Sem vdovec in živim z mladoletnim sinom. Po več letih opazovanja in spremljanja sina pri soočanju z obsesivno-kompulzivno motnjo (OKM) sem se končno odločil, da bom poiskal pomoč za njegovo zdravljenje. To je bil težek korak, a tudi najboljša odločitev, ki sem jo lahko sprejel.
Ko sem pred leti spoznal, da ima moj sin OKM, so me preplavili občutki nemoči in negotovosti. Nisem mogel verjeti, da se je najin svet nenadoma spremenil. Spraševal sem se, zakaj se je to zgodilo ravno njemu, zakaj mora nositi to breme. Občutki krivde in nemoči so me obvladovali, saj sem si za svojega sina želel le najboljše. Vendar sem hitro spoznal, da krivda in obup ne bosta ničesar rešila. Vsak dan sem opazoval, kako se sin bori s svojimi obsesijami in kompulzijami. Njegovi rituali so postali del najinega vsakdana. Vsaka stvar je morala biti poravnana, urejena. natančno postavljena. Opazoval sem ga, kako se je večkrat prepričal, ali so vrata zaklenjena, kako si ure in ure umiva roke, da bi se počutil čistega. Včasih so me preplavili globoki občutki žalosti, ko sem ga videl ujetega v začaran krog svojih obsesij in kako se bojuje s svojimi notranjimi demoni.
Nisem vedel, kako mu pomagati, kako ga razumeti in kako se spoprijeti s posledicami njegove motnje. Občasno sem čutil obup, a hkrati sem vedel, da ne smem obupati nad njim. Vedel sem, kako pomembno je zanj, da vidi, da sem tu zanj, da ga podpiram na tej poti. Potem sem se odločil, da poiščem strokovno pomoč. Poiskal sem terapevta, specializiranega za OKM, in se prijavil na seanse. Svojo odločitev sem delil s sinom in skupaj sva se odpravila na pot zdravljenja.
Vsaka seansa je bila nova izkušnja, vsak korak naprej je bil majhen, a pomemben. Terapevt me je naučil razumeti osnove OKM in kako jo moj sin doživlja. Naučil me je, kako mu nuditi oporo in kako skupaj najdeva strategije za obvladovanje njegovih obsesij in kompulzij. Razložili so mi tudi, kako se spoprijeti z lastnimi čustvi in občutki krivde. V tem procesu sem se veliko naučil o sebi, o svojem sinu in o moči, ki jo imava kot družina. Uvidel sem, da OKM ni nekaj, kar bi moral on sam rešiti. Pomembno je, da sva povezana in delava skupaj. Terapevtske seanse so postale prostor za iskrene pogovore, za izražanje strahov, skrbi in tudi za smeh.
Moje razumevanje OKM se je poglobilo, najina vez se je okrepila in moj sin se počuti bolj podprtega kot kadarkoli prej. Vem, da bo pot do okrevanja dolga in polna izzivov, vendar sem optimističen. S to izkušnjo sem spoznal, da ni sramota poiskati pomoč, da se je pomembno odpreti in biti ranljiv. Ni sramota biti starš, ki išče odgovore in rešitve za svojega otroka. Zavedam se, da sem naredil pravi korak, da sem v oporo svojemu sinu in da sem z njim na poti do okrevanja.