako letos manj panike, več razumevanja, vsaj kanček. No, ni. Pa ne zaradi korone, zaradi pomanjkanja empatije. Oče narcis, mati borderline, egoizem in nič ne pomaga. V začetku manije najprej vse "popredalčkam", obrambni mehanizem, ki mi služi kot orožje, ki mi razloži, zakaj se ob določenih ljudeh tako počutim. Kako? Narobe. Noro. Nesprejeto. Nerazumljeno. Nič. Da malce manj naivno stopam po svetu, malce manj vere polagam v ljudi, ki si tega vsekakor ne zaslužijo.
Zaneslo me je, pardon. Moja želja, da se o koroni čim manj govori, kakopak ni upoštevana. Odprem ambulanto. Samooklicana psihoterapevtka. Zakaj pa ne, morda bo več miru na ta način. Računam vsak klic, ura teoretiziranja je 70 €, dejanskega zdravljenja preko 100 €, uradnih ur NI, paketov NI. Mene v resnici ni. Nisem psihoterapevt, se pa tu in tam to rada igram. V Polju na primer. Kaj pa naj počnem s svojim umom? Študiram, pa ne zares. S faksom sem ostala zgolj pri diplomi, družboslovna smer.
Lepota manije je tretje oko. Kot to imenuje moja psihiatrinja. Ne verjamem v šamanizem, "duhovnost, ki je že nekaj let v modi", lažno poduhovljenost. Faktografija in dejanja. VIDIM VSE. Trenutno določene ljudi zavoham že na daleč. Če mački stopiš na rep, zacvili, pravijo. Moja družina tudi. Takoj, ko sem preveč iskrena, dobim vprašanja, "si ok?", "ali redno jemlješ zdravila?". Takrat tudi kličejo mojega dolgoletnega fanta...

Sovražim in ljubim. Intenzivno. Oba pola, pa z veliko sivine vmes. Jočem, ljubim, sovražim, pišem, poplesavam, se derem, hrepenim in hlipam. Pa tega skoraj nihče ne ve. To je samo moje. To je košček mojega sveta. Tam je varno, tam me vsi poznajo. Pa že vse od desetega leta nekje. Nemogoči pritiski iz vseh strani, ki si jih nisem sama ustvarila.

Hej, ljudje, kako se vi vedete v času korone? To piše na vaši maski.

Vsako dejanje, vsaka beseda, vse je naenkrat tako surovo, brez olepševanj, vse, česar si jaz nikoli nisem drznila vzeti, ne kot majhna punčka, ne kot odrasla. Ampak mi je vseeno, to pač niso moji ljudje. Vedno sem trdila, da moja bipolarna lepo prefiltrira nepotrebne ljudi. Korona je dodaten filter! Obči.

Qui potest capere, capiat! Kdor more, naj razume.

Zavedam se, da bo potrebno ogromno volje, da v tej situaciji ne zdrsnem nazaj

Anonimka, 31 let

Prvi teden se mi ni še nič poznalo (doma sem že od 10. 3.). Bila sem zelo aktivna, zrihtala sem, kar se je dalo v novem stanovanju. Končno sem imela priložnost narediti milijon stvari, za katere mi je prej zmanjkovalo časa. Ko pa mi je zmanjkalo dela, sem se počasi začela dolgočasiti in padati na...

Preberi več

Prvi teden se mi ni še nič poznalo (doma sem že od 10. 3.). Bila sem zelo aktivna, zrihtala sem, kar se je dalo v novem stanovanju. Končno sem imela priložnost narediti milijon stvari, za katere mi je prej zmanjkovalo časa. Ko pa mi je zmanjkalo dela, sem se počasi začela dolgočasiti in padati nazaj v stari vzorec pitja in drogiranja. Po desetih dnevih sem ugotovila, da to pač ne bo šlo, da sem se veliko bolje počutila v obdobju treznosti. Vendar pa se mi zdaj kljub treznosti nič ne da. Me skrbi da se bližam depresiji zaradi pomanjkanja dela in izzivov. Kljub temu da vem, da bi se zdaj lahko lotila projektov, za katere prej nisem imela časa, se kar ne lotim in »raje« ugotavljam, kaj naj sama s sabo. Vem, da se bolje počutim, kadar sem kreativna in zaposlena, vendar če nimam zunanjega »pritiska«, dražljajev ali spodbude, se ničesar ne lotim in padam proti breznu. Spet sem se ugnezdila doma, kjer se počutim varno in skrbi me, da si po dolgem času izolacije ponovno ne bom upala ven. Da se bom zaprla vase, da me bo spet vsega strah. Upam, da do tega ne pride, ker sva s psihiatrinjo končno našli kombinacijo antidepresivov, ki mi odlično delajo. Vendar pa mi je jasno, da samo zdravila niso dovolj. Zavedam se, da bo potrebno ogromno volje, da v tej situaciji ne zdrsnem nazaj. Nazaj v brezvoljo, anksioznost in depresijo.

Ponavadi se zaprem sama vase in se odtujim od zunanjega sveta. Tokrat pa je drugače. Zunanji svet me je zaprl. Ne samo vase, pač pa v izolacijo od njega samega. In čeprav se na videz zdi, da gre za isto stvar, je resnica daleč od tega. Je prav obratno. Prvič po dolgem času se počutim, kot da sem kos svetu, da lahko delujem, ne glede na situacijo. In sem padla pod preizkušnjo: ali lahko delujem sama zase?

Ko sem bila v samoizbrani samoizolaciji, se mi je dozdevalo, da je le tako življenje možno. Ampak to je bila napaka v sistemu. V mojem sistemu dojemanja sebe in družbe. V srži katere je premajhna ali nična samozavest, torej vera v to, da ne zmorem, pa naj bo ta »zmorem« še tako banalen kot recimo komunikacija s cimrom, ali, še huje, vstati iz postelje.

Zdaj pa vem, da zmorem to in še mnogo več. A mi je onemogočeno. Zdaj moram znova, a na popolnoma drugačen način, sama sebi dokazati, da zmorem.

V določenih življenjskih situacijah je moja depresija postala neobvladljiva

Mara

Depresija je moj življenjski sopotnik od 13. leta. Mislim, da je med drugim povezana z menstrualnim ciklom. V prvi fazi se pojavijo napadi besa, nato pa popolna izguba motivacije za življenje in želja po samomoru. V določenih življenjskih situacijah je moja depresija postala neobvladljiva. Najpre...

Preberi več

Depresija je moj življenjski sopotnik od 13. leta. Mislim, da je med drugim povezana z menstrualnim ciklom. V prvi fazi se pojavijo napadi besa, nato pa popolna izguba motivacije za življenje in želja po samomoru. V določenih življenjskih situacijah je moja depresija postala neobvladljiva. Najprej v težavnem partnerstvu, nato pri selitvi v tujino in nazadnje po rojstvu otroka. Po poldrugem letu težke poporodne depresije in vsesplošne izgorelosti sem prvič poiskala pomoč psihiatra. Skupaj sva delala na tem, da me ni bilo treba hospitalizirati. Terapija je bila sestavljena iz pogovorne psihoterapije (tri krat na teden), 50 mg Soliana in 10 mg Escitaloprama. Redno sem obiskovala tudi osteopata in jogo z meditacijo. V času zdravljenja sem se zredila za 20 kg, izgubila menstruacijo in postala neplodna.

Po treh letih zdravljenja se kažejo izboljšanja v počutju. Volje do življenja mi občasno še primanjkuje, a zdaj vidim, da so pri meni glavni povodi za depresijo anksioznost, perfekcionizem, želja po nadzoru, pretirana samokritičnost in zavračanje določenih negativnih čustev, kot je na primer jeza. Zdravila so mi pomagala v času največje krize, sedaj pa se pripravljam na postopno odvajanje. Kot alternativo za predpisana zdravila jemljem CBD olje, 5 ml Ketamina in homeopatski Folliculinum MK, nadaljujem z jogo in z zdravim življenjskim slogom. Otrok, ki je bil eden izmed glavnih povodov za krizo, je hkrati moja največja motivacija za ozdravitev. S svojim zgledom mu želim pokazati, da je življenje vredno truda. Mislim, da je mlade starše pomembno pripraviti na spremembe po rojstvu otroka in uvesti splošno rutinsko pomoč in psihološko podporo za mlade matere. Šoli za starše primanjkuje psihološka komponenta. Pri meni je dolgo trajalo, preden sem prepoznala simptome poporodne depresije in žal jih nihče ni prepoznal namesto mene. Situacija je postala zares nevzdržna, takrat pa sem se sama mobilizirala in si poiskala pomoč.

Depresiven človek si težko sam pomaga, ker mu primanjkuje volje in iniciative. Potrebuje podporo in razumevanje okolja. Zato mislim, da je treba prispevati k širši družbeni zavesti o psihičnih težavah "navadnih ljudi" ter vzgajati prebivalce, ki so zmožni prepoznati znake motenj razpoloženja in ustrezno ukrepati ter poiskati pomoč. Čas je, da razbijemo tabuje o psihični bolezni in motnjah razpoloženja. Skupaj razvijajmo razumevanje, sočutje in skrb za sočloveka.

Prvega očitno ne pozabiš nikoli

anonimno

Prvi panični napad sem doživela med pohajkovanjem po tujem mestu, eni mojih takrat najljubših aktivnosti, če je bila le priložnost. Prišel je iznenada, me ohromil in prestrašil, kot te lahko prestraši le panični napad. Dolgo je trajalo, da sem ugotovila, kaj se mi je zgodilo in še dlje, da sem na...

Preberi več

Prvi panični napad sem doživela med pohajkovanjem po tujem mestu, eni mojih takrat najljubših aktivnosti, če je bila le priložnost. Prišel je iznenada, me ohromil in prestrašil, kot te lahko prestraši le panični napad. Dolgo je trajalo, da sem ugotovila, kaj se mi je zgodilo in še dlje, da sem našla ustrezno pomoč. 20 let je od tega.

