Iščete strokovnjaka za pomoč v duševni stiski?

Za psihologijo sem prvič slišal pri šestnajstih letih in kot naiven otrok sem si predstavljal, da je to neka čarobna rešitev za vse moje probleme. To prepričanje me je vedno vleklo v tisto smer, čeprav je bilo na poti veliko vzponov in padcev. Po srednji šoli sem psihologijo poskušal študirati, ampak je bil odhod v drugo mesto zame preveč in sem študij po nekaj mesecih opustil in se vrnil domov. Kasneje sem se poskusil vpisati na študij v svojem mestu, ampak nisem bil sprejet. Takrat sem bil star 20 let.

Od nekdaj sem si želel samo ljubezni, a je nikoli nisem mogel dobiti, čeprav je bilo veliko kandidatk, ki sem jim bil očitno všeč, a enostavno nisem mogel narediti koraka naprej. Zaradi tega sem začel obiskovati psihiatra v upanju, da bom nekako našel nek čudežni način, da bo, karkoli je že z mano narobe, odpravljeno. Ko sem pri njem izpolnjeval nek vprašalnik, mi je v spominu ostalo vprašanje: "Ko se drugi smejijo, mislim, da se smejijo meni." Ko je psihiater nato rezultate pisal v tabelo, je bila ena od kategorij paranoidnost in sem to dvoje povezal. Tako sem si začel govoriti, da sem samo paranoičen, ko sem slišal nek smeh v parku, in tako naredil prvi korak na svoji dolgi poti. Govorim si, da me je to spoznanje zaščitilo pred shizofrenijo, ki jo imamo v družini.

Vpisal sem se na študij socialnega dela, ampak mi ni ustrezal in sem ga v drugem letniku opustil. Takrat sem tudi rekel psihiatru, ali bi mi napisal napotnico za psihoterapije, a mi je ni želel. Naslednje leto sem imel hude težave z nekim dekletom in ko se je najin odnos končal, sem se začel rezati, psihiater pa mi je predpisal visoko dozo antidepresivov, da sem tudi po 16 ur spal. Po tej epizodi pa mi je rekel, mi bo napisal napotnico, ampak ko sem odšel k njemu, sem dobil samo recept za zdravila, napotnice pa ne in potem mu nisem več rekel zanjo.

Sem se pa zaposlil preko študentskega servisa in začel obiskovati terapijo samoplačniško, vendar sem jo po pol leta opustil, češ da denar, ki sem ga dajal za psihoterapije, raje investiram v izredni študij psihologije. Tako sem si poiskal novo službo in delal ob študiju kakšni dve leti in pol. V tem času sem tudi zamenjal psihiatra in vmes bil brez tablet in cigaret. To sem lahko dosegel, ker sem med sošolci našel družbo in imel veliko sošolk, v katere sem lahko bil zaljubljen, ampak še vedno nisem bil sposoben narediti koraka v ljubezenski odnos. Prav tako sem med študijem še enkrat poskusil psihoterapijo pri isti terapevtki. V tem poskusu je na neki točki, ko sva se o nečem pogovarjala, poskusila povezati moje težave z dogodkom iz moje mladosti, ko se je cela hiša tresla, ko me je jezen oče prišel pretepst. Takrat sem se zaprl vase, ker sem to doživel kot njen napad nase in tako mi je po nekaj časa predlagala, da bi končala. Je pa na koncu izpostavila, da sem bil obakrat pri njej 29 tednov.

V tretjem letniku študija se je moj najboljši prijatelj odselil v drugo državo, kar je v meni sprožilo strah pred zapustitvijo, tako da sem začel testirati tudi ostale odnose. Delno sem tudi zaradi tega začel izgubljati stik s sošolci na faksu, kjer sem začel pešati. Prav tako je brat v tistem času razvil shizofrenijo in jaz sem bil glavna tarča njegovih psihoz, tako da sem se za tri mesece odselil. Službo sem že opustil, tudi za študij nisem več našel volje in energije. Ko sem se vrnil domov, je bila tudi mama vsa živčna zaradi mene in moje prihodnosti, kar je pomenilo, da je pritiskala name, naj si naredim načrt za prihodnost, jaz pa nisem znal žalovati, kar sem enačil z depresijo in sem bil ves izgubljen. Počutil sem se, kot da sem stisnjen v kot in ne morem nič. Vedel sem, da obstaja psihiatrija, ampak je tisti del mene, ki so ga celo življenje nadzorovali narcistični starši, potreboval dovoljenje, da grem tja. Ko mi je psihiater napisal napotnico, je bilo, kot da so se v tistem kotu za mano odprla vrata odrešitve. Takrat sem bil star 28 let.

Na psihiatriji sem bil vsega skupaj 10 dni, ker sem takoj preklopil v vlogo rešitelja za neko pacientko, ki je bila tam. Je pa imela fanta, kar je tudi bil pogost vzorec pri dekletih, v katere sem se zaljubljal. Na psihiatriji so mi predlagali, da bi šel za tri mesece v Ljubljano v Center za mentalno zdravje, kar sem sprejel. Tam mi je bilo zelo prijetno, saj sem se počutil svobodnega, a je bilo tudi zelo naporno, kajti uspelo mi je identificirati in predelati vsaj del svojih travm. V tistem času sem tudi ozavestil, da sta odpor in želja po odhodu iz terapije znak, da terapija deluje - zato mi je uspelo vztrajati v nadaljnih. Ko sem se vrnil domov, sem si začel iskati novo terapevtko. Takrat sem pisal svoji sedanji terapevtki, ampak nisem vedel, da je bila ravno na porodniški, tako da sem našel drugo, ki mi je takrat veliko pomagala. Ponudila mi je tudi skupinske terapije, ki pa sem jih zavrnil, ker je bila ena mojih osnovnih travm, da sem moral mamo deliti z bratoma, in tega nisem želel ponavljati. V tistem času sem imel različne službe, ki niso imele rednega urnika, tako da sem v tednih, ko sem bil prost, hodil k terapevtki po večkrat, in niti enkrat, ko sem cel teden delal. Pri njej sem bil približno dve leti, dokler ni šla na porodniško. To je pri meni sprožilo strah pred zapustitvijo, saj je moja mama, ko sem bil star 15 mesecev, zaradi rizične nosečnosti odšla za en mesec v porodnišnico in se vrnila z bratoma, ki jima je namenjala ves svoj čas, jaz pa sem bil potisnjen na stran. Tisto je bilo težko obdobje in nekaj mesecev zatem ko je terapevtka šla na porodniško, sem ponovno šel na psihiatrijo.

Tokrat sem bil tam en mesec. Ponovno sem se prijavil na Center za mentalno zdravje in moral nekaj mesecev počakati, da sem prišel na vrsto. Terapevtka, ki je odšla na porodniško, mi je predlagala terapevtko, pri kateri sem še danes - v tem času sem bil nekajkrat pri njej. V teh mesecih mi je uspelo ozavestiti in razrešiti travmo, ki me je podzavestno mučila celo življenje. Ne bom šel v podrobnosti, ampak zdelo se mi je, da mi dekletu, ki mi je bilo všeč, ni dovoljeno neposredno povedati ali pokazati, da mi je všeč, kaj šele, da bi jo poljubil ali šel še dlje. To je deloma razložilo moje romantične neuspehe v preteklosti. Ne vem, koliko je bilo to neposredno povezano z novo terapevtko, ampak to sem vzel za znak, da je ona prava, in se tega oklepal skozi vse hudo, kar sem v prihodnjih letih moral prestati. V Ljubljani sem bil tri mesece in imel veliko pozitivnih izkušenj, nekaj časa pa celo tudi punco.

Ko sem prišel ven, sem nadaljeval s terapijami pri trenutni terapevtki in nekaj mesecev kasneje mi je socialna delavka s Centra za mentalno zdravje predlagala, da bi se vključil v stanovanjsko skupnost Ozara. Psihiater mi je z zadržkom napisal priporočilo z besedami, da bi bilo to zame dobro pri ločevanju od staršev. Preselil sem se tja in v tem času obiskoval psihoterapije. Vključil sem se tudi v skupinsko psihoterapijo in hodil na izobraževanja iz transakcijske psihoterapije. Vendar sem hitro ugotovil, da Ozara ni bila zame in sem se približno po pol leta preselil v sobo v stanovanju s še dvema sostanovalcema. Odločil sem se, da bom zaključil študij psihologije v upanju, da bom spoznal kakšne nove ljudi, a je ravno takrat izbruhnila pandemija covida in vsa predavanja so prestavili na splet. Izolacija in komunikacija po spletu, tako za študij kot za terapije, me je pahnila v globoko depresijo. V tem času sem tudi drugič zamenjal psihiatra. Veliko je bilo strahu in negotovosti, vendar bolj v smislu omejitev in pravil, virusa samega se nisem bal, sem pa bil ves čas paranoičen, da bom naredil kaj narobe in bom kaznovan. Še pred blok si nisem upal in sem začel kaditi na oknu. Takrat sta mi tako terapevtka kot tudi skupina res stali ob strani, res pa je, da se tistega obdobja zelo slabo spomnim. Glavna občutka iz tistega časa sta občutek Damoklejevega meča nad mojo glavo, kjer se znajdem v neki nejasno definirani, a gotovi nevarnosti in je samo vprašanje časa, kdaj se bo zgodila katastrofa. Drugi občutek pa je, kot da sem sredi puščave, ki jo bičata tako hudo močan veter in pritisk, da se ne morem pobrati in se moram z vsemi svojimi močmi plaziti naprej.

Naslednje leto sem še enkrat poskusil dokončati študij, ampak sem na koncu prvega semestra začel testirati asistentke in predavatelje, tako da na koncu nisem opravil vaj in sem vse skupaj opustil. Na splošno imam težave z ločevanjem in zaključevanjem. Na terapijah sem se veliko mučil z zaupanjem in strahom pred manipulacijo ter bil večkrat paranoičen, da mi terapevti hočejo škodovati, kar je bila projekcija staršev, predvsem mame. Ko je iz skupine odšla članica, ki mi je bila pomembna, sem tudi jaz prekinil s skupino in razmišljal, da bi končal terapijo. Vem, da sem cele tedne iz dneva v dan kolebal med tem, da bi odšel, in tem, da bi ostal. Odpor kot znak, da terapija deluje, mi je pomagal, pa tudi to, da sem takoj na začetku pri terapevtki predelal travmo. Na koncu sem moral seči po nečem zunaj sebe, kar je onstran zaupanja v terapevtko, in najti vero v izboljšanje kljub občutku, da ne bo nikoli bolje. V srednji šoli sem v neki risanki naletel na stavek, ki mi je dajal moči: "Dokler si živ, se ti bodo dogajale dobre stvari." Prvič sem o samomoru razmišljal že v srednji šoli, ampak takrat mami nisem želel narediti tega. Ta stavek mi je dal oporo zunaj ljudi, ker sem vsakič, ko sem neznosno trpel, lahko pogledal nazaj na tisto prvo željo po smrti in potem našel dobre trenutke, ki jih ne bi doživel, če bi takrat končal svoje življenje. V tistem obdobju sem si pomagal, tako da sem bežal v tuje zgodbe, saj svoje nisem imel. Gledal sem filme in serije, predvsem pa sem veliko poslušal zvočne knjige, medtem ko sem igral spletne igre igranja vlog. In ja, po treh letih sem prilezel ven na drugi strani.

Vsa medijska, politična in kulturna norija med kovidom in po njem me je pripeljala do podkastov, kjer sem med drugim našel kanadskega psihologa Jordana Petersona, ki je veliko govoril o prevzemanju odgovornosti zase. Odločil sem se, da si bom končno poiskal redno službo in začel graditi svoje življenje. Terapevtka mi je stala ob strani in me spodbujala. Dobil sem službo v proizvodnji z eno izmeno, kar mi je pomagalo vzpostaviti neko rutino in ritem v življenju.

Po približno enem letu mi je terapevtka predlagala, da zaključiva terapijo. Tisto je bilo eno najhujših in najbolj mučnih obdobji v mojem življenju. V službi sem v paru delal s človekom, ki je bil karakterno zelo podoben mojemu narcističnemu očetu in me je ves čas poniževal in izpostavljal vsako napako, ki sem jo naredil. Najbolj so mi iz tega časa v spominu ostale terapevtkine besede: "Ne boš umrl," kar najbolj ilustrira ločitveno grozo, ki sem jo doživljal v tistem času. Ampak na koncu se mi je po več kot pol leta uspelo posloviti in preživeti, pa še tablete sem nehal jemati. V službi sem zdržal, a sem nekaj mesecev kasneje znorel in začel kričati na tistega sodelavca, ker sem ga imel dovolj. Takrat so se na moje presenečenje sodelavci postavili na mojo stran in odtlej sem bogatejši za izkušnjo, da nisem vedno sam proti vsem in da se ne bo več ponavljalo, kar se je dogajalo v moji mladosti, ko se je družina vedno postavila na očetovo ali bratovo stran.

Zaradi tega sem pisal terapevtki in jo nekajkrat obiskal. Takrat sem tudi dokončno sprejel, da sem odraščal v groznem okolju in da sem imel zelo težko otroštvo, kar sem dotlej že vedel, nisem pa čutil. Star sem bil 36 let. Predlagala mi je, da bi se vrnil v terapevtsko skupino, kar sem storil, k njej pa sem začel hoditi samo enkrat na mesec in po potrebi. V službi sem še pred vsem tem ugotovil, da bom enkrat moral oditi;vpisal sem se na dveletni študij programiranja. Na začetku sem bil zagnan, a mi je kmalu zmanjkalo zagona, vendar sem se odločil, da bom študij končal ne glede na karkoli, ker moram prelomiti vzorec, da se nečesa lotim in nikdar ne končam. Ta čas zaključujem drugi letnik in čeprav imam občutek, da za sabo ves čas vlečem otroka, ki se dere, grize in nori, grem naprej in čeprav bo trajalo mogoče več kot dve leti, bom to dokončal. Kaj bo po tem, ne vem, ampak verjamem, da bo bolje, kot je zdaj.

Deli s prijateljem

Nikoli si nisem mislil, da bom izgubil nadzor nad svojim življenjem zaradi telefona in računalnika. V srednji šoli sem bil radoveden, odprt, družaben. Igral sem kitaro, hodil na pohode, vedno bil nekje zunaj, med ljudmi. Potem sem se vpisal na fakulteto in stvari so se začele spreminjati. Najprej komaj opazno. Več sem bil za računalnikom – najprej zaradi študija, nato zaradi dolgčasa. Ure so minevale ob YouTubu, družbenih omrežjih, spletnih igricah. Čutil sem, da me to umirja, da mi daje občutek, da sem z nečim povezan. A hkrati sem se vedno bolj oddaljeval od ljudi, ki so mi bili blizu.