Imam panično motjo z agorafobijo. Včasih se mi zazdi, da je najtežje pri vsem skupaj, kako nekomu razložiti, kaj se ti dogaja. Kaj reči? Sploh kaj? Povedati le na kratko? Na dolgo in široko razložiti? Bo kdo sploh razumel? Bi sama razumela, če se ne bi dogajalo meni? Ne, verjetno ne. Bolj kot opisovati dogodke, si zato želim razložiti, kako je živeti s panično motjo in agorafobijo. Za začetek, agorafobija ni strah pred odprtimi prostori. Gre, če zelo poenostavim, za strah pred paničnimi napadi. In ta strah je tako močan, da imaš občutek, da si ohromljen. Ta strah začne vplivati na vse tvoje izbire. Začneš se izogibati določenih dogodkov, krajev, ljudi, priložnosti. Čeprav te strah seveda ne ohromi zares. A to vem zdaj. Včasih nisem. In ko začnejo možgani enkrat verjeti, da te bo panični napad ohromil/ubil/povzročil, da se ti zmeša/ti vzel ves nadzor nad sabo, jih je zelo težko prepričati, da so v zmoti. Možgani pač. Vedno pametujejo.

Verjetno je vsaka izkušnja agorafobije nekoliko drugačna. Če ne drugega, se vsak boji in posledično izogiba drugih stvari. Nekateri se izogibajo predorov, nakupovalnih središč, jaz se dolgo nisem upala na letalo, avtobus, izogibam se vlakov, ne želim si biti daleč stran od doma, pot v tujino me spravi v stisko, marsikam, kamor sem hodila sama, si zdaj sama ne upam, v hribih raje ne grem previsoko, v kinih, gledališčih in na koncertih sem vedno ob izhodu. Če naštejem le nekaj primerov. Najlažje je takrat, ko se bojim nečesa, česar se bojijo tudi mnogi drugi. Takrat ni potrebno razlagati, pa čeprav je razlog, zakaj se nečesa bojim jaz, povsem drugačen od razlogov drugih. Z lahkoto rečem, da se bojim letala. Vsi bodo poznavalsko pokimali, vsak pozna koga, ki se boji poletov. Takrat si oddahnem. Lahko me je strah, ni mi potrebno razlagati, ni mi potrebno strahu skrivati. In je že takoj malce manj težko. Malce manj sama sem. To, da se bojim letala, ker gre za prostor brez možnosti pobega v primeru paničnega napada in ne zaradi bolj običajnega razloga, kot je na primer strah pred strmoglavljenjem, ni važno. Važno je, da ljudje razumejo. A kako naj razložim, da si ne upam po otroka v vrtec, ki je oddaljen 1000 metrov od doma? Kako naj razložim, da si ne upam sama do veterinarja, ki je v 10 km oddaljenem kraju? Da težko peljem otroka na aktivnost? Da ne vem, če si bom še kdaj upala na Triglav? Pač ne razlagam.

Moji možgani so ves čas na preži. Ves čas na preži pred paničnim napadom. Se pripravlja konec sveta? Nič hudega. Obet terorističnega napada? Mala malica. Lahko umrem? Enkrat moram tako ali tako. Kaj pa če ... Kaj pa če bom imela panični napad? To je pravi razlog za alarm, menijo moji možgani. Moji možgani namreč niso najbolj na tekočem. Navkljub vsem informacijam še vedno mislijo, da me bo panični napad paraliziral ter povzročil, da bom popolnoma izgubila nadzor nad sabo. In zato so moji možgani ves čas na preži, kar je, mimogrede, sila naporno, in me stokrat na dan vprašajo Kaj pa če ... Moje telo jim seveda rado odgovori. Začne se potiti, srce začne pospešeno biti in medtem ko razmišljam, kako naj pomirim kar naenkrat preaktivno črevesje, se že začnem pripravljati na beg. Na umik. Dokler mi ne uspe, da rečem Pa kaj! Panični napad? Pa kaj! Preživela ga bom. Ampak te bo palariziral! Ne bo me, vedno lahko premaknem eno nogo pred drugo in to ponavljam, dokler ne mine. Pogosto mi uspe, da rečem Pa kaj! Vedno večkrat mi uspe, da enostavno zdržim z vsemi res neprijetnimi občutki in delam naprej, kar pač delam. Se ne borim z njimi, ne čakam, da minejo. Sprejmem jih. Ker mi v resnici nočejo nič hudega. In ker bodo tako ali tako minili. Vedno minejo.

Za tak odnos do neprijetnih občutkov in močnih čustev, ki te preplavijo v sekundi, sem potrebovala ogromno vaje. In sočutja do sebe. In spet vaje. Vzponov in padcev. Še več sočutja. Pogosto namreč ne uspe. Takrat bi šla pod oddejo in ne prišla več ven. Ker se mi zdi, da je enostavno pretežko. Da ne bom zmogla. Da ne bo nikoli minilo. A mine. Nič drugega ni tako zanesljivo kot do, da vsak občutek, vsako čustvo, prijetno ali neprijetno, enkrat mine. Pa naj si to želim ali ne. In nobeno, ampak res prav nobeno čustvo, me ne more ubiti in povzročiti, da zgubim nadzor nad sabo.

A povejte vse to mojim možganom, kadar imajo slab dan. Mislim namreč, da še vedno niso pozabili prvega paničnega napada. Prvega očitno ne pozabiš nikoli.

Zdaj je vaša naloga preživeti in ostati prisebna!

Deborah

Bivši mož je zaradi recesije zavozil podjetje. Noč in dan sem čakala rubežnike, ki jih po slovenski zakonodaji ne zanima, ali so stvari v stanovanju njegove, moje ali od otrok. Sama sem morala preživljati družino.

Poleg službe sem na vse mogoče načine delala, da bi nekako šlo, ne iz meseca...

Preberi več

Bivši mož je zaradi recesije zavozil podjetje. Noč in dan sem čakala rubežnike, ki jih po slovenski zakonodaji ne zanima, ali so stvari v stanovanju njegove, moje ali od otrok. Sama sem morala preživljati družino.

Poleg službe sem na vse mogoče načine delala, da bi nekako šlo, ne iz meseca v mesec, ne iz tedna v teden, ampak iz dneva v dan, od položnice do položnice. In otrok z luknjo v podplatih. To čakanje rubežnikov je bilo grozljivo. Sorodniki so se večina poskrili, veliko skrajno bolečih izdaj, ki še vedno res zelo bolijo.
Šele v skrajnih situacijah spoznaš, kdo je v resnici kdo. Ko si dobro, je prijateljev in žlahte veliko in vsi so prijazni, potem pa te le še čudno gledajo, ko govoriš o depresiji, izgorelosti, anksioznosti.

Poleg redne službe sem delala na vseh mogočih koncih, da sem nekako pokrivala položnice, kartice, limite. Banke veselo nabirajo denar od ljudi v največjih stiskah, ko si prisiljen v limite, dvigovanje s kartic in vse možne kredite, kar je izredno drago. Zelo težko je prositi soljudi za pomoč, zelo ponižujoče. Če veliko delaš, sledi dohodnina- ker je nisem mogla plačati, so mi brez opozorila zarubili plačo in sem ostala brez sredstev. ČISTA GROZA!

Zdaj sem ločena, brez stanovanja, ampak z depresijo, anksioznostjo, izgorelostjo in še kaj bi se našlo. Pa še vedno v negotovosti, polno Damoklejevih mečev nad menoj, okostnjaki še vedno padajo iz omar, groza!! Ne vem, kaj bo prinesla prihodnost. Še vedno se bojim telefonov, poštnih nabiralnikov, bojim se prihodnosti, bojim se najemnin za stanovanje, vsi govorijo le o mladih družinah, kaj pa jaz? Vem, da se moram spet spraviti k sebi, malo že uspe, potem pa spet kakšen udarec ... Teh je že toliko, da presegajo meje običajne človeške vzdržljivosti, smrt že zdavnaj ni več strah, ona bi končno prinesla mir. Ker pa imam otroke, jih ne morem pustiti samih, niti jih vreči skozi okno z mano vred, čeprav zdaj razumem matere, ki to storijo. V resnici iz čiste ljubezni, ker ni nikogar, ki bi zares pomagal. Hkrati pa nimam energije za normalno življenje. Na meni in na otrocih je pečat sramote in krivde bivšega moža. Pomagajo mi antidepresivi, morala bi jih začeti jemati že prej. Zdaj po potrebi občasno, ob hujših slabih novicah, ki jih kar ni konec in se jih še zelo bojim, vzamem še tudi kakšen Lexaurin, da sem bolj stabilna in bolj mati. Vem, da bi morala biti boljša mati, da bi morala bolj poskrbeti tudi zase, že zdavnaj, da otroci nič ne potrebujejo bolj kot mater, ki je dobre volje. Jaz pa nekako zmorem službo in dodatno delo, sem sicer prijazna, kuhanja, pospravljanja pa se že dolgo lotevam le občasno. Čez vikende počivam, doma v postelji, berem knjige, pregledujem Facebook ... Da lahko zaspim, si zvečer velikokrat dam na glavo slušalke in poslušam zanimiva predavanja iz spletnega arhiva RTV, arhiva radia Ognjišče, Videolectures ali Youtube.
Zadnjih nekaj let mi zelo pomaga psihiater, ki sem mu zelo hvaležna, in mi daje neskončno več kot le tablete. Nikdar me ne obsoja, ker še vedno marsičesa ne zmorem. Ob zadnjih res hudih pritiskih me je sprejela tudi psihoterapevtka in njen stavek me je pomagal prebroditi res hude pritiske: "Zdaj je vaša naloga preživeti in ostati prisebna!" Pomagalo je. Želim si, da bi psihoterapija postala dosegljiva na napotnico. Želim si, da zakon o izvršbi ne bi bil tako krut do družinskih članov, ki brez svoje krivde padejo v življenjsko stisko. Večkrat razmišljam, kakšno število ljudi doživlja panične napade, ko pričakujejo izvršitelje, in ko jim izvršitelji jemljejo njihove stvari, čeprav niso oni nič nikomur dolžni.

Želim si, da bi imel FURS lahko več posluha za matere v finančnih stiskah, ker to je za umret, ko nimaš iz česa plačati … Želim si, da bi bili zakoni napisani s pogledom na povprečnega državljana in matere, kajti zdaj niso. Želim si, da ne bi nobeni materi brez opozorila zarubili dohodnine, ker to je strahotna travma. Če ne bi imela otrok, za katere moram skrbeti, mi vse to ne bi bilo tako težko , zase se še zdaleč ne bi sekirala, otroke pa ne moreš dati živet v gozd. Moraš jim dati posteljo, hrano, čevlje, obleko, položnice, čeprav sem se vedno potrudila, da sem jim nekako osmislila vse skupaj. Osnovna in srednja šola je finančno zelo zahtevna, ko pridejo do študentskih let, je lažje, so manjši stroški, pa še bone dobijo in lahko tudi že kaj zaslužijo. Ljudstvo pa je privoščljivo in željno krvi. Takle propad je krasna predstava za sosede in za klepet ob pivu, koliko pametovanja in opravljanja. Res pa je tudi, da so se kar od nekje pojavili novi ljudje, nekaj čudovitih ljudi, ki mi vsaj moralno stojijo ob strani. Počutim se kot pacient po kemoterapiji, preživela sem, a ostaja hud strah, da bi se bolezen ponovila, da bi se pojavile nove težave, strahovi, veliko strahov, veliko negotovosti ... Kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi.

Počutim se nemočno, kar naprej ju moram spodbujati

Vida, 72 let

Oba izhajava iz kmečkih družin in spoznala sva se na srednji kmetijski šoli. Še preden sem zaključila nadaljnje šolanje, sva se poročila, jaz pa sem se preselila na njegovo domačijo. Sprva nisem opazila, da tast pije, niti me ni motila njegova redkobesednost. Taki so pač tasti na kmetijah. Delajo...

Preberi več

Oba izhajava iz kmečkih družin in spoznala sva se na srednji kmetijski šoli. Še preden sem zaključila nadaljnje šolanje, sva se poročila, jaz pa sem se preselila na njegovo domačijo. Sprva nisem opazila, da tast pije, niti me ni motila njegova redkobesednost. Taki so pač tasti na kmetijah. Delajo, priganjajo k delu in spet delajo. Vendar je njegova redkobesednost skrivala hudo trpljenje in kmalu je umrl zaradi samomora. Zaradi dnevne delovne rutine nisem takoj opazila, da se tudi soprog obnaša depresivno. Razlagala sem si, da ga je potrla očetova smrt in da ni dobro, da rinem vanj. Njegova slabovoljnost pa je trajala tudi po tem, ko se nama je rodil sin. In tudi pri sinu sem v obdobju pubertete začela opažati podobno vedenje kot pri soprogu.

Zdaj sva ostarela, sin pa je odrasel. Celo zaključil je srednjo šolo, a ne zmore kmetovati. Pravzaprav ne zmore sam delati. Nekdo mora biti stalno z njim, mu načrtovati delo. Saj je priden, saj kdaj naredi, kar mu rečeš. Da pa bi se sam lotil dela in ga v celoti izpeljal, to ne gre.

Zdaj smo vsi trije doma in nekako sva se s soprogom že sprijaznila, da se sin ne bo poročil in prevzel kmetije. Oba s soprogom obiskujeta tudi istega psihiatra. Možu je pred časom diagnosticiral bipolarno motnjo in mu zamenjal zdravila. Zdaj se mi zdi, da mu je bolje. Tudi manjkrat me obremenjuje s samomorilnimi mislimi. Sinu pa je psihiater v mladosti najprej diagnosticiral psihozo, zdaj pa tudi bipolarno motnjo. S sinom pa ni bolje. Stalno mu moram odganjati samomorilne misli.

Veste, dostikrat se počutim nemočno. Čutim eno tako veliko nemoč. Kar naprej ju moram spodbujati. No, moža zdaj malo manj. Odkar je zamenjal zdravila, ima vsaj malo več volje, sin pa še tega ne. Nima volje do dela, ne do ničesar. Včasih ne vem več, kaj naj mu rečem. Priznam, da kdaj tudi sama ne odreagiram pravilno. Sin mi to večkrat očita. Kako naj vem? Na to pa res nisem bila pripravljena. Da bom morala dnevno podpirati oba in ju prepričevati, naj ostaneta živa.

Veliko berem. Še posebej o bipolarni motnji. Rada bi izvedela več, kako se obnašati do svojih domačih, ki trpijo. Veste, ni enostavno. Kako se znebiti občutka nemoči, kaj naj jima rečem, kako naj odreagiram, ko jima je hudo? Kaj ju smeš in česa ne smeš vprašati, včasih ju že pogledam tako, da jima ni prav. In takih v vasi pri nas ni malo. Vam povem, da skoraj pri vsaki hiši lahko najdete koga, ki trpi. Več bi se morali o tem pogovarjati. Tudi na vasi.

Moja zgodba

Špela

Obdobja joka, žalosti, potrtosti itd. sem doživljala že v osnovni šoli. Začela sem se zapirati vase, saj sem vedela, da nihče ne občuti tistega, kar sem jaz takrat, in me zato nihče ne more razumeti.

Šola mi je postala odveč, kljub temu da sem v prejšnjih razredih dosegala odlične uspehe. ...

Preberi več

Obdobja joka, žalosti, potrtosti itd. sem doživljala že v osnovni šoli. Začela sem se zapirati vase, saj sem vedela, da nihče ne občuti tistega, kar sem jaz takrat, in me zato nihče ne more razumeti.

Šola mi je postala odveč, kljub temu da sem v prejšnjih razredih dosegala odlične uspehe. Opustila sem tudi obšolske aktivnosti, saj jih nisem več utegnila obiskovati, in me niti niso več zanimale.

Počutila sem se, kot da sem največja zguba na svetu. Nisem razumela, kaj se pravzaprav dogaja z menoj, a zaznala sem, da me je vsak dan znova globlje prizadel alkoholizem v družini, ki se je posledično odražal v verbalnem in telesnem nasilju. To me je zelo izmučilo, zato sem veliko spala. Včasih sem zaspala kar med poukom, saj sem bila tako zelo izčrpana. Komaj sem čakala na prihod iz šole, da sem lahko zlezla v posteljo in spala. Že sama misel na kosilo me je spravila v slabo voljo, saj nisem imela apetita. Takrat sem se pogosto spraševala, zakaj so vsi ljudje okoli mene srečni, jaz pa sem nesrečna. »Zakaj je ta svet tako zelo krut do mene?« Počutila sem se, kot da bi živela na drugem planetu, kjer so pojmi sreča, veselje, ljubezen in prijateljstvo meni neznani in zato zame ne obstajajo. Ti občutki nemoči in naveličanosti so se pojavljali tudi v srednji šoli, a v veliko hujši obliki. Takrat nisem imela volje več niti do obiskovanja pouka. Začele so se kopičiti slabe ocene, kar me je še dodatno onesrečevalo, obremenjevalo in me spravljalo v obup. Potrebovala sem inštrukcije, da sem uspešno zaključila letnik. Trema in strah pred ljudmi, ki sem ju imela že v osnovni šoli, sta se vedno bolj krepili. Piko na i je k temu dodal še moški, ki sem mu komaj ubežala, saj si je želel potešiti svojo nezadovoljeno potrebo po ljubezni. Življenje nas okrepi, ko nas obdarja z vedno težjimi situacijam oziroma z vedno večjimi izzivi. Tako so se pri meni vedno pogosteje začele pojavljati depresije, ki so se stopnjevale in jih nisem mogla več obvladovati.

Pred prihodom v psihiatrično bolnišnico sem imela tako hude težave, da sem obležala v postelji po več dni, nisem mogla jesti itn. Imela sem občutek, kakor da se ves svet podira pred mano. Trdno sem bila odločena, da končam to svojo bedo. V svojem življenju nisem videla več smisla, zato nisem hotela več živeti. Kljub temu, da sem hodila redno na zasebno psihoterapijo, sem v svoji notranjosti in zunanjosti vidno hirala. Ker področje psihoterapije v Sloveniji ni zakonsko urejeno, sem se zmotila pri izbiri psihoterapevta, kar se je odrazilo tudi na poslabšanju mojega zdravstvenega stanja. Zdaj vem, da so stanja, ki so se pojavljala pri meni, bolezenska. A ta bolezen ni sestavljena le iz teh stanj, zato bom zdaj napisala še nekaj o tistih, ki so se pri meni začela pojavljati kasneje. To se je zgodilo v zadnjih letih študija, ko sem postala naenkrat tako zelo srečna kot še nikoli poprej. Osebe oziroma moji prijatelji, ki so vstopili v moje življenje, so me resnično zelo osrečili, saj so mi ogromno pomenili, ker so osmislili moje življenje, ki je bilo zame do tedaj polno solza, prizadetosti in razočaranj. Iskrena prijateljstva, ki sem jih takrat sklenila, so me tako zelo razveselila in mi olepšala življenje, da sem se počutila, kot bi bila prerojena. Imela sem ogromno energije in prav vsaka situacija oziroma dogodek me je razveselil. Kasneje sem v svojih hipomaničnih obdobjih zelo veliko brala, skoraj cele dneve in noči, saj nisem mogla spati. Branje sem resnično vzljubila, zato sem si vsak drugi dan kupila novo revijo. Torej sem jih imela ob koncu meseca približno petnajst. Denarjapa nisem trošila samo tako, temveč sem še preostanek želela podariti v dobrodelne namene, in to kljub temu, da sem ga nujno potrebovala. Seveda se tega takrat nisem zavedala. Nato so prišla ponovno razočaranja in obležala sem v postelji, tako da nisem bila sposobna oditi do ustanove, kjer bi denar lahko darovala, in je na srečo ostal pri meni. Zatem pa sem spet doživljala obdobja, ko sem bila pretirano vesela. Prevzelo me je takšno navdušenje, da sem ogromno število fotografij s koledarja z motivom gora polepila po stanovanju, ker namreč obožujem gore in planine. Moj presežek energije se je odražal tudi v moji nenehni aktivnosti, bodisi pri delovnih opravilih, ki sem jih zlahka in neprestano opravljala, ali pa v zelo hitri hoji oziroma teku. Ta stanja, ko sem imela toliko energije, da je nisem mogla porabiti, in sem se počutila tako super kot nikoli poprej, in na drugi strani obdobja popolne nemoči, so se začela tako hitro izmenjavati, da so me popolnoma izčrpala. Potrebovala sem pomoč. V psihiatrični bolnišnici so mi prijazno pomagali. Zelo sem hvaležna svojemu psihiatru za njegovo prijaznost, pozitivno energijo, nesebično pomoč, zavzetost, ... ki so pripomogle, da se je stanje normaliziralo.