Moja mama je bila prva, ki je opazila, da nekaj ni v redu. Najprej je mislila, da gre za navaden študijski stres. Spraševala me je, ali je vse v redu. Jaz pa sem se samo nasmehnil, rekel, da sem utrujen, da se moram učiti. A mama ima tisti instinkt, ki vidi onkraj besed. V kuhinji sem jo večkrat slišal, kako je tiho rekla očetu: »Ni več isti. Pogleda te, a ni tam.« Moj oče ni veliko govoril o tem. Mislim, da mu je bilo težko. Ni vedel, kako se lotiti. Včasih me je samo vprašal, ali grem z njim kaj postorit na vrt, da bi se malo pogovorila. Jaz sem odmahnil z roko – vedno z izgovorom, da imam »nekaj za narediti«. V resnici pa sem bežal. Pred njima. Pred seboj.

Najhujši trenutek je bil, ko sem pozabil na rojstni dan mlajše sestre. Bila je razočarana, a se ni jezila. Samo rekla je: »Tudi če si doma, nisi več tukaj z nami.« To me je zlomilo. Zvečer sem s telefonom v roki obsedel v temi in prvič začutil nekaj, kar je bilo več kot žalost — bila je praznina. Velika praznina. Moja sestra je bila tista, ki je naredila prvi konkreten korak. Nekega dne je prišla v mojo sobo, usedla se je poleg mene in rekla: »Prosim te, pojdi z mano k zdravnici. Samo pogovor. Ničesar ti ni treba obljubiti. Samo pogovor.« V njenih očeh sem videl skrb, ne graje. In prvič po dolgem času sem začutil, da me nekdo res vidi.

Obisk pri zdravnici me je vodil do psihiatra in kasneje do terapevtke. Diagnoza: depresija s simptomi digitalne zasvojenosti. Čuden občutek – kot bi dobil potrdilo, da si si zlomil dušo. A hkrati olajšanje: končno sem razumel, da nisem sam za vse kriv. Moji starši so me podprli brez besed. Ne da bi me silili ali obsojali. Mama mi je začela vsak večer puščati večerjo, tudi ko sem rekel, da nisem lačen. Oče je brez vprašanj ugasnil televizijo, kadar sem se usedel za mizo. Kot da bi hoteli reči: »Tu smo. Kadarkoli boš pripravljen.« Sestra je ostala moj steber. Spremljala me je na terapije, včasih mi je samo poslala kakšno šaljivo sliko, drugič pa napisala: »Verjamem vate. Tudi če ti danes ne gre.« Ta preprost stavek me je večkrat rešil.

Danes še vedno nisem povsem »ozdravljen«. Ampak sem drugačen. Hodim ven, tudi če mi ni do tega. Včasih vzamem telefon v roke, da bi ušel, ampak se spomnim sestrinih besed. Moja družina me ni rešila – niso čarobno izbrisali mojih težav – ampak so mi pokazali, da me bodo podprli, ko se bom odločil, da si želim nekaj boljšega. In to je bilo vse, kar sem v tistem trenutku potreboval.

Deli s prijateljem

Po Ameriškem psihološkem združenju (ang. American Psychological Association - APA) je travma »čustveni odziv na grozen dogodek, kot je nesreča, zločin, naravna nesreča, telesna ali čustvena zloraba, zanemarjanje, doživetje nasilja ali mu biti priča, smrt bližnjega, vojna in več. Takoj po dogodku je značilen šok in zanikanje. Odzivi na dolgi rok so lahko nepredvidljiva čustva, flashbacki, težave v odnosih in celo telesni simptomi, kot so glavoboli in slabost«.

Ko govorim o travmi, ki povzroča posledice na dolgi rok, govorim predvsem o posttravmatski stresni motnji (PTSD) ali kompleksni posttravmatski stresni motnji (C-PTSD). Razlika med njima je v tem, da PTSD navadno povzroči enkraten dogodek, medtem ko je C-PTSD pogosto posledica več travmatičnih dogodkov, ki trajajo dlje časa, kot je na primer dolga vojna ali nasilno otroštvo. Travmo raziskujejo šele zadnjih 40 let, tako da gre za precej mlado vedo, ki se nenehno razvija. Zaradi tega še ni veliko splošnega znanja ter ozaveščenosti o tej temi, in razumljivo je, da marsikdo ne ve, kako postopati v takih primerih.

Kar sledi, je moja osebna izkušnja s C-PTSD in zdravljenjem travme, ki obsega dobro desetletje ter več kot 200 ur terapije. V tem času sem preizkusila ogromno pristopov, bila pri različnih terapevtih in imela prenekatero dobro in tudi slabo izkušnjo. Pa začnimo.

Za travmo je bistveno razumevanje živčevja

Kar bi si želela, da vsakdo ve o travmi, je, da je za njeno reševanje najpomembnejše razumevanje živčevja. Vse postane veliko lažje, ko razumemo, kaj se dogaja z našim telesom v trenutkih, ko se travma sproži. Delati s travmo ni lahko. Sploh če gre za C-PTSD ali če ima človek GHIA živčni sistem¹. Najprej - travma je v osnovi huda čustvena disregulacija oziroma huda disregulacija živčnega sistema. Živčni sistem, ki navadno deluje v nekem ritmu, v primeru travme popolnoma podivja. Odzove se s smrtnim strahom v navadnih razmerah, čustva nihajo sem ter tja in že najmanjša beseda ga lahko požene v višave (sploh pri GHIA sistemu). Pri travmi je živčevje večino časa zelo aktivirano v simpatičnem delu (boj ali beg) ali v dorzalnem parasimpatičnem delu (zamrznitev) ali pa kar oboje hkrati, amigdala pa za nameček zraven še malo nori in govori, da je vse nevarno. Zato je pri delu s travmo bistvena regulacija živčevja.

Soočanje s travmo ni lahko. Hitra prestrašenost, flashbacki kot spomini na travmatično izkušnjo, težave s koncentracijo, spanjem ali izbruhi jeze ter tvegano vedenje so simptomi, s katerimi je težko živeti. Moji simptomi so bili res huda tesnoba in panika, vsiljevanje misli ali slik, neprestana napetost v telesu ter huda prestrašenost ob vsaki malenkosti. Najmanjša beseda mi je lahko sprožila panični napad. Ko sem začela s terapijo, se nisem zavedala, da imam C-PTSD. Šla sem pač v terapijo z namenom, da bom bolje in takrat sem s svojim nestrokovnim razumevanjem psihologije verjela, da več ko bom govorila o težkih zadevah, prej bom “spucala travmo” in prej bom bolje. Moja logika je bila, da več ko bom govorila o travmatičnih dogodkih ter raziskovala težke občutke v telesu, prej se bom soočila z vsem. Na neki točki sem tako zelo želela čimprej »spucati travmo«, samo da bom končno v redu, da sem kar sama raziskovala in se soočala s težkimi občutki vsak dan. To me je pahnilo v precejšnjo krizo in takrat sem imela občutek, da je celo moje življenje pekel. Takrat sem prvič podvomila o trditvi, da moram za razrešitev travme čimbolj brskati po sebi.

Travma potrebuje regulacijo, ne samo govorjenja

Nenehno govorjenje o težkih stvareh me je na neki točki stalno metalo v paniko. Namesto da bi bila bolje, sem bila slabše. Tako zelo mi je odleglo, ko je Anna Runkle², ki ima tudi C-PTSD, pripovedovala, da jo je vsakokratno govorjenje o travmi na terapiji tako pripeljalo na rob, da se je morala vsakokrat vsaj 45 minut sama regulirati, da je vsaj malo prišla k sebi. Ko sem to prvič prebrala, sem dobila potrditev, da za ljudi s travmo ni vedno dobro, da se neprestano ukvarjamo s travmo. Bistvena je regulacija in govorjenje³ o travmi je primerno samo, ko ne vodi v prehudo disregulacijo. Seveda je soočanje s travmo potrebno za krepitev prožnosti živčevja, vendar sem danes mnenja, da bi se ljudje s travmo v terapiji morali samo 30-odstotno ukvarjati s travmo, 70 odstotkov časa pa se učiti samoregulacije.

Ljudje, ki imamo hudo travmo, tega res ne znamo. Navajeni smo hudih močnih občutij in ne poznamo stanja umirjenosti, ko je vse v redu. Navajeni smo biti preplavljeni z občutki in biti pozorni samo na nevarnost, na preživetje. Izredno težko je klienta, ki ima travmo, spraviti do tega, da pogleda stran in se poskuša preusmeriti od težkih občutij. Jaz sem pogosto prepričevala terapevtko, da danes pa pač res morava delati tale problem, ker je tako hudo. In tako redkokdaj ostane čas za varno, pozitivno, mirno. Ampak tako se živčni sistem nikoli ne nauči regulacije. Zato danes vem - čeprav bi govorila o problemih, ker me celo telo vleče tja in zelo močni občutki, moram v 70 odstotkih časa to prekiniti in se regulirati ter se usmerjati v mirno. Težko je, ker to ni moj samodejni odziv. Ampak lahko rečem, da s prakso postane lažje.

Kaj je regulacija?

Kaj sploh mislim z regulacijo? To pomeni, da človek premika svoj živčni sistem v smer mirnosti, občutek varnosti - da je vse v redu. Temu lahko tudi rečete krepitev odraslega ego stanja, varne navezanosti, višjega jaza, kar vam je ljubše. Ampak ker je travma predvsem disregulativno stanje živčevja, se pri regulaciji osredotočimo na živčevje. Regulacije se učimo s t. i. samoregulacijskimi veščinami (ang. self-regulation skills). To so na primer  sproščanje mišic v telesu (predvsem medeničnih), širokokotni pogled, orientacija v prostoru, objemi, počasno dihanje z daljšim izdihom, iskanje stvari v prostoru, ki so lepe in varne, umivanje obraza z mrzlo vodo itd. Samoregulacijske veščine so nekaj drugega kakor tehnike sproščanja (ang. relaxation skills), kot so na primer avtogeni trening, tai chi, joga, tehnika mišičnega postopnega sproščanja. Za samoregulacijske veščine je značilno, da jih delamo cel dan po približno dvestokrat, torej približno vsakih 7 minut, trajajo pa naj le par sekund do pol minute. Tako poskrbimo, da živčevje oziroma telo reguliramo cel dan in nikoli ne zapade v pretirano aktivacijo. Pri tehnikah sproščanja si moramo vzeti več časa, recimo 15 do 30 minut, navadno jih delamo enkrat do dvakrat na dan, medtem ko tehnike samoregulacije res izvajamo cel dan.

Kdaj iti v travmo?

Včasih sem želela, da bi šla čimprej v travmo, samo da bom čimprej bolje. Danes bi stoodstotno rekla, da grem v travmo, ko dovolj obvladam veščine samoregulacije, da lahko tudi ob slabih trenutkih pridem sama nazaj v ravnovesje. Mislim, da marsikdo ne razume, vključno s terapevti, da za nas, ki nas tako zelo preplavljajo občutki, da včasih komaj živimo, življenje obstaja od enega terapevtskega srečanja do drugega. Da je čas med terapijami pravi pekel in samo čakaš, kdaj bo nekdo vsaj malo pomagal, da bo malo bolje. Zato regulacija. Da življenje v dneh brez terapije postane vsaj malo znosnejše.

Probleme je treba reševati, vendar če sem osredotočena samo nanje, kar je pri travmi samodejno, razmišljam samo o tem, kaj moram še spremeniti pri sebi, da bom končno OK. Kaj pa če moja travma niso nujno potlačene stvari, ki jih moram dati ven? Kaj pa če, kot je nekoč nekdo dejal, nihče nima travme, ker to pomeni, da je travma kot nek tujek v nas, ki ga je treba izrezati. Travma je vrsta poti v naših možganih. Kot potoček, ki teče po določenih poteh in ga zdaj učimo, da začne teči po drugih strugah in pozabi na stare. Na to se pogosto spomnim, ko začnem drseti v to, da je travma nekaj, kar moram dati ven iz sebe. Ni. Travma je oblika notranjih poti, ki se vijejo po meni, in nikoli se ne bo spremenila, če bom dajala pozornost samo temu, kje teče, ne pa temu, kje želim, da teče. To pravzaprav dela regulacija. Uči me, kje naj teče.

Pogosto se spomnim na anekdoto Andrewa Solomona, ki pravi, da mu je zdravstveni delavec v Ruandi rekel: "Veste, smo imeli pa kar precej problemov z zdravstvenimi delavci z zahoda. Namesto, da bi ljudi peljali na sonce, plesat, v skupnost, da bi okrevali po genocidu - so jih vodili enega po enega v sobo, kjer so jih silili, da govorijo o slabih stvareh, ki so se jim zgodile. Prositi smo jih morali, če lahko odidejo." To me vsakič spomni na to, da ko ne vem, kam naj se obrnem, naj se ne obrnem v travmo, temveč v mirno, varno, dobro. Ali vsaj nevtralno. Čeprav mi je to nenavadno.

Zanimivo je, da vse vem o svoji travmi - o tem lahko govorim tedne - ko govorim o svojih željah, hrepenenjih, identiteti brez travme, pa se mi zatakne v prvi minuti. Včasih, ko začnem razmišljati o tem, se počutim, kot da poskušajo možgani pognati nove nevrone, tako nenavadno je. Vem, da pri terapiji delamo na virih, ampak jaz imam že od nekdaj občutek, da premalo. Mogoče ljudje s travmo enostavno potrebujemo toliko več časa preživeti v stanju nevtrale in miru?

Seveda ne moremo iti v mir s polnim gasom, ker živčni sistem deluje tako, da če gremo prehitro v drugo skrajnost (torej npr. v popolno varnost), bo telo takoj vrglo v travmo. Ampak po malem. Kar se mi zdi naslednja ključna informacija.

Kako iti v travmo?

Kako iti v travmo? Postopoma. Mislim, da ni pomembnejših pojmov za delo s travmo, kot sta pendulacija in titracija. Titracija pomeni, da se s travmo dela po malem. Čisto malo in nato spet takoj nazaj v regulacijo. Tako postaja živčni sistem prožnejši. Nikoli ne gre iz okna strpnosti in ne ponori. Ni treba hiteti - manj in počasneje kot naredim, več naredim na dolgi rok. Pendulacija - gremo malo v travmo in takoj nazaj v nevtralno. In spet malo v travmo in takoj spet nazaj v regulacijo. Ne samo da se s tem prepreči ponovna travmatizacija ter da bi telo preplavili travmatični občutki, ampak tako  tudi pridobimo veliko zaupanja v lastno telo. Ne vem, če sem bila kdaj bolj hvaležna na terapiji, kakor ko mi je rekla terapevtka, da nikoli ne bova šli v center travme, ampak bova neprestano hodili po robu. Tudi po robu prideš enkrat do centra.