Zdravila, ki jih vestno in vsakodnevno redno jemljem, strokovno vodena psihoterapija ter redni kontrolni pregledi so omogočili, da sem v življenju spet našla smisel in zato pozitivno zrem naprej in se res veselim tudi prihodnosti.

S strokovno pomočjo in zdravili iz brezna globoke depresije in nihanj razpoloženja v moji bipolarni motnji razpoloženja

Maja

Stanje globoke depresije dobo poznam. Znano mi je še iz časov, ko sem doživela prvo depresivno epizodo bipolarne motnje. Pri meni se je vse začelo v prvem letniku srednje šole. Po dolgoletnem in uspešnem treniranju karateja (tekmovala sem v katah), ki me je sicer tudi zelo razveseljevalo, sem mor...

Preberi več

Stanje globoke depresije dobo poznam. Znano mi je še iz časov, ko sem doživela prvo depresivno epizodo bipolarne motnje. Pri meni se je vse začelo v prvem letniku srednje šole. Po dolgoletnem in uspešnem treniranju karateja (tekmovala sem v katah), ki me je sicer tudi zelo razveseljevalo, sem morala zaradi postoperativne skolioze in prešibke hrbtenice prekiniti s treningi karateja. Ne samo to, v tistem času je eden od mojih trenerjev naredil samomor.

Karate sem povsem opustila v upanju, da me bo duševna stiska zapustila, a se je vse skupaj šele začelo. Pol leta sem samo jokala, tudi v šoli in ves dan. Izjeme so bila obdobja, ko sem od utrujenosti zaspala. Po pol leta neznosnega trpljenja so moji starši, osebna zdravnica ter klinična psihologinja v zdravstvenem domu končno spoznali in prepoznali, da potrebujem strokovno pomoč in zdravila. Šlo je za stanje globoke depresije, ki ga ne bi znala in zmogla prebroditi brez ustrezne podpore in strokovne pomoči. Takrat so se začela moja srečevanja s pedopsihiatrinjo. To je bil začetek čudovite poti, na kateri sem osebnostno lahko rasla. A sprva je bilo zelo težko. Spominjam se začetkov: po uvedbi tablet je prej intenzivnemu duševnemu dogajanju sledil močan občutek praznine in popolnega vakuuma med svetom in menoj. Sčasoma se je veselje povrnilo.

Po dveh letih sem želela terapijo z zdravila opustiti. In sem jo. A potem sem postala silno občutljiva, prepirljiva. Zdelo se mi je, kot da je »vse narobe«, med pogovori sem izgubljala rdečo nit, v glavi mi je rojilo polno misli. Padala sem iz ene skrajnosti v drugo, iz evforičnega stanja, polnega idej in vznesenosti, v faze, ko sem se počutila povsem obupano in brez energije. Tudi socialno sem se umaknila, ker sem čutila, da mi ljudje v pogovoru težko sledijo, oziroma da mi sploh ne sledijo. Rekla sem si, da bom najprej uredila svoje življenje, nato pa se bom vrnila v družbo.

V resnici pa sem se povsem socialno izolirala. Po letu in pol takšnega stanja sem padla v epizodo manije, ki je privedla do psihoze. Še danes si mislim, »bogu hvala«, da sem prišla do prave terapije z zdravili po obisku Enote za krizno intervencijo v psihiatrični bolnišnici na Zaloški ulici v Ljubljani. Trajalo je dva tedna, da so zdravila prijela.

Odleglo mi je in sledila je latentna faza, ko sem se počutila super. Vendar je bilo pri meni tako: če sem visoko letela, je sledila vmesna mirna faza. Ker pa sem šla prej »zelo gor«, sem potem dokaj kmalu zanihala navzdol. Tisto nihanje pa je bilo zelo neprijetno, saj sem nihala od minusa do normale, pa spet v minus in do normale in nikdar v plus. To pa je stanje, ki je sila nevarno. Tudi mešana slika, ko si enkrat poln idej, drugič pa povsem brez energije in obupan, je zelo nevarna za samomor. Enkrat vidiš, da se svet čudovito spreminja na bolje in da imaš morda celo zasluge za to. Že v naslednji fazi pa postaneš »na smrt« utrujen ter vidiš, da ni vse tako rožnato, kot se ti je zdelo. Prav ta faza je zelo nevarna za samomor, zato je tako pomembno, da se faze manije, depresije in psihoze ustrezno zdravi z zdravili.

Danes jemljem zdravila, sem v remisiji in živim povsem običajno življenje. Sem zaposlena, imam družino, kos sem vsem življenjskim nalogam. Ostaja le še »tista občutljivost« in drugačno doživljanje, ki pa ga razumem, kot da daje življenju izjemen čar. To je tisto, na kar smo »BMR-jevci« pravzaprav kar malo ponosni. Prav tako smo bolj občutljivi na zunanje, denimo vremenske vplive. Vendar nas to, da smo nekoliko drugačni, seveda, če imamo zadeve pod kontrolo, samo bogati. Tako kot vsi imamo tudi mi boljše in slabše dneve.

Je pa ravno farmakoterapija z zdravili tista, ki mi nudi varnost. Ko se tega zaveš, lažje sprejmeš malenkostne neželene učinke in jih tudi ustrezno obvladuješ s triki: npr. če si zjutraj malo omamljen in težje vstajaš, jemlješ zdravila dve uri prej. Zaradi tega sicer spustiš kak dober film in greš zgodaj spat, ampak zjutraj lahko funkcioniraš. Zamujeno lahko nadomestiš med vikendom, pogledaš kak film, malce dlje spiš … No, vsaj dokler nimaš otrok, haha, potem ti oni narekujejo, kdaj vstaneš in kdaj lahko spiš.

Dolgo je trajalo, da sem si priznal, da imam težave

Kaveljc

Pozdravljeni. Osebnostno sem naravnan tako, da nikdar ne obsojam nikogar (pijance, brezdomce itd.), saj ima vsak za seboj določeno življenjsko zgodbo. Vsak človek določeno situacijo doživlja drugače. Vzemimo moj primer: delam v javnem sektorju, imam zelo odgovorno delovno mesto, mi je kar OK, se ...

Preberi več

Pozdravljeni. Osebnostno sem naravnan tako, da nikdar ne obsojam nikogar (pijance, brezdomce itd.), saj ima vsak za seboj določeno življenjsko zgodbo. Vsak človek določeno situacijo doživlja drugače. Vzemimo moj primer: delam v javnem sektorju, imam zelo odgovorno delovno mesto, mi je kar OK, se ne pritožujem, saj je vedno lahko še slabše. V družini imamo osebo, ki se že več let zdravi v psihiatrični bolnici zaradi depresivne motnje. Zoprno zanjo, zoprno za nas člane družine, ker nikoli ne vemo, kaj storiti, kako se odzvati, skratka, ni fajn. Septembra 2016 sem bil na dvotedenskem dopustu na Kreti in ni bilo dneva na plaži, ko ne bi pomislil na šefa in na nekatere egocentrične sodelavce v službi - predvsem v smislu, kaj bi jim z veseljem slabega naredil.

Z dopusta sem se vrnil utrujen. Utrujenost se je vlekla iz dneva v dan nekje do sredine januarja 2017. Niti na fitnes ali plavanje nisem bil več sposoben iti. Včasih tudi ne v trgovino po hrano (sem samski), raje nisem jedel, samo da sem imel mir. V januarju 2017 se je pričelo dogajati. Ker zelo spoštujem spalni red, sem se odpravil spat ob 22. uri, zbudil pa sem se ob 23. uri ali 00.30, in se počutil, kot da sem spal več ur. Nato sem bedel do jutra, ko je bilo treba iti v službo. In nekako sem celo funkcioniral. V februarju 2017 pa se je zgodilo. Takoj, ko sem zvečer legel v posteljo, je srce začelo zelo močno biti, ne hitreje, ampak močno, torej poleg nespečnosti še to, ampak ne boste verjeli, nekako sem bil prepričan, da lekadol pomaga, in je celo res pomagal.

To se je nadaljevalo do prvomajskih praznikov 2017. V službi sem zelo dober, pisni izdelki so praktično brezhibni. Oddal sem neko pomembno zadevo, nakar sem dan pred dopustom od šefa pisni izdelek dobil nazaj v popravek. Najhuje pa je bilo, da je bilo vse rdeče in ob vsakem odstavku pripisano, da mu nič ni jasno. Sodelavec, moj dober zaupnik in prijatelj, je takoj rekel: »Vrzi to v omaro, pojdi na dopust in ko se vrneš, se boš s tem ukvarjal«. To sem naredil in se odpravil na načrtovani dopust na morje za nekaj dni. Ko smo se sprehajali ob obali, sem po desetih, petnajstih minutah moral sesti na tla na travo, ker sem bil tako utrujen, da ni šlo dalje. Nič mi ni bilo jasno. Ampak že drug ali tretji dan je bilo nekoliko bolje. Tudi domov sem prišel v bistveno boljšem stanju. Ko sem prišel v službo, sem svoj pisni izdelek takoj vzel iz omare in ga pregledal. Zgrozil sem se, saj je vsak odstavek sporočal neko drugo zgodbo. Nekje sem svoje ugotovitve potrdil, nato pa jih zanikal. Sodelavcu sem to povedal in mu tudi dejal, da mi je to nekdo podtaknil. Preverila sva izdelek v računalniku, kjer je bil shranjen pod geslom. Ko sem prebral prva dva odstavka, sem videl, da sta identična pisnemu izdelku. V tistem trenutku sem se zgrozil ter se spomnil besed svoje sestre, ki mi je ob srečanjih že tri leta govorila, da se ji zdim depresiven in da z mano vsekakor nekaj ni v redu. Seveda sem ji vedno odgovoril, da »ji dogaja«, skratka, nisem je jemal resno. Ob tem spoznanju sem takoj kontaktiral psihologinjo v moji službi (na srečo v naši službi obstaja služba za pomoč v stiski, kar je enkratno), ki se je nemudoma odzvala. Hkrati sem o tem obvestil sestro, ki je rekla, da greva takoj, ko pridem domov, k zdravnici po napotnico za psihiatra, ki je izjemen. Nato se je vse odvilo zelo hitro. Psihologinja mi je ogromno pomagala, psihiater je bil tudi zelo pametna izbira. Po več razgovorih z obema sem prišel do spoznanja, da smo si ljudje za veliko stvari v življenju, predvsem v službi, »sami krivi«. Če je človek iskren do sebe, bo dognal, da to popolnoma drži. Na otroštvo pač ne moremo vplivati, pri meni so ugotovili, da vzrok izhaja iz ne najbolj lepega otroštva, ampak osebno sem staršema vse odpustil in danes funkcioniramo res super. Rane pa se očitno niso zacelile. Najbolj imenitno pa se mi je zdelo, ko sem to brez zadržkov povedal vsem v službi in tudi prijateljem. Sploh mi ni bilo in tudi sedaj mi ni mar, kaj si kdo o tem misli. Počutim se fantastično. Presenetili so me šefi, ki so me razumeli in me podprli brez nadaljnjih vprašanj. Tudi na obletnici valete sem vsem prisotnim povedal svojo zgodbo in neverjetno, kako so me podprli. No, ko so odprli svoje duše, sem videl, da nisem edini. Krasno. Seveda vas zanima, kaj sem naredil. Začel sem spreminjati način življenja in predvsem način razmišljanja. V službi delam bistveno manj, a še vedno dovolj. Ne gledam več na vsako kapljo bencina, da bi se odpravil na krajši izlet. Kar si kupim, je najboljše, seveda v okviru finančnih zmožnosti, in tudi to me osrečuje. So dnevi, ko ni najbolje, ampak se prisilim, da počnem karkoli, samo da se ne zaležim. Vem, da ko enkrat »padeš v to spiralo«, četudi je sedaj OK, se lahko v življenju zgodi karkoli, kar te ponovno pahne navzdol. S pomočjo psihiatra, ki ga obiskujem vsake štiri mesece, se o vsem super pogovoriva in dorečeva, kako naprej s ciljem, da se izogneva tabletkam, še bolj pa zdravljenju v bolnici.