Zato se sedaj premikam malo v travmo. In nato grem v nevtralo. Nisem v dobrem, lepem. To mene preveč aktivira. Ampak nevtralnem. Ker ne rabim začutiti, da je svet nepopisno lep, temveč samo da ni neskončno nevaren. Ne varnost, ampak odsotnost nevarnega. Bistvena razlika. Stopim v travmo, takoj stopim nazaj v nevtralo. Stopim naprej. Stopim nazaj. Sem in tja.

Zato danes, ko pridejo travmatični občutki, samo diham in se reguliram. Čakam, da minejo, kot gredo mimo oblaki na nebu. Uvidi se tako ali tako pojavijo samodejno, jaz pa samo diham. Ne razmišljam več o občutkih, jih analiziram in raziskujem, kot sem jih včasih. Samo pustim jih. Ko gredo čez mene, povedo svojo zgodbo, jaz pa samo gledam okoli sebe in kažem telesu, da te zgodbe ni okoli mene. To je to. To je bistvo terapije po več kot dvesto urah. Da me ne vznemiri več, ko preplavlja, ampak samo diham. Da ne raziskujem več občutkov in jih celo vodim v neskončno luknjo, temveč da jih pustim, da mi povedo svoje, nato pa gredo naprej. Če so pomembni, se bodo tako ali tako vrnili, pa mi bodo takrat povedali, če je še kaj pomembnega. In danes vem kot pribito, in še tu kot opomnik sebi, da ko sem disregulirana, takrat se ne raziskuje občutkov! Samo umiritev, regulacija. Ko sem v redu, takrat lahko raziskujem, kaj poganja te občutke. Samo tako se občutkov več ne bojim in ne hodim več do roba.

Opombe

¹ GHIA (Global High Intensity Activation) sistem označuje živčni sistem, kjer je hkrati zelo aktivirano simpatično in parasimpatično živčevje. Z drugimi besedami, zelo aktiven je boj ali beg, ki ga nato prekrije še zamrznitev. Za takega človeka je značilno, da lahko že najmanjši dražljaj (nedolžna beseda, zvok, vonj itd.) sproži izjemno močan odziv živčevja, ki se ga težko pomiri. Moja prispodoba za GHIA sistem (ki ga jaz tudi imam) je, da je telo kot balon, ki ima polno ranic po sebi in se človek počuti, kot da je celo telo ranjeno in vsak dražljaj, ki je zaznan kot nevaren, povzroči novo rano ali poglobi obstoječo. Pozor: človek z GHIA sistemom se nikoli ne osredotoča v varno, ampak vedno v nevtralno. V nasprotnem primeru se živčni sistem preveč aktivira.

² Anna Runkle ima knjigo Re-regulated, ki poudarja, da je bistvo zdravljenja travme regulacija živčevja in predstavi svojo metodo, kako se regulirati.

³ Menda je pisanje o travmi lahko lažje, ker takrat deluje drug del možganov, kakor pri govorjenju o travmi. Vseeno pri tem opozarjam, da naj bo to postopno, če se tega lotite sami.

Deli s prijateljem

Ker zaradi neresnosti in popivanja nisem dokončal srednje šole, sem se že pred služenjem vojaškega roka zaposlil v bližnji tovarni in tam delal še nekaj mesecev po odsluženi vojski. Nato sem bil za krajše obdobje še v treh tovarnah, potem pa sem sedem let delal priložnostno, nakar mi je mama priskrbela dokaj dobro službo v podjetju, kjer je bila zaposlena kot računovodkinja.

Dokler se ni upokojila, sem v službo hodil vedno trezen, po njeni upokojitvi pa sem v službo občasno prihajal tudi pijan, vendar sem kljub temu delo kar dobro opravljal. Seveda pa moja pijanost ni ostala skrita, zato sem bil v službi večkrat opozorjen in sem na delovnem mestu ostal le zaradi družinskega znanstva s šefom.

Ko se je tudi šef upokojil, sem postal bolj previden. V službo nisem več prihajal pijan, vendar sem zunaj službe popival še naprej.

Po enajstih letih so firmo kljub dobičku zaprli in imel sem izbiro: ali vzamem odpravnino ali pa ostanem v firmi in se vozim na delo v drugo mesto. Odločil sem se za zadnje, ker sem se zavedal, da bi brez izobrazbe težko dobil dobro službo, odpravnino pa bi verjetno zapravil.

Že prvi dan v novem okolju sem opazil, da so razmere mnogo slabše kot na prejšnjem delovnem mestu. Imel sem enake delovne naloge, ki pa so mi bile zaradi premajhnega prostora precej otežene, poleg tega me je stalno priganjal čas. Ker sem bil dela vešč, mi je vseeno uspevalo, vendar me je precej živciralo in sem si pogosto pomagal z alkoholom. Takrat sem že vedel, da sem od alkohola odvisen, če pa mi je to kdo dal vedeti, sem zanikal, koga pa celo nadrl, naj se briga zase.

Moje popivanje je že vsem postalo znano in podjetje me je dvakrat poslalo na zdravljenje, ki pa sem ga vzel kot nekaj, kar moram prestati, da bo mir. Včasih sem delal tudi poškodovan, ker sem se bal, da bi mi v primeru bolniške očitali, da je poškodba posledica pijanosti, čeprav ni vedno bilo tako.

Vsega tega nisem več zdržal. Prekinil sem delovno razmerje in se odločil za zdravljenje. Dvakrat mi je spodletelo, zdaj pa sem si vzel dlje časa in mislim, da sem na dobri poti.

Sem optimist in nameravam vztrajati, ker takega življenja, kot sem ga imel doslej, nočem več.

Deli s prijateljem

Sem mati in babica, žena, upokojenka. Stara sem več kot 70 let, še kar zdrava, tečem, hodim, plavam v morju vse leto. Vrtnarim, študiram vse mogoče, potujem.

Imam dva odrasla otroka, oba stara več kot 45 let. Prvi je zdrav, ima več otrok, vsestransko uspešen.

Zaradi drugega sem zelo zaskrbljena, počutim se nemočna. Že od srednje šole naprej je namreč zasvojen. Dokler je živel doma, je bilo težko, naporno.

Mož me je tolažil, češ da se bo izdivjal in sčasoma umiril. Tudi zdravnik, usposobljen za delo z odvisniki, je tako rekel. Ker je bilo vse huje, sem se odločila in postavila možu ultimat: se razideva ali poiščeva pomoč v Društvu Projekt Človek. V njem sva zdaj že 15 let, srečanja so bila sprva redno vsak teden, sčasoma dvakrat mesečno.

Brez opore strokovnjakov v Društvu Projekt Človek bi obupala, zbolela, podlegla.

Društvo mi pomaga ohranjati trezno glavo, razmišljati, kaj lahko naredim, kako naj se odzivam na sinove očitke.

Sin je kmalu ugotovil, da se z mano ne more več tako pogovarjati kot prej. Z možem sva mu postavila pogoje za bivanje doma. Potem se je odselil v daljno deželo. Tja, kjer je gojenje in uživanje marihuane dovoljeno. Tam se je poročil z domačinko. Zdaj imata dva šoloobvezna otroka. Živijo v prikolici. Eden od otrok ima zdravstvene težave, potrebuje strokovno pomoč.

Sčasoma so se tam življenjski pogoji usodno poslabšali. Sin je v državi nezakonito. Je brez stalne zaposlitve, čedalje bolj bolan in še vedno zasvojen. Ima tudi psihične težave.

Približno enkrat mesečno se slišimo. V stikih je izredno neprijazen. Pritožuje se, nama očita, toži nad usodo, ne sprašuje za nasvet. Kar nama uspeva med njegovimi izbruhi izustiti, je zanj neumno. Z njegovo ženo se lažje pomenimo. Midva jim pomagava, pošiljava denar, ko žena sporoči, kaj nujno potrebujeta.

Kaj nama je uspelo ob pomoči Društva Projekt Človek? Ohraniti trezno glavo, poskrbeti zase, izboljšati najin odnos, vzdrževati stik s sinom in vzpostaviti odnos s snaho. Ob poslušanju in spremljanju zgodb drugih članov skupine ugotavljam, kako se vzorci ponavljajo, kako drugače razumem, kar se dogaja, kako dolgotrajen je proces razumevanja, kako težko je ponotranjiti spoznanje in se primerno odzivati.

Starejši sin naju osrečuje, nudi oporo. Nočeva ga obremenjevati s svojimi skrbmi, saj ima v svoji veliki družini dovolj dela. Le občasno mu poročava o stanju. Večkrat je rekel, da če bo treba, lahko prevzame skrb za oba nečaka.

To me pomirja. Mislim, da pri tej starosti ne bi zmogla skrbeti za dva majhna vnuka.

Najstarejši vnuk mi je rekel, babica, kaj se sploh ukvarjaš z njim, če je tak. Odgovorila sem mu: “Zaradi njegovih otrok. Otroci niso krivi, da je tak. Pravico imajo do dostojnega življenja. Tako kot ti. Misliš, da bi ne poskrbela zate, če bi tvoj oče tako zabredel?”

Razmišljam, kako globoko smo padli, kaj bi morala narediti drugače. Te misli mi ne pomagajo. Osredotočati se moram na trenutne težave.

Čutim, da se je s tem bremenom moj odnos do sveta zelo spremenil. Da sem bolj razumevajoča do vseh okoli sebe, da ne obsojam drugih, da nimam predsodkov. V vsakem poskušam poiskati, kar dobrega nosi v sebi, in sprejemati njegove pomanjkljivosti. Za vsako pomanjkljivostjo slutim vzrok.

Starejši sin in njegova žena vodita razne delavnice na temo gibanja, zdravja, medsebojnih odnosov. Okoli njiju se zbira prijetna družba. Z možem se jim velikokrat pridruživa in pomagava sinu pri njegovi dejavnosti. Ugotovila sva, da ima vsak, ki pride v to družbo, kakšno težavo, zaradi katere je prišel. V tej družbi se okrepi. Tudi nama ta družba zelo pomaga.

Znanci mi večkrat rečejo: gotovo si ponosna na svojega starejšega sina.

Vprašam se, ali bi morala biti, ali je prav, da bi bila ponosna nanj. Vprašam se tudi, kaj čutim do mlajšega: sramoto, žalost, obup? Kaj je nasprotje ponosa?

O ponosu sva se možem večkrat pogovarjala. Misliva, da je človek lahko ponosen le na svoje dosežke. Ne na sinove. Zaradi njega sva lahko vesela in celo srečna. Ne lastiva si zaslug za njegove uspehe.

Res je, oba sta najina, oba imata najine gene, oba sva vzgajala midva. Z mislijo, da se bosta oba nekako znašla v življenju.

Vendar, ne, otroka nista najina izdelka. Zagotovila sva jima enake pogoje, to je res. A sama sta izbrala vsak svojo pot. Za svoje življenje morata sama odgovarjati.

Vidim, da starejšemu sinu ni prav, ko rečem, da ne čutim ponosa. Ni mu prav, da sem že toliko let žalostna zaradi mlajšega sina. Na njegov poročni dan mi je rekel: vsaj danes bi morala biti vesela.

Žal mi je, da se jima nisem v otroštvu bolj posvetila. Da bi ugotovila, kako različna sta si. Kako je mlajši bolj negotov in potrebuje več pozornosti. Pa saj jo je imel; zahteval jo je. Starejši sin mi očita, da sem se njemu manj posvetila kot mlajšemu.

Imam dve sestri. Nisem ju videla že več kot desetletje. Ta naša povojna generacija ni bila deležna posebne pozornosti svojih staršev. Naši starši so doživeli vojne grozote in tako so nas ustvarili nezmožni topline in starševske ljubezni, nezmožni ljubezni do sorojencev, nezmožni iskrene komunikacije.

Česar nisem sama prejela, nisem mogla dati svojim otrokom.

Pa vendar je meni v življenju kar uspelo.

Zakaj ni mojemu sinu? Zakaj je moral vedno izzivati, hoditi po robu, potovati v najrevnejše kraje po svetu, živeti v najbolj krutih razmerah? (Njegova otroka sta se rodila v šotoru sredi gozda, v bližini medvedov.)

In zakaj je moj prvi sin vselej stremel navzgor, uspešno doštudiral, si materialno opomogel, si ustvaril veliko družino, delil svojo srečo z nama?

Kakšni skrajnosti. Oba sta sledila svoji poti, trmasto in po lastni izbiri. Eden navzgor, drugi navzdol.

Vendar nama ta, ki je sedaj v težavah, očita, kako slaba starša sva bila. Starejšega sem vprašala, kakšna mati sem bila. Odgovoril je, čisto v redu.

Z možem se starava. V tem je tudi nekaj dobrega. Od starih ljudi ne moreš pričakovati, da bodo spreminjali svet. Lahko le opazujeva, stojiva ob strani, pomagava, tolaživa, skušava razumeti.

Deli s prijateljem

Sem mama sina, ki je pred leti zašel v svet drog. Od takrat je minilo že več kot deset let.

To so bili najtežji dnevi in leta v mojem življenju. Ko je bilo že najhuje, sva z možem našla pomoč v Društvu Projekt Človek. Ne vem, kako bi preživela vse travme, težke trenutke in odločitve brez njihove pomoči in razumevanja. Danes lahko rečem, da je imelo to ključno vlogo v življenju ne le mojega sina, ampak tudi naše celotne  družine.

Zelo sem hvaležna in vesela, da lahko obiskujem skupino, v kateri se počutim varno in od katere sem se veliko naučila. Hvaležna sem vsem, ki so hodili z menoj po tej težki poti. Bila je zahtevna, a uspešna in danes sem srečna in zadovoljna.

Moj odnos s sinom je danes lep, prijeten, odkrit in poln pogovorov. Ponosna sem nanj, da je uspešno prehodil to težko pot.

Ko se ozrem nazaj v prvo leto v skupini, čutim enako bolečino in negotovost, kot ju čutijo moji »sošolci«, ki prihajajo v skupino danes. Verjamem, da jim bo v naši družbi lažje. Vem, da jim bodo naše izkušnje dale navdih, upanje in vero, da je mogoče najti pot v srečnejše in bolj izpolnjeno življenje.

Na tej poti sem se naučila, da nihče ne more sam premagati takšnih izzivov in da je ključ do uspeha v podpori, razumevanju in skupnosti. Zato se bom vedno spominjala te izkušnje z globoko hvaležnostjo in ponosom. Hvaležna sem skupini in naši vodji – vsi so mi pomagali, da danes lahko rečem, da sem srečna in mirna mama.

Vsem, ki še stopajo po tej poti, želim sporočiti, da je vedno upanje in da je pomoč vedno na voljo. 

Skupaj smo močnejši!