Pravijo, pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal - vse je odvisno od nas samih.

Pregorele so mi varovalke

Maj, 38

V službi smo imeli ogromno dela in ker sem perfekcionist, sem pogosto prevzel še delo drugih, ker sem vedel, da drugače delo ne bo dobro opravljeno. Včasih sem bil v službi tudi deset ali celo dvanajst ur, samo da je bilo vse narejeno. O delu sem razmišljal tudi ponoči. Imam številno družino in č...

Preberi več

V službi smo imeli ogromno dela in ker sem perfekcionist, sem pogosto prevzel še delo drugih, ker sem vedel, da drugače delo ne bo dobro opravljeno. Včasih sem bil v službi tudi deset ali celo dvanajst ur, samo da je bilo vse narejeno. O delu sem razmišljal tudi ponoči. Imam številno družino in čeprav mi je žena v veliko pomoč, je vseeno težko usklajevati vse obveznosti. Zapletlo se je, ko je hudo zbolela še moja ovdovela mama in smo jo morali za nekaj časa vzeti na dom in skrbeti še zanjo.

Začelo se je tako, da mi je včasih pričelo srce nenavadno razbijati, jaz pa sem se začel tresti. Nisem imel časa, da bi se s tem ukvarjal, zato sem se običajno umaknil iz družbe, poskušal misliti na kaj drugega, dokler se ni umirilo. Nekaj časa je šlo, potem pa ne več. Sredi dela v pisarni me je tako zadelo, da sem mislil, da doživljam infarkt. Ponoči več nisem mogel spati, bil sem popolnoma neprespan. Šel sem k zdravniku, pa ni vedel, kaj bi bilo z menoj narobe. Nekaj mi je govoril o paničnih napadih, ni mi pa povedal, kaj to sploh je anksioznost, kaj to pomeni zame, kaj lahko sam naredim. To mu malo zamerim, ker če bi mi že takrat več povedal, morda ne bi šlo tako daleč.

Napadi so bili vse pogostejši, včasih so trajali več dni, ves čas mi je šumelo v glavi, bil sem do konca izmučen. Obiskal sem različne zdravnike, dali so me na vse možne preiskave, vendar niso ničesar odkrili. Potem me je zdravnica poslala k psihiatru. Ta mi je predpisal helex, da bi se malo pomiril, pa ni nič pomagalo. Bil sem že tako obupan, da sem jih prosil, naj mi dajo karkoli, samo da bom spal. Na koncu so mi dali kup različnih tablet in po dolgem času sem spal več kot nekaj ur. Potem je šlo na bolje, čeprav še danes ni čisto v redu. Napade še imam, so pa blažji, trajajo manj časa in lahko jih obvladam. Očitno so mi pregorele vse varovalke in bo trajalo kar nekaj časa, da se ponovno spravim v red.

Zdravila mi sicer pomagajo, so pa mi otopila tudi čustva. Ne morem biti več zares žalosten ali zares vesel in dlje traja, da se sprostim. Tudi v spolnosti imam včasih težave, ne morem se več tako zelo sprostiti kot včasih. Poskusil sem tudi z alternativo, celo z bioenergetikom, vendar mi ni nič od tega zares pomagalo. Največ koristi imam od dihalnih vaj, ki sem se jih tam naučil. V največjo oporo pa mi je moja družina. Odločil sem se, da ji bom posvetil več časa, saj so mi res stali ob strani. V druženju s svojimi otroki najdem tiste redke trenutke, ko se še lahko vsaj malo sprostim.

Strah, da se ponavlja družinska zgodovina

Tanja, 55

Tanja vse do 40. leta ni imela kakšnih večjih težav. Potem pa se je v njeno življenje prikradla čedalje večja utrujenost, za katero ni vedela pravega razloga. Ponoči ni mogla več zaspati, zjutraj ne vstati iz postelje in včasih je kljub obveznostim v njej preživela cel dan. Odnos s partnerjem, ki...

Preberi več

Tanja vse do 40. leta ni imela kakšnih večjih težav. Potem pa se je v njeno življenje prikradla čedalje večja utrujenost, za katero ni vedela pravega razloga. Ponoči ni mogla več zaspati, zjutraj ne vstati iz postelje in včasih je kljub obveznostim v njej preživela cel dan. Odnos s partnerjem, ki je bil prej dober, ji je nenadoma postal odveč, ni prenesla niti dotikov, čedalje težje se je ukvarjala s svojim otrokom, ki je bil takrat še majhen, in čeprav se je zaradi tega počutila grozno, preprosto ni zmogla. O svojih težavah ni upala govoriti z nikomer, saj jo je bilo strah, da se ponavlja zgodovina, da bo tudi ona končala kot njena babica, ki je zaradi duševnih težav pristala v psihiatrični bolnišnici, kjer je tudi umrla. Ni želela, da bi bila njena družina ponovno deležna takšnega obrekovanja okolice, kot ga je bila takrat, ko jih je zadela ta »sramota«.

Svoje težave je po dolgem času najprej zaupala svojemu soprogu, ki je bil sicer razumevajoč in ji nudil podporo, vendar to ni zadoščalo. Odšla je tudi k družinskemu zdravniku, ki pa ji je po posvetu predpisal zgolj pomirjevala. Ker je bilo z njo čedalje huje, se je vseeno odločila, da obišče bližnjega psihiatra, vendar se ji je zdelo, da njenih težav ne jemlje kot resnih, saj ima sam opraviti z dosti hujšimi primeri. Obenem pa jo je bilo vsakič, ko je stopala skozi vrata njegove ordinacije, neskončno strah, da bi kdo odkril, da je bila v psihiatrični bolnišnici, saj je bilo v njeni okolici splošno prepričanje, da tam končajo zgolj tisti »ta nori« in skoraj vsi v malem mestu so poznali zgodbo njene babice. Zato je z obiski pri njemu prenehala.

Potem je nekega dne, ko ji je bilo še posebej težko, svoje težave vseeno zaupala svoji sodelavki, s katero sta imeli zelo dober odnos. Ta ji je predlagala, naj vseeno poišče pomoč, vendar izven njenega lokalnega okolja. Predlagala ji je znanko – psihiatrinjo, ki je delala v bolnišnici v drugem mestu in ta jo je res sprejela v obravnavo. Razen bližnjih nihče v njeni okolici ni vedel, da je bila nekaj časa na zdravljenju. Od takrat naprej lahko spet normalno deluje v vsakdanjem življenju. Redno jemlje zdravila, drži se priporočil svoje zdravnice in čeprav ima kdaj še vedno težave, njeni domači tega ne opazijo več. Najhuje ji je bilo, ko je po dolgih letih zakona umrl njen mož, vendar je njena širša družina, s katero so se vedno odlično razumeli, stopila skupaj in ji nudila dovolj podpore, da je to preživela brez hujših kriz. Danes se z veseljem ukvarja s svojimi vnuki in je srečna, da lahko normalno deluje in tudi tako pomaga. Kadar pa se pojavijo težave, si vzame, kot pravi sama, »dopust«. Če pogleda nazaj na svoje življenje, ji je žal, da se ni prej odločila poiskati strokovno pomoč, obenem pa se zaveda, da je bilo to nekoč veliko težje, saj je bilo vse, povezano z duševnim zdravjem, velik tabu in do informacij nisi mogel priti tako zlahka kot danes.

Vsega se ne more pripisati puberteti

Vesna, 25

Vesnine težave so se najprej pojavile v srednji šoli, čeprav jih najprej sploh ni dojemala kot težave. Bila je ponosna nase, da lahko razmišlja hitreje in lažje kot drugi, da z lahkoto preskoči iz ene skrajnosti v drugo. To, da vse doživlja tako intenzivno, se ji ni zdelo nenavadno, kot je to obi...

Preberi več

Vesnine težave so se najprej pojavile v srednji šoli, čeprav jih najprej sploh ni dojemala kot težave. Bila je ponosna nase, da lahko razmišlja hitreje in lažje kot drugi, da z lahkoto preskoči iz ene skrajnosti v drugo. To, da vse doživlja tako intenzivno, se ji ni zdelo nenavadno, kot je to običajno pri srednješolski mladini. Vendar se je začelo njeno vzneseno doživljanje tako stopnjevati, da je včasih počela ali govorila tudi stvari, ki se jih je kasneje, ko jo je evforija minila, sramovala.

Da ima problem, je najprej spoznala njena mama, ki je imela tudi sama podobne težave. Ker sta imeli s hčerko zelo tesen, četudi kdaj konflikten odnos, je mami hčerko vseeno uspelo prepričati, da gre k zdravniku, ki je zanjo takoj predlagal hospitalizacijo. V bolnici so njene težave prepoznali kot eno od oblik motenj razpoloženja.

Vesna je bila pogosto hospitalizirana, vendar je pri zdravljenju ves čas aktivno sodelovala z vsemi, ki so ji skušali pomagati. Nenehno je skušala razumeti, kaj se z njo dogaja, zakaj je prišlo do tega, in kakšen bi bil najboljši način, da bi se nekako izvila iz svojih »viškov in padcev«. Zelo dobro sodeluje z raznovrstnimi socialnimi službami, da bi svoje življenje oblikovala tako, da bi bila srečna. Čeprav je bila večino časa pod vplivom zelo močnih tablet, ji je uspelo zaključiti srednjo šolo z odličnim uspehom. Po srednji šoli se je vpisala na glasbeno akademijo, vendar ji te zaradi zdravstvenih težav za zdaj še ni uspelo končati.

Kljub vsem težavam, s katerimi se je morala ves čas soočati, se je odločila, da se bo zoperstavila predsodkom in stigmi, povezanimi z motnjami razpoloženja, in da bo na svojem primeru dokazala, da se da kljub vsemu kvalitetno živeti.

Ima širok krog prijateljev, ki so ji v oporo, obenem pa še vedno redno hodi k psihiatru. Odločila se je tudi za psihoterapijo in za program rehabilitacije v okviru Zavoda za zaposlovanje. Pomoč je poiskala tudi v duhovnosti, saj je prepričana, da ji pri ohranjanju ravnovesja pomaga tudi duhovna učiteljica.

Težave izbruhnejo, ko misliš, da je najhuje že za tabo

Antonija, 60

Gospa Antonija je prepričana, da so se vse njene težave začele z nasiljem v družini. Dolgo časa se je tolažila, da bo nekoč bolje, bila je prepričana, da nima kam iti, strah jo je bilo, kaj bodo rekli sosedi ali sorodniki, če bodo vedeli, kaj se pri njih doma zares dogaja. Ko so se že odrasli otr...

Preberi več

Gospa Antonija je prepričana, da so se vse njene težave začele z nasiljem v družini. Dolgo časa se je tolažila, da bo nekoč bolje, bila je prepričana, da nima kam iti, strah jo je bilo, kaj bodo rekli sosedi ali sorodniki, če bodo vedeli, kaj se pri njih doma zares dogaja. Ko so se že odrasli otroci odselili od doma, se je nasilje tako stopnjevalo, da ji je nekoč prekipelo in je tokrat res odšla.

Pomoč in svoj dom ji je ponudila dolgoletna prijateljica, ki je nedavno ovdovela in je bila vesela njene družbe. Čeprav je bila Antonija najprej zelo vesela, da lahko končno zaživi v miru, pa se je njeno razpoloženje kmalu začelo slabšati. Kot bi sedaj, ko ni bila ogrožena, za njo prišlo vse hudo, ki ga je doživela. Bila je čedalje bolj nerazpoložena, že vsaka najmanjša ovira jo je nemudoma užalostila, na primer ta, da je zaradi zdravstvenih težav težko hodila in zato ni mogla pogosto iz hiše. Počutila se je ujeta v novem domu, še posebej, ker je bil ta v odročni vasi, ki je bila precej odmaknjena od prvega večjega mesta. Ker je bila odvisna od prevoza drugih, ni imela več toliko stikov s prejšnjimi prijatelji ali znanci. Še posebej težko pa ji je bilo, da ne vidi več tako pogosto svojih otrok, saj so ti živeli na drugem koncu Slovenije. Bremenilo jo je tudi to, da svojim otrokom ne more pomagati pri njihovih težavah.

Ker je v preteklosti pogosto poiskala pomoč pri nunah, je začela spet hoditi na pogovore z njimi, saj je prepričana, da ji ti pomagajo. Zelo se je razveselila tudi fanta iz Društva za pomoč ljudem v stiskah, ki jo redno obiskuje. Njegovi obiski ji veliko pomenijo in z njim rada razpravlja o zdravilih, ki jih jemlje, da bi si izboljšala svoje počutje. To, da je še vedno samostojna, ji veliko pomeni, zato ni bila navdušena nad predlogom socialne delavke, da bi morda odšla v dom za ostarele, čeprav se zaveda, da bo slej kot prej zaradi čedalje težjega zdravstvenega stanja morala iti. Do takrat, ko ne bo zmogla več, sama skuša najti načine, da bi bila čim manj odvisna od drugih, saj ji svoboda pomeni veliko.

V moji glavi ni dneva dopusta

anonimno

Nisem vedela, da je z mano kaj narobe. Vedno sem bila super uspešna, vsem sem pomagala, na delu sem dala od sebe več, kot so pričakovali in na to sem bila ponosna. Hodila sem na fitnes, pilates, pred službo sem šla teč. Nikoli nisem priznala poraza, niti bolečine, prepričana sem bila, da vse to z...

Preberi več

Nisem vedela, da je z mano kaj narobe. Vedno sem bila super uspešna, vsem sem pomagala, na delu sem dala od sebe več, kot so pričakovali in na to sem bila ponosna. Hodila sem na fitnes, pilates, pred službo sem šla teč. Nikoli nisem priznala poraza, niti bolečine, prepričana sem bila, da vse to zlahka presežem. Nekoč sem hodila teden dni z zlomljenim gležnjem, pa še vedela nisem, da je tako hudo.

Potem pa me je nekega dne udarilo. Odkrila sem, da so v podjetju goljufali in da so me hoteli vplesti. Kako naj še delaš v takšnem? Že zjutraj, ko sem vstala, se je začela panika. Ves čas sem razmišljala, se obtoževala, kako sem lahko bila tako neumna, da sem se sploh znašla v takšnem položaju. Od jutra do večera sem v sebi premlevala, niti minute se nisem mogla več sprostiti, bila sem kot tempirana bomba, ki ob vsakem najmanjšem dogodku eksplodira v milijon negativnih misli. Pa ne samo o službi, začela sem dvomiti o vsem, tudi o prijateljih, ki so tako ali tako mislili, da se mi meša. Pozitivnih misli, s katerimi sem si prej pomagala, da sem se spravila v dobro počutje, nikakor nisem mogla več priklicati. Tiste iskre v meni, tisto, kar me je gnalo, vse je izginilo. Najhuje pa je bilo, da se nisem mogla več obvladovati. Pred pomembnimi razgovori sem se začela tako tresti, da nisem mogla dvigniti slušalke. Če je imela stranka že najmanjšo pripombo, sem jo doživljala kot katastrofo, konec sveta. Tudi v normalnih dnevih, takih brez večjih težav, sem bila zaradi tega nenehnega premlevanja do večera že povsem uničena.

Do zdravnika sem se odpravila šele potem, ko sem povsod po koži začela dobivati čudne izpuščaje. Pošiljali so me od enega strokovnjaka do drugega, pa noben ni vedel, kaj točno mi je. Dajali so mi neka zdravila, ki pa niso ravno pomagala. Takrat me nihče ni vprašal, kako živim ali pa me opozoril, da so te težave morda povezane z mojo psiho. Takrat tudi ne bi šla k psihiatru. Imam prijatelja, ki je bil tam, pa je zaradi zdravil otopel. Tudi zredil se je na dvakratno težo. Za psihoterapijo nisem imela dovolj denarja, pa tudi se mi je zdelo, da bi me takšni hoteli imeti čim dlje na stolu, da bi čim več zaslužili. Poizkusila sem z raznimi meditacijami in kakšnimi duhovnimi delavnicami. Malo mi je pomagalo, ampak tam je tudi veliko takih zelo čudnih. Nekateri so pravi kult. Včasih še meditiram.

Potem pa mi je fant dal ultimat. Ali grem k psihologu ali pa bo konec z najino zvezo. Malo se je umirilo, ampak še vedno sestavljam skupaj, kaj se je pravzaprav z menoj zgodilo. Lažje je, ker mi pomaga, da me preveč ne odnese, da zaradi vseh mojih misli in strahov, ki se mi od jutra do večera kotalijo po glavi, ne pozabim, da se da tudi iz tega, da obstaja rešitev. Še najbolj pa mi je pomagal njegov nasvet, naj čim več hodim v naravo. Nekako se mi zdi, da je tam vse mirno, vse na mestu in če sem tam, mi vsaj malo umiri mojo pamet. Sem pa odkrila, da nisem edina, v bistvu je tega res ogromno, ampak si ljudje o takšnih zadevah ne upajo govoriti. Da jih ne bi imeli za nore. Ampak zdi se mi, da smo tako vsi skupaj precej bolj nori, ko se delamo, da nimamo težav in da smo normalni. Tako zagotovo ne bo nič bolje. Zato se bom še naprej borila in skušala najti svoj izhod. V sebi bom skušala ponovno najti tisto iskro, zaradi katere je življenje super.

Potrebovali bi več pomoči

anonimno

V našem društvu pomagamo ljudem, ki se soočajo z raznimi težavami na različne načine. Prilagodimo se njihovim potrebam in željam in temu, koliko sploh želijo, da jim pomagamo. Organiziramo skupne dejavnosti, včasih je dovolj že pogovor na terenu. Včasih jim pomaga že to, da jim nudimo pomoč pri o...

Preberi več

V našem društvu pomagamo ljudem, ki se soočajo z raznimi težavami na različne načine. Prilagodimo se njihovim potrebam in željam in temu, koliko sploh želijo, da jim pomagamo. Organiziramo skupne dejavnosti, včasih je dovolj že pogovor na terenu. Včasih jim pomaga že to, da jim nudimo pomoč pri osnovnih stvareh, s katerimi imajo težave, na primer pri plačevanju položnic. Življenje postaja vedno bolj zahtevno, od ljudi se veliko pričakuje in nekateri preprosto ne zmorejo več slediti. Ni služb, ni denarja, morda že kakšen alkoholizem v družini…

Večinoma se da doseči napredek, vendar z majhnimi koraki. Številni ljudje niti ne priznajo, da imajo težave, ali pa jih je tega sram in jih skrivajo celo pred svojimi bližnjimi. Predsodki so še vedno močni. Najpogosteje nočejo k zdravniku ali psihiatru, ker mislijo, da bodo tako priznali, da so nori. Včasih jim celo bližnji odsvetujejo iskanje pomoči, ker se bojijo, da bo to videti slabo za vso družino.