Deli s prijateljem

V Društvo Projekt Človek, sprejemni center Piran, me je napotila medicinska sestra v Centru za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog, Zdravstveni dom Piran. Nemočna in v krču sem poklicala na številko terapevtke gospe Maje in se dogovorila za pogovor. Starejši sin, zdaj star 42 let, je od 15. leta redno užival marihuano ter eksperimentiral s trdimi drogami, nato je postal odvisen od heroina. Sledili sta dve neuspešni detoksikaciji, zdaj je tretjič v takem postopku. Pred tretjim detoksom se je tudi on začel enkrat tedensko udeleževati individualnega pogovora s terapevtko. Rekel mi je, da se v zdravstveni obravnavi prvič ne počuti kot številka. Sama sem se vključila tudi v skupino za starše, kjer so mi življenje postavili na glavo, saj sem prišla do uvidov o napačnem odnosu, ki ga imam do sina in do sebe. Z učenjem novega vedenja se je marsikatera solza izkazala kot dragoceno darilo, odselila sem se, da nisem bila v stalni stiski zaradi sinovega odvisniškega vedenja. Nadzora nad sinom, ki se ga nisem zavedala in smo ga v skupini predelali, se zavestno otepam. Gradim svojo samopodobo, se družim in se zasvojenosti v družini ne sramujem več. V skupini se počutim varno, sprejeto. Terapevtka in ostali udeleženci so sočutni in predvsem na trdnih tleh. Ugotovila sem, da z zaščitniškim odnosom sinu bolj škodujem kot pomagam. Zavedam se, da je to njegova pot do sprejemanja in spreminjanja vedenja. Po detoksikaciji bo nadaljeval psihosocialno rehabilitacijo v Terapevtski skupnosti  Sopotnica v Škofji Loki. Nepotrpežljivost je moja šibka točka, potrebno bo še kar nekaj dela na sebi.

Sinu želim vse dobro. Naj bo to pot do cilja.

Spodbujam vse starše, da si, če se družina sooča z zasvojenostjo, poiščejo strokovno pomoč.

Neizmerno sem hvaležna Društvu Projekt Človek v Piranu in neizmerno hvala terapevtkama Maji in Heleni, da me spremljata na moji poti učenja in spoznavanja.

Deli s prijateljem

Ko sem pri dvajsetih letih doživel prvo epizodo duševne motnje, je bilo strašljivo, saj nisem razumel, kaj se
dogaja. Že od otroštva sem bil pogosto v stresu, tesnoben in depresiven, vendar je bilo to drugače.

Marca 2019 so mi diagnosticirali zgodnjo psihozo, decembra 2020, ravno med pandemijo covida-19, pa sem
izvedel, da imam bipolarno motnjo.

Vem, da diagnoza duševne motnje nekatere ljudi pahne v stisko, vendar je bilo zame to skoraj olajšanje, saj
sem končno dobil nek odgovor.

Imam veliko srečo, da imam prijatelje in družino, ki me podpirajo in so mi pomagali, kot so najbolje znali
tudi, ko niso razumeli, kaj doživljam. Prav tako sem zelo hvaležen, da imam odlične zdravnike, ki so mi
pomagali, da sem dobil podporo, ki sem jo potreboval.

Ko so mi postavili diagnozo, sem začel obiskovati psihologa, nato pa sem doživel hudo manično epizodo.
Takrat so mi prvič predpisali zdravila, ki so preprečila nove epizode manije in depresije.

Zdaj svojo motnjo obvladujem s terapijo, zdravili in zdravim življenjskim slogom. Pomembno mi je, da
živim polno življenje, zato sem si obljubil, da bom naredil vse, kar je v moji moči, da ostanem duševno
zdrav.

Odločil sem se, da bom predstavil svojo zgodbo, saj si s svojimi izkušnjami želim pomagati drugim. Vem,
da s svojimi težavami nisem sam, in želim, da to vedo tudi oni.

Če bi lahko svetoval nekomu na podobni poti, bi mu rekel, da čeprav se mu zdaj morda zdi, da je v temnem
predoru, naj mi verjame, da bo sčasoma spet zagledal svetlobo. Duševno počutje se spreminja, vendar se
človek sčasoma nauči, kako ga lahko bolje obvladuje.

Deli s prijateljem

Ob koncu srednje šole sem začutila nemoč, ki je bila povezana z depresijo. Znašla sem se v začaranem krogu tesnobe in depresije, saj je bilo domačnosti srednje šole konec, veliko mojih prijateljev pa se je odselilo zaradi študija ali dela.

Na začetku študija sem čutila ogromen pritisk, da moram najti nove prijatelje, se prilagoditi novemu načinu učenja in se dobro učiti. Razpadlo je tudi moje takratno razmerje, počutila sem se zmedeno, ničvredno in osamljeno. Leto in pol sem se sama spopadala s svojimi občutki. Zaprla sem se vase in se izogibala družini, kolikor je bilo mogoče. Postala sem sumničava glede svojega počutja, zdelo se mi je, da nekaj ni v redu, vendar nisem takoj poiskala pomoči, ker sem čutila težo stigme.

Ko je bilo res hudo, sem se začela rezati. Moji bližnji prijatelji so opazili, da nisem najbolje, vendar nisem želela poiskati pomoči in sem imela veliko izgovorov, zakaj je ne potrebujem. Prijatelji me niso nehali prepričevati, naj si poiščem pomoč, zato sem se nazadnje vdala in obiskala zdravnika. Ta me je napotil k psihologu.

Stara sem bila enaindvajset let, ko so mi diagnosticirali depresijo. Ko sem dobila diagnozo, sem bila užaljena, saj sem mislila, da kaže na mojo šibkost. Vendar sem občutila tudi olajšanje, saj se težave ne moreš lotiti, če ne poznaš vzroka - in zdaj ga poznam. Iskanje pomoči je bilo zame tako težko zato, ker sem bila o duševnih boleznih napačno obveščena in sem čutila veliko stigmatizacijo. Mislila sem, da moraš doživeti nekaj travmatičnega, da upravičiš bolezen, zato sem se počutila zelo krivo, ker sem se slabo počutila, saj je bilo moje življenje navzven skoraj popolno.

Najprej sem morala opraviti s prepričanjem, da slabo počutje pomeni šibkost. Zdaj vem, da so travmatične okoliščine le eden od možnih vzrokov za depresijo. Med možnimi vzroki sta tudi podedovana nagnjenost in stres. Sama sem bila, odkar pomnim, vedno nagnjena k depresiji … Naučila sem se tudi, da ni treba opravičevati depresije. Veliko ljudi jo ima in mogoče jo je zdraviti. Ni sramota, če potrebuješ pomoč. Zdaj počnem veliko stvari, da bi ostala zdrava, vključno s tehnikami kognitivne terapije in dihalnimi vajami, ki so mi pomagale pri tesnobi in napadih panike. Dihalne vaje se morda zdijo preproste, vendar so mi zelo pomagale. Ne maram telovaditi, vendar poskušam to pogosto početi, saj je koristno za moje telo in um.

Druga stvar, ki se mi zdi zelo koristna, je, da se o svojih občutkih pogovarjam z drugimi ljudmi. Zaradi tega se počutim manj osamljeno. Letos sem začela prostovoljno delati v nevladni organizaciji in svojo zgodbo delim z mnogimi ljudmi. Sicer delam kot odvetnica. V zadnjem času pa tudi predavam zaposlenim v podjetjih, ki spodbujajo dobro duševno zdravje v svojih delovnih okoljih. Pri svojih predstavitvah vedno poudarjam dvoje: pomoč je na voljo, če jo poiščete, in nihče ni sam.

Deli s prijateljem

Dobro se spomnim, kako sem se v petem razredu osnovne šole igral in si mislil: "Želim si živeti življenje, v katerem ne bom ves čas živčen." Za osnovnošolca je to precej globoka misel.

Nekoliko pozneje, okoli osmega razreda, mi je postalo jasno, da me nekaj ovira. Mislil sem, da tako čutim samo jaz. Takrat je moja začetna tesnoba prerasla v novo zver, ki je bila v osnovi depresija in obsesivno razmišljanje. Bil sem tudi impulziven in mislil sem, da je to le smešna posebnost moje osebnosti. Ves čas sem bil osamljen in imel zelo nizko samospoštovanje. Vedel sem, da je treba nekaj storiti. Pri devetnajstih letih sem končno obiskal zdravnika, potem ko sem na internetu našel, kaj pravzaprav se mi dogaja.

Najprej so mi diagnosticirali depresijo in generalizirano anksiozno motnjo. Predpisali so mi zdravila in mi svetovali, naj telovadim, veliko spim in obiskujem psihologa. Potem je bila moja pot polna nedoslednosti. Po več neuspelih razmerjih in poskusih, da bi spremenil svoje vedenje, številnih urah študija in notranjem odkrivanju sem pristal v bolnišnici. Tu so mi skoraj deset let po prvi diagnozi in skoraj dvajset let po prvem srečanju z duševno boleznijo postavili diagnozo mejne osebnostne motnje s pridruženo bipolarno motnjo tipa 2. Na srečo se zdi, da je bila to prava diagnoza, ki mi je omogočila okrevanje. Čeprav sebe ali kogarkoli drugega ne bi nikoli opredelil z diagnozo, mi ta omogoča, da dobim ustrezno pomoč in živim polno in ustvarjalno življenje.

Moj prvi korak na poti do zdravljenja je bilo raziskovanje. Preučil sem različne možnosti zdravljenja in kako do njih priti. Nadalje sem redno hodil k svojemu osebnemu zdravniku, s katerim sva naredila načrt skrbi za duševno zdravje. V skladu s tem načrtom sem redno obiskoval psihologa. Obiskoval sem tudi psihiatra. Pomembno je bilo, da sem si zastavil cilje zdravljenja.

Ključnega pomena so tudi prijateljske vezi. Na srečo imam velik krog prijateljev, s katerimi si po potrebi pomagamo. Že to, da vem, da mi bodo stali ob strani, če bo šlo spet narobe, je zadostna tolažba, in seveda bom enako storil zanje.

Razlog,  da sem prostovoljec v naši lokalni skupnosti in na šolah, je v tem, da bi rad pomagal čim večjemu številu ljudi, da se ne bi spopadali s težavami, s kakršnimi sem se spopadal jaz. Morda lahko s svojimi nastopi spremenim pogled človeka s težavami in ga usmerim na novo, pozitivno pot.

Življenje ni lahko za nikogar. Mislim, da je zelo pomembno, da drug z drugim ravnamo prijazno in s spoštovanjem, ki si ga zaslužimo. Ko gledamo človeka pred seboj, vidimo le njegov obraz. Ne vidimo tistega, kar je zadaj: spominov, izkušenj, notranjih pretresov in zmag. Zavedati se moramo, da se za nasmejanim obrazom skriva veliko več.

Deli s prijateljem

Sem vdovec in živim z mladoletnim sinom. Po več letih opazovanja in spremljanja sina pri soočanju z obsesivno-kompulzivno motnjo (OKM) sem se končno odločil, da bom poiskal pomoč za njegovo zdravljenje. To je bil težek korak, a tudi najboljša odločitev, ki sem jo lahko sprejel.

Ko sem pred leti spoznal, da ima moj sin OKM, so me preplavili občutki nemoči in negotovosti. Nisem mogel verjeti, da se je najin svet nenadoma spremenil. Spraševal sem se, zakaj se je to zgodilo ravno njemu, zakaj mora nositi to breme. Občutki krivde in nemoči so me obvladovali, saj sem si za svojega sina želel le najboljše. Vendar sem hitro spoznal, da krivda in obup ne bosta ničesar rešila. Vsak dan sem opazoval, kako se sin bori s svojimi obsesijami in kompulzijami. Njegovi rituali so postali del najinega vsakdana. Vsaka stvar je morala biti poravnana, urejena. natančno postavljena. Opazoval sem ga, kako se je večkrat prepričal, ali so vrata zaklenjena, kako si ure in ure umiva roke, da bi se počutil čistega. Včasih so me preplavili globoki občutki žalosti, ko sem ga videl ujetega v začaran krog svojih obsesij in kako se bojuje s svojimi notranjimi demoni.

Nisem vedel, kako mu pomagati, kako ga razumeti in kako se spoprijeti s posledicami njegove motnje. Občasno sem čutil obup, a hkrati sem vedel, da ne smem obupati nad njim. Vedel sem, kako pomembno je zanj, da vidi, da sem tu zanj, da ga podpiram na tej poti. Potem sem se odločil, da poiščem strokovno pomoč. Poiskal sem terapevta, specializiranega za OKM, in se prijavil na seanse. Svojo odločitev sem delil s sinom in skupaj sva se odpravila na pot zdravljenja.

Vsaka seansa je bila nova izkušnja, vsak korak naprej je bil majhen, a pomemben. Terapevt me je naučil razumeti osnove OKM in kako jo moj sin doživlja. Naučil me je, kako mu nuditi oporo in kako skupaj najdeva strategije za obvladovanje njegovih obsesij in kompulzij. Razložili so mi tudi, kako se spoprijeti z lastnimi čustvi in občutki krivde. V tem procesu sem se veliko naučil o sebi, o svojem sinu in o moči, ki jo imava kot družina. Uvidel sem, da OKM ni nekaj, kar bi moral on sam rešiti. Pomembno je, da sva povezana in delava skupaj. Terapevtske seanse so postale prostor za iskrene pogovore, za izražanje strahov, skrbi in tudi za smeh.

Moje razumevanje OKM se je poglobilo, najina vez se je okrepila in moj sin se počuti bolj podprtega kot kadarkoli prej. Vem, da bo pot do okrevanja dolga in polna izzivov, vendar sem optimističen. S to izkušnjo sem spoznal, da ni sramota poiskati pomoč, da se je pomembno odpreti in biti ranljiv. Ni sramota biti starš, ki išče odgovore in rešitve za svojega otroka. Zavedam se, da sem naredil pravi korak, da sem v oporo svojemu sinu in da sem z njim na poti do okrevanja.

Deli s prijateljem

Se iskreno opravičujem, ker … oziroma se ne opravičujem za to, da se ne bom potrudil pri pisanju tega besedila. Moje stanje je objektivno slabo, saj nimam službe, ker sem verjetno prelen. Ko se le spravim pisati prošnjo, me popadejo misli, da sem zapravil sedem let brez dela in kdo bi me zaposlil, kaj naj rečem o tem času … V Idriji mi je psihiater rekel, da sem sposoben, ampak vem, da se je delal norca iz mene, ker ga je zanimala moja samovšečna reakcija, ali pa je mislil resno in sem samo preveč trmast in nočem slišati drugih mnenj. Za mnenja drugih se ne brigam preveč. Uživam, ko kadim travo, in  še bolj, ko se spravim delat kaj produktivnega. Vem, da to ni dobro in da je popolnoma neodgovorno, ampak rabim travo za to, da se počutim neosamljenega, kreativnega, kot da sem ljubljen in mi je ljubezen vedno na voljo. Sicer sem introvertiran in izredno težko navežem čustveni stik s stvarmi in ljudmi. Nisem psihotičen, vendar sem dobil diagnozo  psihoze. To diagnozo pa sem po dveh tednih ovrgel kar sam in nedavno psiholog ter psihiater v Idriji, ki sta imela manj zadrogirane možgane kot tisti *** v Ljubljani. Ostal sem pri tem, kaj sem mislil, ko sem pisal prošnje. Se opravičujem za nelinearni miselni tok oziroma da zdaj ne vem več, kaj bom napisal za zadnji stavek.

Upam, da Vas moje pisanje ni preveč zmotilo. Zdi se mi, da preveč iščem pozornost. Se spet oproščam, že spet. V bistvu res ne vem, kdo bi me zaposlil - v bistvu nisem preveč len - ko delam, se res trudim - ampak hkrati se mi nič ne da. Se spomnim, da sem pred nekaj dnevi mrtvo lisico z golo roko nesel iz gozda, da bi jo pokopal. Na roki pa sem imel večjo prasko. Niti toliko nisem bil, da bi se šel cepit proti steklini, ker bi za to porabil vsaj tri ure in deset evrov. Sem zelo skopušen, trudim se ne biti zavidljiv in nehvaležen. Ne mislim, da si bom našel punco, ker sem zelo zaprt. Hkrati pa sem posmehljiv in neresen ter pretirano občutljiv. Ne maram govoriti o sebi: to je nekaj, kar samo jaz rečem in po tem me vsak, ki me je slišal to izreči, spozna. Tukaj so bile navedene moje negativne lastnosti. Sprašujem se, kaj je smisel tega? Kot sem se že sam ocenil - iskanje pozornosti, smiljenje samemu sebi, nesposobnost. V pisanju sem užival. Mogoče ste se smejali. Kot sem se že sam ocenil, nisem dovolj resen. Ne maram ljudi. Če ljudje brez mojega privoljenja brskajo po mojih osebnih stvareh, se počutim, kot da bi bil posiljen. Nimam prijateljev, saj sem jih odrinil stran, ker sem mnenja, da jim škodujem, nanje  slabo vplivam.  Mi ni do pogovora.

Težko izrazim svoja čustva ali pa sem povsem nezaupljiv. Nasploh sovražim družbena omrežja, vendar mi ni bil problem napisati tega besedila. Mudi se mi kuhat, naštevam, samo govorim, samo opisujem, res se mi mudi kuhat. Kuham vsak dan.

Lp, upam, da ne bom počasi crknil v prihodnjem tednu, mesecu.

Deli s prijateljem

Poročena sem 37 let s čudovitim človekom. Imava dva odrasla otroka, ki sta že samostojna. Živiva v hiši mojih staršev. Mama je že pet let pokojna, ostal je oče, ki je prileten in sam ni sposoben živeti, ker ga je že njegova mama crkljala, sedaj pa pričakuje isto od mene. Hrana, ki mu jo skuham, ni dobra, iz gostilne je industrijska, iz doma starejših občanov je za bruhat ... Tako pravi oče. Ob tem naj povem, da je zelo ljubosumen na mojega moža, njegovega zeta in imam občutek, da bi želel, da bi šla narazen, da bi mu lahko stregla, kot mu je nekoč mama. Nikoli ga ni maral, zadnje čase pa to tudi neposredno pokaže in v enem od njunih pogovorov ga je oče napadel: “Če bi bilo po moje, bi te že prvi dan, ko si prišel k hiši, poslal tja, od koder si prišel." Naj povem, da moj mož zelo skrbi zanj. Nosi mu hrano, gre z njim k zdravniku, če jaz ne utegnem, stori vse okoli hiše ... Hiša ni prepisana na naju, čeprav že vsa ta leta vlagava vanjo. Kako naprej?

Pustiti vse in iti v najem stanovanja? Če mu ne pripravim zdravil, jih ne bo vzel. Nesposoben je živeti sam, a sposoben manipulacije in sovraštva. Vem, da mi ne more pomagati nihče, mogoče pa bo komu pomagal nasvet: Ko prvič doživite sovraštvo od tasta ali tašče, čim prej spakirajte. To je tako, kot kadar mož prvič udari svojo ženo ... Če jo je prvič, jo bo tudi drugič in ... Ljudje, bodite pametni in odločni, ne tako kot jaz, ki sem ujeta v zanko, iz katere se ne morem izvleči ... Pa prosim ne govoriti, da je to lahko. Razume lahko samo tisti, ki je takšno zanko doživel ali pa jo doživlja.

Deli s prijateljem

Ko pogledam nazaj, moje stiske izvirajo še iz izkušnje z alkoholizmom pri pokojnem možu. Imam tri otroke, sina in dve hčeri, s katerimi sem ostala sama v njihovih osnovnošolskih letih. Že po njegovi smrti sem se začela udeleževati različnih delavnic in izobraževanj s področja duševnega zdravja, veliko tudi berem o tej tematiki, a si zaradi nizke pokojnine ne morem privoščiti večine plačljivih izobraževanj. Živim v majhnem kraju, na osebnega zdravnika se zato takrat niti nisem želela obrniti, ker se zelo hitro vse razve.

Moja nedavna izkušnja je povezana z nadlegovanjem in grožnjami sina, ki mi je zaradi določenih finančnih nesoglasij pred nekaj leti začel groziti s smrtjo in me ustrahovati na različne načine. Poskušala sem na različne načine rešiti nastali položaj, a mi na koncu ni preostalo drugega, kot da ga prijavim na policijo. Diagnoze duševne motnje sin ni imel, kakršno koli pomoč, sorodniško in tudi strokovno, je zavračal. Po prijavi so se postopki precej vlekli, a je bil sin na koncu obsojen na krajšo zaporno kazen v obliki ukrepa obveznega zdravljenja na forenzičnem oddelku psihiatrične bolnišnice. Stikov z njim v tem času nisem imela, saj jih je zavračal, zaradi ukrepov, povezanih s preprečevanjem koronavirusa, ga tudi nisem poskusila obiskati, sem pa v občasnih stikih z njegovim psihiatrom. V veliko oporo sta mi hčeri, s katerima se redno slišimo in obiskujemo, vsaj nekajkrat na mesec. V veliko veselje sta mi tudi vnučka. Izkušnja s sinom me je naučila, da težav ne smemo pometati pod preprogo. Če sem zaradi izkušnje z moževim alkoholizmom težave skrivala tako pred sabo kot pred drugimi, me zdaj ni več strah in sram govoriti o tem. Spoznala sem, da nima smisla bežati pred problemom, temveč se je treba z njim soočiti, čeprav je to včasih lahko zelo boleče in travmatično. Vem, da se nič ne bo rešilo samo po sebi, da moram tudi jaz biti dejavna, a me hkrati ni več sram poiskati pomoč. Me je pa strah, kaj se bo zgodilo, ko bo sin prišel iz bolnišnice.

Poleg obeh hčera imam tudi podporo psihiatra v lokalnem okolju, veliko pa mi pomaga tudi nevladna organizacija, ki se ukvarja z žrtvami nasilja v družini, zlasti kar se tiče psihološke podpore. Nimam pa podpore drugih družinskih članov, obeh bratov kot tudi ne ostarelih staršev, ki so se postavili na stran bratov v neki zadevi, povezani z družinskimi kmetijskimi zemljišči. Začasno jemljem tudi zdravilo, ki mi pomaga, da lažje prespim noč, česar sem se prej zelo otepala. Blizu so mi tudi alternativne oblike zdravljenja in pomoči. Če le imam možnost, se udeležim tudi kakšne delavnice ali okrogle mize na temo duševnega zdravja. Rada s kakšnim nasvetom ali informacijo pomagam tudi drugim, a sem se hkrati naučila tudi postavljati meje in sebe na prvo mesto. Tega v odnosu z možem in otroki običajno nisem znala.

Deli s prijateljem

Sem fant iz podeželja. Imel sem lepo otroštvo. Na vasi je bilo veliko otrok. Veliko smo se igrali otroške igre, tako poleti kot pozimi. Kopali smo se v domači reki , igali košarko, nogomet (in vse kar še je možno). Osnovno šolo sem končal z odlično oceno. Vpisal sem se na računalniško šolo. Konec prvega letnika sem prvič padel v depresijo, vendar je minilo. V 3. letniku sem prvič doživel manijo. Dva dni sem samo bral in vedel vse o nastanku človeštva. Vse mi je bilo kristalno jasno. Takrat še nisem vedel, da je to bolezen. Končal sem šolanje, naredil pripravništvo in tudi izpit za avto. Potem je sledilo služenje vojaškega roka. Šel sem 1000 km daleč od doma v kraj Peč. To je bila kazenska kasarna. Bilo je veliko Slovencev. Služenje ni bilo hudo. Nič se nismo ukvarjali s športom. Veliko sem bil na straži. Doma nisem bil nič. Služil sem od leta 1989 do 1990. Takrat so bile težke razmere v Jugoslaviji. Zelo sem se zredil. Tri tedne pred koncem služenja sem padel v hudo depresijo. Obstal sem, kot da bi okamenel. Poročnik me je poslal v Skopje na opazovanje in potem domov na zdravljenje. Ko sem prišel domov marca leta 1990, sem bil v hudi depresiji. Bežal sem od doma in se hotel ubiti. Maja je moral oče z menoj v Peč, da sem se razdolžil od vojske. Ko sva prišla domov, depresija ni nič pojenjala. Bilo je še hujše. Bežal sem od doma, se skrival in hotel narediti samomor. Očetu in mami ni preostalo drugega, kot da me pošljeta v psihiatrično bolnišnico. Tam so mi diagnosticirali bipolarno motnjo. V bolnišnici sem bil tri mesece - od maja do avgusta 1990. Z zdravili sem se pozdravil. Ko sem prišel domov, sem spoznal svoje prvo dekle in z njo preživel devet let, samo na zdravilu litij. Leta 1999 sta se pa začeli izmenjevati depresija in manija. Dvakrat sem pobegnil iz bolnišnice in se skrival po kozolcih in utah. Ostal sem brez hrane, vode in hotel shirati. Po tretjem poskusu samomora s tabletami sem bil premeščen v drugo bolnišnico. Leta 2007 sem znova padel v depresijo in bil spet sprejet v psihiatrično bolnišnico. Leta 2001 sem spoznal zdajšnjo ženo. Bila je mlada, ogrel sem se za njo. Leta 2002 je zanosila. Ko sem povedal očetu, da bo dedek, je rekel besede, ki jih nikoli ne bom pozabil: “ena skrb več”. Imel je prav. Prvega junija 2002 je pri sosedu, ko je zmetaval suho krmo, doživel srčni infarkt in umrl. To je bilo v soboto. V ponedeljek bi prejel drugo penzijo za 41 let delovne dobe. Z zdajšnjo ženo sva si doma ustvarila podstrešno stanovanje. Novembra 2002 se nama je rodil zdrav sin. Še prej sem leta 1983 dobil brata, ki je bil kar precej mlajši od mene. Kljub smrti očeta sem to pokončno prenesel. Pet let smo živeli brez problemov. Leta 2007 sem spet padel v depresijo. Vmes sem se poročil. Ko je sin šel v šolo, sem znova padel v depresijo in poskusil delati samomor. Potem so se manije in depresije izmenjevale. Sedem let sem preživel v bolnišnici. Od leta 2007 do leta 2014 me niso znali pozdraviti. Prejemal sem vsa možna zdravila. Z ženo sva dala veliko denarja za različne oblike pomoči. Ker ni bilo nič bolje, je žena našla kontakt moje sedanje psihiatrinje. Najprej sem moral še enkrat v bolnišnico, da so mi pod njenimi navodili spremenili zdravila. Bilo je precej hudo. Ko sem prišel v petek domov, sem bil tako spremenjen, da nisem nič spal v petek, soboto in nedeljo. V ponedeljek sem šel nazaj v bolnišnico in so mi rekli, da imam ustrezno terapijo in da moram počakat, da tablete primejo. Bil sem kot robot. Sline so mi tekle. Zdravila so mi prilagodili in šlo mi je na bolje. Skratka, da povzamem to mojo kalvarijo z bipolarno motnjo. V bolnico sem bil vsega skupaj sprejet 17-krat, nazadnje leta 2021. Trikrat sem poskusil storiti samomor. Trenutno sem, po dveh neuspelih poskusih z antidepresivi, spet bolje. Zdravljenje nadaljujem v ambulanti. Iz 15 tablet na dan sem prišel že na 6 tablet. Vem, da je ta bolezen trenutno neozdravljiva in da bom moral do konca življenja jemati zdravila. Zato vsem, ki imate to bolezen, sporočam: jemljite zdravila in delajte na sebi. Imejte delo in hobije, privoščite si počitek in druženje. Ne zapirajte se vase. Vem, da je to bolezen hudo sprejeti. Vendar se jo da z voljo in pomočjo tablet ukrotiti. Mogoče to ni bila moja zadnja hospitalizacija, vendar delam veliko na sebi. Berem knjige, imam hobije, kolo, pevski zbor, kolesarjenje in še marsikaj. Polagam vam na SRCE: NIKOLI NE OBUPAJTE, PA ČE JE ŠE TAKO HUDO. DRŽITE SE, ZA DEŽJEM VEDNO POSIJE SONCE.

Deli s prijateljem

Sem mama dveh otrok in ljubiteljica športnih dejavnosti v naravi. Na zunaj in za druge vedno nasmejana, dobre volje ter pripravljena pomagati. A novembra lani, pri mojih petdesetih letih, se je moje življenje postavilo popolnoma na glavo. Poskusila sem narediti samomor pod vlakom. Čudežno sem preživela, a posledice so velike. Postala sem invalid. Ko bi lahko čas zavrtela nazaj! Kaj vse bi spremenila. Predvsem to, da me tisto jutro ne bi bilo sram povedati, v kako veliki stiski sem. Da bi se komu zaupala in poiskala pomoč. Želim si, da moja zgodba reši vsaj eno življenje.

Moje življenje je vse do mojega petdesetega leta teklo nekako povprečno. Poročila sem se pri 26. letih, rodila dva zdrava otroka, diplomirala ob delu in se zaposlila. Leta so hitro tekla. Kot štiričlanska družina smo se leta 2017 preselili v novo hišo. Na zunaj vse lepo, tako kot v številnih slovenskih družinah. A znotraj sten sobivamo partnerji, otroci, vsi z manjšimi ali večjimi stiskami. Tako tudi moj odnos z možem že dlje časa ni bil izpolnjujoč. A ne jaz ne on se nisva bila sposobna ločiti. Popolnoma sva se odtujila drug od drugega. Tempo življenja pa danes od vsakega posameznika zahteva zelo veliko. Zato je tako pomembno, da si vsak dan vzamemo čas zase, da ne izgubimo sebe in kompasa na lestvici nam pomembnih vrednot, da imamo vsaj eno osebo, ki se ji lahko v stiski popolnoma zaupamo. Da smo hvaležni za vse, kar imamo, in da se naučimo skrbeti za duševno zdravje.