Neznanje o duševnih težavah je pri nas še vedno precejšne in nekaj bi bilo nujno storiti, da bi ljudje razumeli, kaj se z njimi dogaja, da obstaja pomoč in kaj vse lahko storijo. Dogaja se nam, da naši uporabniki ne vedo niti tega, kaj pomeni njihova diagnoza. Zadnjič sem vprašala nekoga, ki je prišel od zdravnika z diagnozo depresije, kaj to pomeni, pa ni vedel. Tudi mi sami imamo premalo izobraževanja, kljub nekaterim organiziranim delavnicam. Večkrat si pomagamo sami, kakor vemo in znamo, in sami skušamo ugotoviti, s kakšnimi težavami se sooča človek na drugi strani.

Četudi bi si ljudje pri nas želeli pomoči, imamo v naših koncih premalo strokovnjakov. Zdravniki so preobremenjeni, nimajo dovolj časa, da bi lahko raziskovali, ali je vzrok telesnih težav morebiti v psihi. Veliko več lahko naredijo patronažne sestre. Do nedavnega smo imeli za celo regijo zgolj enega psihiatra, tudi psihologov je malo in skoraj nobenega psihoterapevta, pa še ti so plačljivi. Veliko ljudi si tega preprosto ne more privoščiti. Veliko naših uporabnikov prejema socialno pomoč, so invalidsko upokojeni ali pa imajo zelo nizko pokojnino.

Zelo bi pomagalo, če bi bilo vsaj več strokovnih seminarjev, skupin za samopomoč, brezplačnih delavnic, ker zgolj s knjigami za samopomoč si ljudje ne morejo pomagati. Večina jih zaradi bolezni niti nima motivacije. Če pa bi se o svojih težavah na takšnih delavnicah lahko pogovarjali in tudi dobili primerne odgovore, bi bilo lažje. Zdaj si nekateri pomagajo s hojo, si nabavijo psa, gredo na jogo ali kaj podobnega. Vendar to ni dokončna rešitev, to lahko zgolj omili težave. Morali bomo razmišljati o bolj sistematičnih rešitvah, saj je ljudi z duševnimi težavami čedalje več.

Napisala sem poslovilno pismo in odšla

anonimno

Vse je začelo, ko se je moja najstarejša hči začela drogirati. Bila sem šokirana in sem skoraj umrla od strahu za njo. Možu si nisem upala povedati, saj sem se bala njegovega odziva. Zaposlen je v vojski in na odgovornem položaju. Čeprav mi je bil na začetku všeč ravno zaradi tega, ker je tako di...

Preberi več

Vse je začelo, ko se je moja najstarejša hči začela drogirati. Bila sem šokirana in sem skoraj umrla od strahu za njo. Možu si nisem upala povedati, saj sem se bala njegovega odziva. Zaposlen je v vojski in na odgovornem položaju. Čeprav mi je bil na začetku všeč ravno zaradi tega, ker je tako discipliniran in redoljuben in mi je to dalo nekakšen občutek varnosti, je prav to nato postalo problem. Vse v družini je moralo potekati po vojaško, po naprej znanem redu in vedno po njegovo, še v cerkev nisem smela več iti, kaj šele, da bi praznovali božič, ker je bil on ateist in se je iz tega norčeval. Če bi mu povedala, da je njegova hči narkomanka, bi znorel, to bi čutil kot osebni napad na svojo čast, zato sem mu to prikrila in poskušala sama reševati stvari, kakor sem vedela in znala. Tako je bilo pri nama od nekdaj, za dom in družinske zadeve sem bila odgovorna zgolj jaz, on se je pa ob vsaki težavi umaknil in vse prepustil meni.

Poleg tega, da sem gledala hčer, kako mi dobesedno hira pred očmi, so se začele še težave v službi. Podjetju, v katerem sem delala, je grozil stečaj. Vsako jutro sem se s strahom odpravila v okolje, kjer je bilo polno šikaniranja, strahu in negotovosti. Kdo bo naslednji, ki bo odpuščen? Ko sem odhajala domov, pa me je bilo na smrt strah, da bom doma našla razdejanje, ukraden denar, zažgano pohištvo, mrtvo hčer. Ves čas sem bila na trnih in s svojo tesnobo sem se spopadala tako, da sem še več delala. Na srečo se je hči na koncu odločila za zdravljenje, vendar sem se potem, ko nisem imela več te skrbi, sama sesedla. Bila sem povsem otopela, delovala sem kot robot, bila sem povsem odsotna, četudi sem navzven delovala normalno. Nisem mogla več ne spati ne jesti in postajalo mi je popolnoma vseeno za vse na svetu. Na neki točki sem se zlomila, napisala poslovilno pismo, spila ogromno tablet in preprosto odšla od doma. Takrat sem čutila blažen mir, vse, kar sem si želela, je bilo, da bi bilo vsega konec, da bi šla stran od tega, kar se je v mojem življenju dogajalo.

Takrat so me rešili in v bolnici sem dobila diagnozo – depresija. Bilo mi je v olajšanje, da vem, kaj je z menoj, in mislila sem, da bo sedaj bolje, da bo tega konec. Ko sem spet prišla v službo, nisem tega omenila nikomur. Še bolj sem se zagnala v delo, da bi odmislila težave. Bila sem gonilna sila podjetja, tudi doma se je vse svetilo od čistoče, sposobna sem bila delati tudi 24 ur skupaj, bila sem kot v nekakšen evforičnem transu. Potem pa se je nekega dne spet vse obrnilo na glavo. Naenkrat je bilo vse temno, nemogoče, spet nisem mogla spati. Kadarkoli sem zaspala, sem sanjala, da me nekdo lovi, da mu ne morem ubežati, da sem povsem izgubljena, zato sem se bala iti v posteljo. V službi sploh niso opazili, kako hudo je z menoj, čeprav sem zelo shujšala in sem imela že grozljive podočnjake. Nikogar več nisem želela ob sebi, hotela sem biti sama, skrita pred vsem svetom, samo še živali so me lahko malce ganile. Potem pa so me nekega dne po krivem obtožili, da sem storila nekaj narobe, in čeprav sem dokazala, da sem nedolžna, se je nekaj v meni zlomilo. Spet sem napisala pismo, se poslovila in vzela tablete. Hotela sem, da vse skupaj čim hitreje mine, da me ni več, da se mi ni treba več ukvarjati z življenjem.

Ponovno sem se zbudila v bolnišnici. Vendar so mi tokrat dali drugačno diagnozo – bipolarna motnja. Bila sem šokirana, da se lahko tako hitro zlomim, sem pa vsaj razumela, zakaj me lahko neko obdobje nese kot po zraku, ko mi ni nič težko, ko se mi zdi vse zlahka rešljivo, potem pa naenkrat padem v brezno brezupa in apatije. Tokrat se je prvič odzval tudi moj mož, ki prej ni hotel verjeti, da imam težave in da potrebujem pomoč. Takrat sva se prvič zares pogovorila o najinem zakonu in še danes mi stoji ob strani, kolikor pač lahko.

Ko gledam danes nazaj na vse, kar sem doživela, sem ponosna nase, da se mi je uspelo postaviti na noge, da sem vztrajala pri zdravljenju, četudi je bilo težko. Bilo je še nekaj vzponov in padcev, tudi hospitalizacij, vendar sem že leta stabilna. Če sem nekoč potrebovala kupe tablet, da sem sploh lahko vstala, jih danes le še redko potrebujem in to res majhne količine. V skupini za samopomoč sem se tudi končno naučila reči ne, kadar vidim, da imam že dovolj drugih obveznosti. Tam sem se tudi naučila, da ni na meni, da rešujem vse težave ljudi okoli sebe. Ponosna sem tudi na svojo hčer, ki ji je prav tako uspelo z zdravljenjem in ima danes čudovito družino in otroke. Biti babica mi je prav v posebno veselje. Našla sem tudi nekaj stvari, ki me veselijo, in ker se res dobro razumem z živalmi, sem postala prostovoljka. Tudi z možem je lažje, kot je bilo nekoč, saj je začel upoštevati tudi moje potrebe. Moram pa priznati, da si vseeno še vedno kdaj zaželim, da bi živela kje čisto na samem, obkrožena zgolj z živalmi.

Na dopustu sem se dokončno zlomila

anonimno

Zaposlena sem kot pravnica v mednarodnem podjetju in čeprav je že mojega dela bilo veliko preveč za enega samega zaposlenega, mi je šefica nalagala še delo drugih. Medtem ko so tisti, namesto katerih sem delala, šli ob koncu delavnika domov, sem jaz ostajala do večera. Za to nisem dobila nikoli n...

Preberi več

Zaposlena sem kot pravnica v mednarodnem podjetju in čeprav je že mojega dela bilo veliko preveč za enega samega zaposlenega, mi je šefica nalagala še delo drugih. Medtem ko so tisti, namesto katerih sem delala, šli ob koncu delavnika domov, sem jaz ostajala do večera. Za to nisem dobila nikoli ne dodatnega plačila ne pohvale. Še najhuje pa je bilo, da se je vtikala tudi v moje delo in mi nalagala povsem nesmiselne naloge, zaradi katerih je moralo pomembno delo čakati, in potem sem jo morala spet poslušati, da sem počasna. Prosila sem jo tudi, da mi vsaj da malo večjo pisarno, saj sedaj delam v majhni, zatohli pisarni zraven skupnih prostorov, kar pomeni, da nikoli nimam miru. Vedno znova so mi jo obljubljali, pa iz tega ni bilo nič. Potem je k nam prišla še nova sodelavka, ki me je že od samega začetka želela spodriniti in je šefici govorila laži o meni, da sem se morala zagovarjati zaradi popolnih nesmislov.