Moja stiska se je pričela marca, ko smo zaradi epidemije covida pričeli delati od doma. Kar naenkrat nisem bila več kos delovnim obveznostim. Kot da bi čez noč izgorela. Nisem se zmogla osredotočiti in tako sem bila vsak dan krepko več kot osem ur za računalnikom. Pričela sta se nespečnost in jutranje potenje, ki je bilo povezano tudi s prehodom v menopavzo. Nastopile so tudi moje prve zelo velike napake v skrbi za lastno zdravje. Predolgo sem odlašala z obiskom pri izbrani zdravnici. Ko sem prišla do nje, pa je kot zakleto ni bilo, in tako se nisem povsem odprla zdravniku, ki jo je nadomeščal.

Junija sem prvič začutila, da sem padla v depresijo. Bil je vikend, povabljeni smo bili k nečakinji na praznovanje, a jaz sem bila v postelji in nisem želela nikamor. Na silo me je sin prepričal, da moram iti med ljudi. Delodajalca sem prosila za razbremenitev. Ustregli so mi, za kar sem jim zelo hvaležna. A takrat bi morala ostati v daljši bolniški odsotnosti, vendar tega nisem storila. Prišel je september in moje težave in skrbi, da v službi ne bom vsega zmogla, so se začele stopnjevati. Ponovno sem prosila delodajalca za razbremenitev, kar je tudi naredil. Konec oktobra sem s temnimi mislimi prvič prišla tako daleč, da sem si želela vzeti življenje. Prvi poskus se je za moje življenje končal srečno, saj se je ravno takrat na železniški progi pojavil moj »angel«, g. Franci, ki me je odpeljal domov.

Spet sem naredila napako, ker me je bilo zaradi poskusa samomora neizmerno sram. Pred družino, prijatelji in sorodniki. Domače sem prosila, naj o tem nikar ne govorijo naprej. Obljubila sem jim, da tega ne bom nikoli več storila. Odšla sem k svoji zdravnici, ta pa me je napotila na Center za mentalno zdravje. A človek v takšni situaciji, kot sem bila takrat jaz, s polno glavo zbeganih, nejasnih in depresivnih misli (zaradi covida tudi nihče ni smel biti tam z menoj), zlahka in nerazsodno zavrne antidepresive in tridnevno zdravljenje pri njih. Odšla sem domov, čeprav so vedeli, da je tudi moj oče pred dvajsetimi leti umrl zaradi samomora in da se mož doma z mojo stisko nikakor ne znajde. Tudi v službi so opazili, da se z menoj nekaj dogaja. Prosili so me, naj si takoj poiščem psihiatra, ki ga bo plačal delodajalec. Poiskala sem si ga. Vsak večer sem prehodila 10 km, ker sem bila prepričana, da se bom s hojo pozdravila. Po 14 dneh sem se ponovno vrnila na delovno mesto. Usodna napaka! Zdržala sem štiri dni. Peti dan, v petek, 20. novembra, ko bi imela prvi obisk pri psihiatru, pa sem namesto na delovno mesto ponovno odšla do železniške postaje in spet počakala na vlak. To je bil drugi, usodnejši poskus samomora. Vsega se spomnim. Najbolj pa tega, kako je življenje močnejše od smrti.

Sledilo je okrevanje v UKC Ljubljana, na Psihiatrični kliniki v Ljubljani in v Rehabilitacijskem centru Soča. Na tej poti so bili in so še z menoj psihologi, psihiater in psihoterapevtka iz društva Posvet. Pot okrevanja bo še dolga.

Kot invalid si sedaj življenje vsak dan postavljam na novo. Kot mami mi je najtežje za otroka. Trudim se, da bi ju čim manj obremenjevala. Imam pomoč osebne asistentke, a je težko, ker je v meni strašna bolečina – ne morem hoditi.

Rada bi vam povedala, da je življenje lepo in da se je vredno truditi za vsak dan posebej. Če boste padli v stisko, ne čakajte! Takoj se komu zaupajte in poiščite pomoč. Na začetku ne gre brez zdravil. Ta so potrebna, da človeka v duševni stiski stabilizirajo. Obdajte se z ljudmi, ki jim je resnično mar za vas. Pogovarjajte se. Pišite dnevnik. Poiščite in imejte vedno pri sebi telefonske številke, kamor boste poklicali za pomoč.

Vedite, da nikoli, prav nikoli niste sami, čeprav se kdaj počutite osamljene in neslišane.

Deli s prijateljem

Diagnosticirano imam bipolarno motnjo. Manije so blažje oblike in se večinoma kažejo kot povečana energija in spolna sla, kar rezultira v iskanju spolnih avantur, potrebi po impulzivnih nakupih letalskih kart in pretirano nadrealističnih idejah. Moja manična obdobja za ljudi okrog mene niso neprijetna. Nasprotno; takrat bi vsi bili v moji družbi, ker sem hiperaktivna in zabavna. Problem so depresivne epizode ... Z depresijo se soočam že 20 let. Prepričana sem, da je do bipolarne motnje prišlo z jemanjem antidepresivov, tudi v času ko sem bila v redu. Prava diagnoza je bistvena. Spodbujanje k dolgoletnim jemanjem antidepresivov ostro obsojam. Končno so mi zdravniki potrdili, da se antidepresive ne jemlje dolgotrajno ravno iz razloga, da se depresija ne sprevrže v manijo. Zato jemljem stabilizatorje razpoloženja in antidepresive le po potrebi, par mesecev.

Zaradi depresije oz. njenega nesprejemanja sem pred 10 leti razdrla odnos z moškim, ki mi je pomenil največ na svetu (in s katerim sem bila pred tem v odnosu 10 let). Prepričana sem bila, da depresij ne bo več, če bom sama in če se bom zamotila z vsem možnim. In nekaj let jih tudi res ni bilo. Najbrž zato, ker sem bežala v deloholizem. Depresije so zamenjali anksioznost, izgorelost in panični napadi.

Ko zdaj – pri svojih 41. letih – gledam nazaj, bi rada drugim pomagala tako, da jih opozorim, naj v času depresije ne bežijo od ljubljenih oseb. Če ljubljena oseba ne odide, je to dovoljšen znak, da vas ljubi. V času depresije se ne ukvarjajte s tem, kako je takrat, ampak poskusite priklicati v spomin lepe trenutke. Če pa je to pretežko, za svoje depresije ne krivite partnerja. In ne mislite, da vsega tega ne bo, ko boste zbežali. Ne mislite tudi, da razumete svoje temne občutke in da lahko nanje gledate z distance, ker to ni realno. Partner v takih trenutkih po navadi skuša po svojih najboljših močeh pomagati, ampak tudi nanj to vpliva. Če bi takrat vedela, da želim le zbežati od sebe, ne bi naredila usodnega koraka.

Takega, ki me je privedel do tega, da še 10 let po razpadu zveze ne najdem primernega partnerja, podobnih občutkov ljubezni in pripadnosti pa tudi ne. O spolnosti raje ne bi govorila, ker je brez ljubezni tudi ta le slab približek zadovoljivega spolnega življenja. Rezultat: sem samska oz. v začetku odnosa, ki me ne izpolnjuje (Ali pa se mi le tako zdi, ker imam za sabo odnos, ki je bil polnejši ali pa ker je zima in sem depresivna). Sem tudi brez otrok in glede svoje duševne bolezni nisem nič bolj pametna kot sem bila. Razen da se je vse bolj zavedam in ne bežim, četudi ko pride depresija, še vedno pomislim: “pa ne morem več tega, no…” In pogrešam nekoga, ki bi me spravil v smeh in ne toliko govoril o tem, ampak preusmeril pozornost na druge aktivnosti. Nekoga, ob katerem bi se počutila varno, ko si sama varnosti ne morem zagotoviti. Depresija lahko spremeni življenje človeku, če nima posluha zanjo in če je ne sprejme. Ne se upirati, sprejmite jo. Upam, da bo komu ta zgodba v poduk ...

Deli s prijateljem

Po naravi sem zelo družabna oseba. Izhajam iz družine, kjer nas je veliko otrok, tet, stricev, babic, dedkov … Vedno se je pri nas veliko dogajalo. Moja hiša je bila za ljudi vedno odprta in ljudem sem vselej rada pomagala. Zgodilo se je, da sem bila tudi močno razočarana, a moja družina mi je vedno zagotovila varno zavetje.

Nato pa se je zgodilo nekaj, kar si nisem nikoli upala niti zamisliti. V službi sem spoznala novo sodelavko, ki je bila nekaj let mlajša in z manj izkušnjami, kot jih imam sama. Bila je razvezana, z dvema otrokoma. Pomagala sem ji, da se je znašla na novem delovnem mestu, se pričela uveljavljati. Zelo sva se ujeli in postali sva dobri prijateljici.

Z njo je bilo prijetno. Njeni in moji otroci so bili približno enako stari in njena otroka sta pogosto bila pri nas. Skupaj smo šli na morje. Bila je na naših družinskih srečanjih.

Edino, kar me je motilo pri njej, je bila njena huda kritičnost do vseh ljudi, ki jih je spoznala. Pri vsakem je našla nekaj, česar ni marala. To sem si razložila z njeno težko življenjsko zgodbo in grdo ločitvijo. Mislila sem, da je samo pretirano previdna, saj se je v življenju že velikokrat opekla.

Nato pa se je začelo podirati. Prijateljica si je pri meni včasih izposodila kakšen evro in denar tudi vrnila. Nato se je zgodilo nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ugotovila sem, da ima moja sodelavka/prijateljica stike po SMS-jih z mojim možem. En vikend sem preverila moževe SMS-je in soočila moža. Mož mi je priznal, da imata več mesecev romantično razmerje in da ji je posodil veliko denarja. Rekel je tudi, da sta se veliko pogovarjala o meni. Moža je skoraj prepričala, da se z njuno zvezo povsem strinjam, saj ga gledam samo še kot očeta svojih otrok in da mi niti ni več toliko do njega. Mož je bil skoraj razočaran nad menoj in očitno je še lažje šel na limanice. Ko sem vse povedala svoji mami in sestrični – z njima sem najbolj povezana – sta bili ogorčeni. Najprej sta mi povedali, da so ji tudi oni posojali denar in nekaj dobili nazaj, nekaj pa ne. Izračunali smo, da nam je bila vsega skupaj v tistem trenutku dolžna dvajset tisoč evrov. Sorodniki so ji zaupali, saj je bila moja prijateljica zelo simpatična in zabavna v družbi. Ko si je sposodila denar, ga je sprva vrnila – verjetno z novim posojilom pri naslednjem sorodniku. Tako je vzpostavila zaupanje in ljudje so ji bili pripravljeni dati vedno več.

Mama in sestrična sta me podprli, da se z možem temeljito pogovorim in rekli, da bosta sprejeli vse rešitve, za katere se bom odločila. Tisti vikend smo imeli družinsko srečanje in bili vsi po vrsti poklapani, jezni, razočarani. Jaz pa sem imela hud občutek krivde.

Najhuje je bilo po tem burnem vikendu oditi v službo in tam pogledati svoji bivši prijateljici v oči. Takoj je vedela, da je nekaj narobe in šla v napad. Ona je prišla v mojo pisarno in se zjokala, da mi ni mogla povedati, kako jo moj mož nadleguje, saj je imela veliko denarnih težav in si je morala pogosto izposojati denar in bila zato v podrejenem položaju. Moj mož je zlorabil njeno težko situacijo. Vzelo mi je sapo. Brez milosti sem ji povedala, da zadeva ne pije vode, vsaj kar se denarja tiče, saj smo izračunali, da celi družini trenutno dolguje dvajset tisočakov.

Nato je padla ven. Začela je kričati, razmetavati stvari po pisarni, jih metati okrog. Padla je na tla in opletala z rokami in nogami. Pridrveli so sodelavci in eden je poklical nujno medicinsko pomoč. Prišli so dokaj hitro. Odpeljali so jo in jaz sem lastniku podjetja povedala, kaj se je zgodilo. Nič nisem skrivala. Bil je še kar razumevajoč. Povedal mi je, da se je o njej že pozanimal pri prejšnjem delodajalcu, saj jo je imel na sumu, da je odtujila denar tudi iz podjetja in ga nato vrnila ter to naredila večkrat. Tudi v prejšnji službi je povzročala podobne težave.

Vse to je bilo zame preveč. Vsi so se pogovarjali samo o denarju, mene pa je zraven pekla tudi moževa nezvestoba in prijateljičino izdajstvo. Verjetno se je lažje pogovarjati o denarju, pa še dejstva so neizpodbitna.

Šla sem na posvet k psihologu in tam se mi je odprl nov svet. Z možem sva se vključila v zakonsko svetovanje in krpava svoj zakon.

Soočam se s hudim občutkom krivde. Le kako sem se pustila tako zapeljati? Počasi sprejemam, da te življenje v urejeni družini lahko naredi nekoliko naivnega, s tem pa ranljivega. Najprej sem hotela vsa bremena dolgov, ki jih je naredila družini moja bivša prijateljica, prevzeti kar nase. Pa se je družina izkazala za trdno in podporno – rekli so, da so tudi oni žrtve manipulacije in da raje stopimo skupaj in pozabimo na denar, saj ga zagotovo ne bomo več videli. Družina mi je ostala – to sem neizmerno hvaležna. Razmišljam, kako hudo bi bilo okrevati po takšnem dogodku v primeru, če bi me družina napadla ali zapustila. Verjetno so tudi takšni ljudje in zanje mi je hudo.

Ta izkušnja mi ni vzela družine, z možem sva tudi stopila skupaj, saj sva v resnici oba žrtvi. Nisem več tako zelo zaupljiva in svoje dobrote ne razdajam več. Boli pa še vedno. Upam, da bo kdaj bolje.

Deli s prijateljem

Velikokrat sem imela občutek, da sem manj vredna. Ni mi šlo v šoli, saj sem se težko skoncentrirala. Edino, kar mi je nekako šlo, je bil šport. Ker sem imela zelo "težke" starše, so oni odločili, s katerim športom naj se ukvarjam. Tudi pri frizerju se nisem odločila sama, ampak so se odločili oni, kaj je primerno zame. Moj brat je užival, ko me je trpinčil. Nikoli nismo spregovorili o tem. On je običajno dobil kazen, nikoli pa se ni opravičil. Trpinčili so me tudi v športni skupini. Vsi so vedeli za to, ampak glede tega ni nihče ukrepal. Mislili so, da bom nehala hoditi na treninge, če bodo do mene zlobni. Niso pa vedeli, da imam doma mamo, ki na to nikakor ne bo pristala. Njeno pravilo je bilo: tudi če si bolan, moraš v šolo in na treninge. Imela sem tudi “prijateljico”, ki ji je bilo v posebno veselje, da me je pustila na cedilu. Bilo mi je res težko.

Zdaj sem odrasla. Opažam, da počnem izjemno neumne stvari. Velikokrat si želim, da bi mi kdo rekel, kaj moram narediti, saj se sama ne znam (ali ne upam) odločiti. Imam hude težave z anksioznostjo. Potrebovala sem veliko časa, da sem prijatelje pustila blizu. Mama se je v tem času malce umirila, oče me bolj razume. Velikokrat začnem jokati ali kričati. Imam težke misli in velikokrat potrebujem zelo veliko časa, da nekaj uredim. Imam strah pred ljudmi, pred druženjem in v času lockdowna nisem imela skoraj nikakršnega kontakta z okolico. Vsak dan je zame nov boj. Kdaj je res težko, ampak si vedno mislim: za dežjem posije sonce.

Kaj bi svetovala ostalim? Prepričajo naj se, da so nekaj vredni. Pri tem naj bodo pozorni, kako to vpliva na njih. Pomaga tudi, da si narediš urnik in si postaviš kratkoročne cilje. Moji cilji so vsakodnevno vstajanje do 9. ure, branje, učenje, zdravo kosilo, uživanje v kavi (vzeti si čas za kavo in uživati v njej) in to, da se vsak dan "prisilim" v malce neprijetno situacijo (lahko je to tudi to, da odnesem smeti). Tudi to, da komuniciram s prijatelji in možem glede občutkov, je ena od stvari, ki jo počnem. Z bratom pa tega ne znam ...

Deli s prijateljem

Pred približno štirimi meseci sva se razšla s partnerko, za katero mislim, da ima – poleg izkušnje depresije in anksioznosti – tudi narcistično motnjo. Za nama je šest let zveze, imava otroka in deljeno skrbništvo. Sedaj ima bivša novega. To se mi zdi lepo in ji privoščim, vendar pa njemu ne privoščim tega, kar ga čaka. Zdi se mi, da se ta zveza nadaljuje tam, kjer se je najina končala, namesto da bi začela znova.

Na začetku, ko sem jo spoznal, je šla narazen s takratnim partnerjem. Trdila je, da je bil bivši do nje nasilen, žaljiv in agresiven. Povedala mi je tudi za svoj boj z depresijo. Jaz, nevednež, sem verjel in vsak atom energije in vso ljubezen vložil v to, da ji pomagam in jo rešim. Čez čas sem spoznal, da nima empatije, da nima čustev, da je vse zaigrano. Zmeraj mene ali druge bivše predstavlja kot slabe, nasilne, žaljive, ponižujoče. Da bi se ljudem zasmilila – in ljudje ji nasedejo. Ko sem jo spoznal, mi je njen bivši svetoval, da se je rešim in grem stran od nje. Mislil sem, da je zgolj ljubosumen in da hoče biti on z njo. Sedaj vidim marsikaj drugače.

Žal mi je hčere, ki, ko je pri njej, videva vzorec narcistične osebe. Ta je prisoten tudi pri babici, partneričini mami. Žal mi je tudi novega partnerja, ki se ne zaveda, v kaj se spušča. Mislim, da je bivša z njim iz koristoljubja: pomaga ji finančno in pri urejanju stanovanja. Ampak ko bo ugotovil, da je vse le zaigrano – da ni čustev, empatije in spoštovanja ter ljubezni – bo prepozno. Ujel se bo v začaran krog. Jaz ga ne bom opozarjal, saj mi ne bi verjel. Narcisi znajo sebe vedno pokazati kot najboljše in kot žrtev.

Žal mi je, da sem verjel takrat, da je njena ljubezen resnična, da nisem videl njene fasade in da sem se odločil za družino z njo. Verjel sem v njo in v naju kot par in kot družino. Sedaj se skušam posvečati hčeri, svojemu prostemu času in delu na sebi (berem, se sprehajam, meditiram, poskušam nove stvari, družim se s prijatelji in družino). Dolgo sem potreboval, da sem ugotovil, da sem v toksičnem odnosu, ampak nič ni izgubljeno.

Z bivšo si pišem le, kar se tiče otroka – kdaj pridem ponj ipd. Ona me kliče po 5-krat dnevno na videoklic, ker me hči hoče slišati. Ampak sem postavil meje: kliče me lahko le pred spanjem enkrat med 20. in 21. uro, pa še to ne vsak dan, ampak če je hči pri njej več dni, saj se mi zdi, da želi prek otroka nadzirati, kje sem in kaj počnem jaz.

Bojim se, da bo hči prevzela njene vzorce obnašanja ali pa da bo pri njej deležna zlorab, kot sem jih bil sam v šest let trajajoči zvezi. Sklepam, da gre za vzorec, saj je tudi bivša iz razdrtega zakona, kjer je bilo prisotno nasilje, in tudi njena mati je imela veliko partnerjev. Ne vem, na koga naj se obrnem. Zavedam se, da lahko bivša diskreditira mojo presojo in s svojo platjo zgodbe nasprotuje moji. Tudi ona se čuti žrtev in ima mene za lažnivca, manipulatorja in nasilneža.

Deli s prijateljem

Strah in tesnoba sta prvi asociaciji, ko pomislim na depresijo. In sledi še hujša … pekel. V najhujšem obdobju sem imela občutek, da resnično doživljam pekel. Začelo se je v srednji šoli.

Ves čas me je spremljal občutek, da ne ustrezam in strah me je bilo zavrnitve. Zaradi tega sem bila pretirano občutljiva na to, kako me drugi ocenjujejo. Nisem se mogla sprostiti in biti pristna. V želji, da bi ustrezala in bila lepa in kul, sem prenehala jesti. V nekaj mesecih sem močno shujšala in bila sem zadovoljna s seboj. Potem se je zgodil prvi panični napad na šolski ekskurziji v Amsterdamu. Po neprespani noči (skoraj brez hrane in z nekaj alkohola) sem se ulegla v posteljo. Telo mi je začelo drgetati, živčni sistem je podivjal. Na vsak šum se je odzval pretirano. Telo je trzalo na vsak senzoričen dražljaj. Zajela me je panika, smrtni strah. Po tem dogodku sem se umirila in začela ponovno jesti. Vseeno me je bilo strah, da se bo napad ponovil. Sledilo je obdobje depresije. Bili so trenutki, ko je bila stiska huda in sem komaj zdržala, a se nisem nikomur zaupala. Vse sem držala v sebi. S časom so se stvari umirile in življenje je spet steklo naprej precej normalno.

Pri starosti 37 let pa mi je spodneslo tla pod nogami. Poročila sem se in rodila tri otroke. Mož je bil službeno veliko odsoten. Tudi ko je bil doma, je bil zaradi stresa prenapet in se otrokom ni veliko posvečal. Podpirala sem ga, kolikor sem mogla. Poskušala sem biti dobra žena, dobra mati in dobra snaha. Sprejela sem vlogo, da je skrb za družino moje delo. To sem počela in mislila, da delam prav. Ko sem se ponovno zaposlila za polni delovni čas, je bilo preveč. Najprej sem zaznala bolečino v grlu. Kot rahlo vnetje, ki se kar ni pozdravilo. Potem so sledile bolezni – gripa, angina, bronhitis. Vsi znaki, da se z mano nekaj dogaja, a jaz jih nisem poslušala. Tako je bilo kakšno leto, potem pa sta se kot strela z jasnega v meni naselila močna tesnoba in strah. Tokrat sem bila prisiljena priznati, da nisem dobro. Ponoči sem doživljala panične napade. Misli so divjale po svoje. Naslednjih deset dni sem se poskušala »držati nad vodo«. Čez dan sem se trudila funkcionirati kot navadno, a sem počasi ugašala. Niti za minuto nisem mogla več zaspati. Ti trenutki so bili najhujši, saj je tišina noči lahko tako grozljiva. Nisem mogla jesti, bila sem brez apetita in izgubljala sem telesno težo.

Tega nisem hotela, a vedela sem, da je depresija. V duši sem čutila samo temo, kot bi me nekdo pritisnil ob tla. Nikjer nisem videla možnosti za rešitev.

Nisem bila zmožna čutiti karkoli drugega kot obup. Počutila sem se povsem nevredno življenja. Nevredno, da bi me kdo lahko ljubil.

Vse, za kar sem se borila in se razdajala, je bilo izgubljeno ali pa se je podiralo. S podobnimi občutki nevrednosti sem se srečevala že prej, zato sem se tako trudila na vseh področjih, da bi dobila potrditev.

Kako bi lahko bila vredna ljubezni v takšnem stanju? Nemočna, ko nimam česa dati in sem jaz tista, ki potrebujem? Kdo me bo ljubil bolno, pomilovanja vredno, polno sramu? Nikoli nisem bila pesimist, vedno sem druge bodrila, da gledajo na stvari s svetle plati. Sedaj pa v sebi nisem čutila nikakršnega upanja več. Zdelo se mi je, da je tema večna in da ni upanja, da bo lahko kdaj drugače. Zavedala sem se, da sama ne zmorem več in da potrebujem pomoč. Otroci so prihajali k meni v posteljo in preživljali čas pri meni. Niso razumeli, ampak jim je bilo vseeno. Preprosto so želeli biti pri meni. Starši so pogosto prihajali na obisk in tudi prijatelji so me večkrat poklicali in povprašali, kako sem.

Dojela sem, da sem nekatere pomembne stvari v življenju naredila prav.

V najhujših dneh me je to zavedanje držalo pokonci. Poiskala sem si psihiatra, ki mi je predpisal antidepresive. Po treh tednih se je stanje normaliziralo. Hvala bogu, olajšanje! A pravo delo se je šele začelo … V petih letih sem si postavila veliko vprašanj. Prebrala sem veliko knjig, bila na psihoterapiji, se posvečala molitvi, čuječnosti ipd. Vse v želji, da bi se pozdravila, da bi depresija izginila iz mojega življenja. Uspelo mi je opustiti antidepresive, a so vseeno še prišla obdobja, ko sem jih potrebovala. Nazadnje sem se nehala ukvarjati s preganjanjem bolečih občutkov in sprejela, da je depresija del mene. Verjamem, da bo nekoč, ko mi bo dala spoznanja, ki jih potrebujem - tako kot je prišla - tudi odšla. Sprejemam jo, kot svojo največjo učiteljico, kot dar, ki sem ga dobila, da me usmeri na pravo pot. Če imam slab dan, imam pač slab dan. Sprejmem, če se kdaj počutim majhno, šibko in nesigurno vase - tudi to sem jaz, sem pa še veliko drugega. Morda nikoli ne bom točno vedela, kako in kdaj se je toliko bolečine naselilo v moje telo. Verjetno se je ta nabirala leta. Nič zato - tu sem, da doživim, kar mi je namenjeno doživeti. Ne sramujem se svojih težav.

Sprejemam jih, ker sem samo človek in jih zato znam sprejeti tudi pri drugih ter videti tisto, kar je za njimi.

Deli s prijateljem

S samo seboj sem šla že skozi toliko različnih obdobij, da se številnih niti ne spomnim več. Vse se je začelo že v otroštvu, ki je bilo polno strahu in občutka nezaželenosti. S starši, ki me niso mogli sprejeti takšne, kot sem bila. Bila sem preprosto preveč za njiju: preveč pametna, živahna, trmasta in samosvoja - skratka drugačna od njune idealne podobe otroka, ki je pokoren, poslušen in nima osebnosti. Še posebej z mamo sva bili ves čas na bojni nogi: morala bi biti njena hišna pomočnica, zato mi je skrivala knjige, mi prepovedala prijatelje, me silila hoditi v šolo po stranski cesti, kjer ni bilo drugih otrok. Ni mi dovolila nobenih krožkov, izletov in drugih dejavnosti - samo v šolo in nazaj! Knjige je sovražila, ker je nagonsko čutila, da me tam ne more kontrolirati, da se z branjem izogibam njenemu nadzoru in pridobivam vedenje, za katerega ona ne želi, da ga imam, saj ga ne razume. Če se sedaj ozrem nazaj, se mi zdi, kot da sva bili dva buldožerja: ona je z vsemi sredstvi rinila zemljo name, jaz pa sem se vedno znova trmasto izkopavala in se hotela rešiti. Nikoli mi ni odpustila, ker se nisem rodila kot fant, zaradi česar sem sovražila svojo ženskost.

Po koncu srednje šole sem si uredila štipendijo, našla stanovanje in se odselila od doma. Rešena? Seveda ne. Kajti vse ta leta stalnega zatiranja, zanikanja in ravnodušnosti so v meni pustila posledice, ki sem se jih prav zavedla šele, ko sem se soočila z drugimi ljudmi in novimi okoliščinami. Vsakdo si želi ljubezni, a pri meni to ni bila le želja, temveč hlepeča obsedenost, ki je prežemala vsa moja dejanja in pričakovanja.

Moja prva zveza z moškim je bila leta trajajoče upanje, da bo nekoč izbral mene. Ure in ure premlevanja, zakaj. Nihanje iz vzhičenosti v pekel, iz navdušenja v zanikanje, iz vročega v hladno, iz sprejemanja v zavračanje. Iz upanja v brezup. Kar naprej in neprenehoma. Kot nihalo. Iz ljubezni v sovraštvo v nekaj trenutkih. V glavi sem si ustvarila peklensko gugalnico, na kateri sem se poganjala iz dneva v dan, razžirajoč samo sebe, ne da bi sploh vedela zakaj. Zakaj nobene reči ne morem speljati do konca? Zakaj se moje navdušenje vedno ohladi, ko zadeva steče? Zakaj me je smrtno strah ostati sama, čeprav vidim, da nekdo zame ni dober in mi odnos škoduje?

Samo sebe sem opazovala kot primerek pod mikroskopom in se čudila, od kod mi vse te čudne reakcije, za katere sploh nisem vedela, da sem jih spodobna. Soočila sem se s svojo jezo in se čudila, od kod prihaja. Soočila sem se tudi s svojo pripravljenostjo, storiti kar koli, da bi nekdo ostal, čeprav daje le nekaj površinskih čustev in sem ob njem bolj osamljena, kot če bi bila res sama ... Prišla sem do spoznanja, da je neumestno pričakovati, da bi me kdo razumel in sprejel, če se ne razumem niti sama in ne sprejemam same sebe - ne kot človeka, ne kot ženske.

V sedanji zvezi sem več kot dvajset let. Začela se je po tem, ko sem nekaj let temeljito čistila samo sebe in prišla do tega, da sem začela ceniti svojo osebnost, svoje vedoželjne, radovedne možgane. Nobenega prosjačenja za ljubezen, nobenih  kompromisov v lastno škodo - kar dajem, želim prejeti nazaj. Tako sem si rekla po soočenju s svojo odvisnostjo od odnosov.