Vedno težje sem se odpravila v službo, postajala sem čedalje bolj utrujena, brez volje, imela sem tako hude migrene, da dobesedno nisem mogla vstati iz postelje. Sodelavci mi niso verjeli, slišala sem jih, kako govorijo, da sem lena in nesposobna. Povsem so me izločili iz svoje družbe, tudi tistih nekaj, s katerimi sem se do takrat nekako razumela.

Dokončno sem se zlomila, ko sem se z možem in z najstniško hčerko odpravila na dopust. Večurna vožnja v kolonah, vročina, zlovoljna hčerka in na koncu še zaplet z apartmajem, ki je bil čisto nekaj drugega, kot so obljubljali na agenciji. Kot običajno je bilo na meni, da vse skupaj uredim, in na neki točki sem enostavno eksplodirala. Začela sem nenadzorovano kričati na otroka in moža, in ko sem opazovala njune začudene poglede, je bilo samo še huje. Bolečina v prsih je bila tako neznosna, da sem vse dneve na dopustu samo jokala in spala.
Tudi ko smo se vrnili z dopusta, ni bilo kaj dosti bolje, zato sem obiskala svojo osebno zdravnico in ta mi je svetovala, da grem k psihiatru. Bila sem res užaljena. Težave imam zaradi drugih ljudi in sedaj moram jaz k psihiatru? Ker je bilo z menoj čedalje huje, sem se potem vseeno odločila. Šla sem sicer v čisto drug kraj, da me ne bi nihče prepoznal, in tam sem dobila diagnozo - huda depresija. Bilo me je sram, da sem postala psihiatrični bolnik, vendar nisem imela druge izbire. Predpisali so mi zdravila in tu so se spet začele težave, ker nekaterih preprosto nisem prenesla, in dokler niso našli prave kombinacije zame, je bilo res hudo.

Najhuje pa je bilo to, da me niso razumeli ne doma ne v službi. Ker se ne vidi, kaj vse se dogaja v tebi, kako zelo lahko boli in kako težko je, so bili vsi prepričani, da pretiravam. Sama pa nisem mogla spati, v meni je bila večino časa neznosna bolečina, ki je vse do psihoterapije nisem mogla premagati. Še danes se kdaj pojavi. Najbolj grozno pa je to, da nimaš nobene volje do življenja, da ti je povsem vseeno, če nisi umit in če si ves zanemarjen, če si ves dan v pižami, če se zrediš, če se ti ne da skuhati kosila. Vsako opravilo, tudi pospraviti z mize, se ti zdi strašen napor. Česarkoli se mukoma lotiš, ne zmoreš dokončati. Vse naokoli je razmetano, kot so razmetane tvoje misli. Povsem sem izgubila nadzor nad svojim domom. Hčerka to izkorišča in postaja čedalje bolj divja. V šoli je popustila in karkoli ji rečem, mi odvrne, da ji, takšna kot sem, nimam pravice ničesar očitati. Mož me sicer objame in mi reče, da bo še vse v redu, vendar čutim, da ima tudi on že vsega dovolj. Rad bi, da bi bila spet tista pridna, delovna in vse razumevajoča žena, kot sem bila prej. Da bom spet tista, ki poskrbi za vse ostale. Namesto da bi me zares poskušal razumeti, mi skuša dopovedati, da pretiravam, da sem morda jaz kriva za stanje v službi, da bi morala malo bolj potrpeti, da bi bil mir. Vsakič znova sem razočarana, ker vidim, da me v resnici sploh ne razume.

Zaupam samo še svoji dolgoletni prijateljici. Ona me posluša, me ne obremenjuje z vprašanji, na katera nimam odgovora, in že samo to, da se lahko z njo tako odkrito pogovarjam, ne da bi me obsojala, mi veliko pomeni. Tudi v skupini za samopomoč, ki jo sedaj redno obiskujem, se počutim dobro. Tudi tem ljudem lahko zaupam, saj vedo, o čem govorim. Že to, da smo si priznali, da imamo težave v duševnem zdravju, se mi zdi velik korak. Vsaj zame je bil, saj sem se s tem res težko sprijaznila. Pomemben korak zame je bil tudi, da sem se nehala obremenjevati s tem, kaj si mislijo drugi, in sem se začela osredotočati nase. Ko mi je dovolj ljudi, se preprosto umaknem in počnem tisto, kar mi paše, na primer sestavljanko ali pa vaje za dihanje. Danes se počutim dosti bolje, kot sem se, vendar se zavedam, da bo še trajalo, da bom splezala iz te črne luknje, v katero sem padla.

Počutim se izjemno, potem pa bi kar umrl

anonimno

Kadar se počutim dobro, se počutim res izjemno. Na vse gledam iz najboljše možne plati. Če bi se v našo hišo zaletel avto, bi to videl kot odlično priložnost, da zgradimo še boljšo hišo. Vsako jutro se zbudim poln energije, čeprav v tem obdobju skoraj nič ne spim. Nič mi ni težko, ni je stvari, k...

Preberi več

Kadar se počutim dobro, se počutim res izjemno. Na vse gledam iz najboljše možne plati. Če bi se v našo hišo zaletel avto, bi to videl kot odlično priložnost, da zgradimo še boljšo hišo. Vsako jutro se zbudim poln energije, čeprav v tem obdobju skoraj nič ne spim. Nič mi ni težko, ni je stvari, ki bi mi bila prezahtevna ali nemogoča in po navadi si naložim še več, kot je potrebno. Prepričan sem, da zmorem vse in ni ga človeka, ki bi me prepričal v nasprotno. Moja samozavest je nepremagljiva. Zaposlen sem v podjetju, ki se ukvarja s kreativnostjo in takrat iz mene kar bruhajo dobre ideje. Takrat uživam v življenju, rad sem med ljudmi, rad jih zabavam, jih spravljam v smeh. Njihova pozornost, nasmehi, pohvale mi dajo občutek, da sem neustavljiv in nepremagljiv. Z lahkoto navežem stik z ljudmi in takrat res veliko govorim, običajno tako hitro, da mi težko sledijo. Včasih celo sam sebi težko sledim. To je tudi čas, ko preveč zapravljam in preveč pijem. In ko je ni neumnosti, ki je s prijatelji ne bi počel zgolj zato, ker lahko, ker se počutim nepremagljivega in ker mi je všeč naval adrenalina.

Potem pride depresija. Takrat hočem biti sam. Ne gre za to, da sem rad sam, želim, da bi vsi izginili, da bi me pustili pri miru. Nočem iti nikamor, nočem videti nikogar ali početi karkoli. Zdi se mi, da mi ljudje, karkoli naredim, govorijo, da sem nekaj storil narobe. Zato je najlažje, da se zaprem med štiri stene. Samo tako se počutim kolikor toliko dobro. V ničemer več ne uživam. Naj bo to delo, druženje s prijatelji, fitnes. Že najmanjše stvari me spravijo ob živce. Če me prijatelji vabijo ven, vidim samo slabe stvari. Tam bo gneča. Tam bodo zoprni ljudje. Vedno pomislim zgolj na najslabše in groza me je, da bi počel karkoli ali šel kamorkoli. Najhuje mi je iti v službo. Vse mi je neumno, vse mi je brez veze in vse kar moram delati, opravljam res z muko. Začnem razmišljati o samomoru. Enkrat sem že poskusil.

Že nekaj let živim s punco. Ona je bila tista, ki me je po enem od obdobjih depresije pred nekaj meseci spravila do zdravnika in ta do psihiatra. Bilo mi je že čisto vseeno. Takrat sem prvič slišal za bipolarno motnjo. Tam sem dobil zdravila. Dobra in slaba obdobja zdaj niso več tako skrajna, pretirana. Nisem več tako zelo evforičen in poln življenja in energije. Zaradi tega mi je včasih tudi žal. Rad imam tista obdobja. Vendar zaradi zdravljenja tudi nimam več tako zelo hudih depresij, ko si želim zgolj to, da me ne bi bilo več. Hodim tudi k psihoterapevtu in upam, da mi bo vsaj to pomagalo, da bom našel tisto sredino, ki so jo vajeni običajni ljudje. In da bom vseeno srečen.

Vzeli so mi otroštvo, vzeli so mi mladost …

vrtnica

Vzeli so mi otroštvo, vzeli so mi mladost, vse so mi vzeli ...


Pretepli so me, posilili, prodali – in ko rečem oni, mislim na svojo družino. Ko sem bila stara tri leta, sem doživela (in preživela) požar, pri šestih sem bila že zrela za norišnico – od šoka sem nehala govoriti. Pri osm...

Preberi več

Vzeli so mi otroštvo, vzeli so mi mladost, vse so mi vzeli ...


Pretepli so me, posilili, prodali – in ko rečem oni, mislim na svojo družino. Ko sem bila stara tri leta, sem doživela (in preživela) požar, pri šestih sem bila že zrela za norišnico – od šoka sem nehala govoriti. Pri osmih so me posilili. Ko sem jih imela 18, so me prodali moškemu, ki ga nisem poznala. Odpeljal me je v neznano, in to tik pred vojno. Zanosila sem brez ljubezni.


Sem ena redkih, ki sem se že znašla na drugem svetu, ampak mi ni bilo usojeno, da bi tam ostala. Verjemite mi, raje bi za vedno odšla s tega sveta. Ves čas sem iskala samo delček ljubezni in sreče, a tudi tega mi vse do dandanes ni bilo dano najti.


Z moškim, ki me je odpeljal v neznano, imam hčerko. Po nekaj letih sem spoznala moškega, ki sem ga ljubila in mu rodila dva sinova, a očitno se mene in moje družine nesreča drži kot prekletstvo. Prvi moški ni maral moje hčere, njegova mati pa ne mene, ker sem pravoslavne veroizpovedi.


Zdaj sem zbolela, borim se s kruto boleznijo, a verjemite mi – v življenju mi je bilo doslej še mnogo huje kot zdaj, ko sem bolna. Ničesar nimam, razen svojih zlatih otrok. To je dovolj, da sem srečna. Vcepljam jim vrednote, ki se jih ne da kupiti. Učim jih, da je imeti srce in dušo največji zaklad. Svojo zgodbo sem zapisala le, ker si jo želim deliti z javnostjo, ničesar nočem v zameno.