Začelo se je res dobro, z zaljubljenostjo, ki je prerasla v resnično naklonjenost in povezanost. Otroci. Skupno življenje. In potem je skupno življenje postalo problem. Vsakdanjik namreč zahteva kompromise in sodelovanje. Enostavno nisva mogla ničesar narediti, se o ničemer dogovoriti, ne da bi se spričkala, bolj ali manj resno. Vsakdo od naju je hotel in še hoče imeti zadnjo besedo. Svoj prav. Da se nekaj ur po intimnosti, ko si bil v nebesih, lahko spričkaš o totalno nepomembni stvari, kot da je popek vesolja - kaj je to? Zakaj? Njega kakor da to ni motilo, mene pa  je počasi nažiralo, dokler nisem prišla do faze, ko sem spoznala, da se tega več nočem iti. Da nočem več sodelovati v tem nenehnem kroženju  v vedno enakih jeznih čustvenih reakcijah in reagirati na vedno iste sprožilce kot avtomat. Kako si lahko neprijazen do nekoga, ki ga imaš  rad? Je to sploh ljubezen? Duhovna rast? Kako duhovno rasti, ko ne zmoreš nadzirati niti svojega trenutnega odziva na povsem banalno vsakdanjo stvar? Ko te vsaka malenkost lahko ali neskončno osreči ali  neskončno živcira? In nikoli ne moreš prav izbirati, katera od skrajnosti bo naslednji trenutek na vrsti ...

Po branju številnih člankov, knjig in gledanju videov, sem prišla do tega, da sem verjetno hipersenzitivna oseba in da se je zaradi mojega otroštva pri meni razvila mejna osebnostna motnja. Povrh vsega se nekaj podobnega dogaja tudi z mojim partnerjem, zaradi česar sva oba ujeta v krog, kjer se vrtiva kot pes, ki lovi svoj rep. Želim si  notranjega miru, ravnotežja, zadovoljnega življenja, ko se lahko  normalno odzivaš na okoliščine in si prijazen, ker je to del tebe. A kako napredovati v tej smeri? Kako ohraniti zvezo, če partner ne čuti, da je sploh kaj narobe, če noče pogledati vase in ga ne zanima, kako se počutim ob najinem pričkanju? Je edina pot res le ta, da greva narazen? Se tako lahko končno rešim in postanem oseba, kot želim biti?

Deli s prijateljem

Iskal sem zaposlitev v svoji panogi, v kateri sem se kar nekaj časa uril, si pridobil ogromno izkušenj in v to vložil kar veliko sredstev. Pisal sem na ogromno naslovov, brez odgovora. Bil sem potrt in začel sem dvomiti o svoji odločitvi. Skoraj sem misel, da se bom uveljavil v svoji panogi, že opustil, ko sem slučajno zagledal izstopajočo reklamo uspešnega podjetja. Rekel sem si, da nimam česa izgubiti in poslal mail še tej direktorici. Odgovor se je vrnil nemudoma, že pol urice potem ko sem stisnil »pošlji«. Priznam, bil sem vzhičen. Odgovor je bil dolg in izčrpen, nagovarjal je neposredno mene in se nanašal direktno na moja vprašanja. Vsebina je bila prijetna, strokovna, mamljiva, da sem obstal in resno začel premišljevati o tem, da moja kariera ni za zavreči. Oblil me je pozitiven stres, šel sem na en kratek sprehod, se odločil, da odpišem in se prijavim na avdicijo. Začel sem s pripravami doma, bil sem neskončno nervozen in se odločil, da bom dal od sebe vse in še več…

Prišel je dan avdicije. Direktorica in njen pomočnik sta prišla v vsem svojem sijaju in se usedla pred mano z verbalnim in še bolj močnim neverbalnim sporočilom: »dokaži se!«. Tresel sem se, zaradi nervoze moj nastop ni bil najbolj optimalen. Spomnim se, da me je direktorica prešinila s pogledom in povprašala, kje sem se učil teh veščin … Ponosno sem začel razlagati o svojih izobraževanjih, izpitih, diplomah … Ona pa me je povozila s stavkom: »To daš lahko kar stran, me ne zanima, oni nimajo pojma, meni to nič ne pomeni.« Zabila me je prav v dno. Potem se je izprsila, se pokazala v vsem »svojem sijaju«, in začela ponosno razlagati o svoji karieri, svojih izkušnjah in svojemu znanju, ki je tisto edino pravo. Nikogar v Sloveniji ni, ki bi na tem področju toliko vedel, vsi ostali so slabi, zanič, nimajo pojma. Pogledala me je kot nekdo, ki bo meni pokazal pravo pot in to je ona ter »njeno poslanstvo«. Dala mi je vedeti, da nimam pojma, kaj delam, ampak da se pri njih/njej lahko vsega naučim, kar šteje in je vredno. Veliko se bom moral naučiti, garati, prakticirati, najprej vse zastonj, kajti to, da se učim pri njih je čast in prekaša plačilo. Čeprav se imam za visoko funkcionalno in inteligentno osebo, sem ji v tistem trenutku začel verjeti. Bila je »boginja«, začel sem verjeti, da so vsi ostali nesposobni, vsa ostala sorodna podjetja. Omamila me je in mi vsadila izredno globoko strahospoštovanje, ki se je utrdilo za kar nekaj let. Vse ostalo sem pustil in začel delati na svoji praksi, da se bom lahko zares dokazal v tem podjetju, da bo zadovoljna in me bo pohvalila. Pohvale so mi bile namreč takrat zelo velika notranja motivacija. Začela se je subtilna manipulacijska kalvarija za kakih deset let.
Delal sem zastonj, iz svojega žepa plačeval za dodatna izobraževanja, ki jih je določila ona. Njena konstruktivna kritika je bila videti tako, da je povedala samo, kaj je slabo. Kar je dobro, je samoumevno in bi moralo biti tako ali tako prisotno. Nenapovedano je prihajala v pisarno z listom papirja v roki ter pisala in pisala svoje opazke, mi vsakič porinila pet popisanih listov v roke in rekla, da se naj naslednjič izboljšam. Plačan sem bil mizerno. Zatiskal sem si oči, da to ni manipulacija, da me samo želi izobraziti. Ko sem terapevtu pripovedoval o svojem plačilu, je skoraj padel s stola; povedal je, da v svoji dolgoletni praksi še ni slišal česa tako zelo izkoriščevalskega. Prijazno me je soočal, da to ni dobro zame in da moram to prekiniti. Slišalo se je kot edino pravilno. Vendar si soočenja z njo nisem znal zamišljati kot izvedljiv scenarij. Bal sem se je ... Medtem mi je dajala jasno vedeti, da moram svoje delo pri njih dojemati kot moje poslanstvo. Kako si kdo sploh lahko zamislil, da bi se po več letih vsaj minimalno dvignila urna postavka. Plačani smo bili glede na vreme, odvisni glede zunanjih okoliščin … Nova in nova pravila so se začela pojavljati sproti in zdelo se je, da nimamo možnosti upora. Klicala je v mojem prostem času, tudi med prazniki smo morali delati, ni bilo možnosti reči ne. Posegala je v moj zasebni prostor in me zbadala, da sem len, da ne spoštujem podjetja, da je razočarana nad menoj … V pisnih sporočilih me je spravila v kot, da sem vsakič podlegel in ustregel.

Več let sem živel v tesnobi, vsak njen mail me je razburil do onemoglosti. Opazil sem, da so bili vsi drugi sodelavci pridni, podložni, tiho. Nihče si nikoli ni upal ničesar reči. Nekaj se jih je sprlo z njo in odšlo. Na sestankih si je izmišljevala zgodbice v njihovo škodo in blatila njihova imena. Sam sem začenjal nekaj stvari izpostavljati, s pomočjo psihoterapije sem začel uvidevati, da imam opravka z zelo malignim narcisom. Dobival sem hladen tuš. Čeprav je moj intelektualni del jasno vedel, za kaj gre, je stala z ostro peto na mojem čustvenem delu. Dušil sem se. Njene manipulacije so bile premočne, da bi rekel ne, ker sem se bal razvrednotenja. Ta služba je začela precej načenjati moje zasebno življenje. Vedel sem, da to ni več zdravo. Moj boj z »zmajem« se je naposled obrnil v mojo korist. Kakšna ironija, val epidemije me je dokončno rešil. Podjetje so bili primorani zapreti, jaz pa sem pobegnil na Zavod. Res, lažje diham in sedaj z distance vidim, kakšna travma je to bila. Še vedno prebolevam in okrevam…

Deli s prijateljem

Zdaj delam v podjetju, kjer so stvari urejene, kolikor so v sedanjih čudnih razmerah pač lahko. Držimo se rokov, imamo sestanke, kjer nihče ne vpije na nas. Poslovno smo še kar. Bili smo malo na čakanju, malo smo delali od doma. Včasih se kaj sporečemo, a samo ena sodelavka malo kuha mulo.

Preden sem podpisala pogodbo za to službo, me je celo noč tlačila mora. Obljubila sem si, da bom delala samo še na pogodbe ali pa me bodo najeli kot samostojno podjetnico. Nobenega predpostavljenega ali lastnika podjetja nisem več želela imeti v svojem ožjem krogu in biti odvisna od njega bolj, kot bi bilo treba. Pa so me pregovorili. Najprej sem zanje delala dve leti na pogodbo in smo bili zadovoljni drug z drugim. Potem pa se je ena od zaposlenih upokojila in povabili so me v redno delovno razmerje. Joj, kako je bilo težko. Pogajanja so trajala pol leta in potem sem podpisala pogodbo. Ko sem postala stalna članica kolektiva, sem pričakovala težave. Pa jih ni bilo. Vse je bilo enako. Za vsak primer sem vseeno obdržala s.p.

Vsi so se mi čudili, zakaj mi je bilo pravzaprav težko podpisati pogodbo in se znova vključiti v delovno okolje v okviru redne zaposlitve za nedoločen čas. Res čudno, kajne? Pa saj naj bi si vsi prizadevali do takšnega zaposlitvenega statusa, ki je tudi najbolj varen. Pa očitno ni tako.

Domačim in prijateljem sem morala ves čas razlagati, kako je do tega prišlo. Svoje izkušnje zdaj delim tudi z vami.
Moja prva služba je bila kot moja moja prva ljubezen. Delala sem, kar me je resnično veselilo in ustrezalo moji izobrazbi. Delo mi je ponujalo veliko na profesionalni in na osebni ravni. Res, sanjska služba - omogočili so mi doktorski študij, potovanja v tujino na dodatna izobraževanja. Prvih 10 let je bilo izvrstno. Seveda sem videla nekaj temnih oblakov. Takratni direktor je imel posebno veselje spodbujati mlade in ambiciozne sodelavce, toda njegov namestnik pa ni bil te vrste. Bil je nenehno slabe volje, vse mu je bilo odveč, direktorja tudi ni podpiral pri spodbujanju mladih in ambicioznih. Namestnik je okoli sebe nabral majhno skupino nergačev. Nato se je direktor upokojil in nasledil ga je njegov namestnik. Takoj je zaoral po svoje. Nobenih poti več na izobraževanja, saj on vse ve in če česa ne vemo, naj ga vprašamo. Če smo ga vprašali, pa je rekel, da bi to morali že vedeti, saj vendar imamo izobrazbo in je to, da ga sprašujemo, samo znak, da je bil denar za naše izobraževanja vržen stran. Vse, ki smo pod prejšnjim direktorjem doktorirali, je označil za prisklednike in opozoril, da bo še posebej budno pazil, da česa ne naredimo narobe. Sestanki so bili posebne predstave. Direktor je imel samogovore, če je kdo kaj rekel, ga je grobo prekinil, se iz njega norčeval ali pa ga ignoriral. Če pa nismo rekli nič, nas je nahrulil, da smo nesposobni, da ne sodelujemo.

Zaposloval je svoje ljudi, od katerih je bila ena gospa še posebej zanimiva. Ocenili smo, da ne dela drugega, kot vohuni za nami. Sodelavec si je privoščil šalo in je v predal svoje mize na vrh papirjev dal črne čipkaste tangice. Vsi smo čakali, kaj se bo zgodilo. Samo en dan je imel tiste tangice v predalu, potem jih je odstranil. Naslednji teden smo imeli nenapovedani notranji nadzor in smo morali vsi pokazati vsebino svojih predalov in omar. Direktor je rekel, da mu je prišlo na uho, da imamo po predalih skrit alkohol. Delali smo cele dneve, včasih še doma. Nič ni bilo dovolj dobro, vsi smo bili prestrašeni in izmučeni. Klical nas je z dopusta in smo morali priti na primer samo na sestanek. Do zadnjega dneva nismo vedeli, ali nam bo odobril dopust ali ne. Ena od sodelavk se je poglobila v problematiko trpinčenja na delovnem mestu in ugotovila, da je najbolje, da nič ne sproži, temveč odide.

Njenemu odhodu je sledilo še več odhodov. Po vsakem odhodu sodelavca je bilo še huje. Poslušali smo o nehvaležnosti, nesramnosti in lenosti človeka, ki je odšel. Še bolj hudo je postajalo. Ljudje so bili v bolniški in na dom jim je pošiljal kontrole. Doma sem možu pripovedovala o vsem tem, pa me najprej sploh ni jemal resno. Potem pa je videl, da sem shujšala, spala sem slabo, z otrokoma nisem več imela potrpljenja. Jaz sem vztrajala, ker sem imela projekt, ki me je veselil in sem ga želela zaključiti. Dogovarjala sem se tudi za nove projekte. Ko sem direktorju predala možnosti novih projektov, me je nahrulil, kako si dovolim dogovarjati se za naprej. Javno sem bila označena za prevratnico, saj naj bi se vedla narobe. Rekel mi je, da se vedem, kot da je to moje zasebno podjetje. Nato se je zgodilo nekaj, kar me je popolnoma streznilo. Za vodjo projekta, ki sem ga izvajala 3 leta je tik pred koncem imenoval drugo osebo. Nič več me ni vezalo na to podjetje in čas je bil za odhod. Ko sem napisala odpoved, mi je direktor rekel, da bo dosegel, da me nihče ne bo sprejel v službo, saj v naši branži vse pozna. Vseeno sem vztrajala pri odpovedi. Mož je razumel in me podprl. Rekel je, da ni problema, če bom malo brez službe, saj nimava več kreditov in bova že kako.

Najprej sem šla na dopust, ki je trajal 5 mesecev. Prvi mesec sem samo ležala in včasih jokala, včasih bila čisto iz sebe. Razmišljala sem, kaj sem naredila narobe, kaj je narobe z menoj. Prišlo je poletje in z otrokoma sem bila ves čas njihovih šolskih počitnic na morju v naši prikolici. Imeli smo se lepo. Mož se je pridružil ob vikendih in v času svojega dopusta. Avgusta mi je na enem skupnem vikendu rekel, da sem spet stara jaz. Opravičil se mi je, da ni čisto razumel, za kaj gre. V službi so imeli predavanje o komunikaciji in tudi o osebnostnih motnjah. Povedal mi je, da je bil ta moj bivši šef verjetno narcis. Seveda niti jaz niti moj mož nisva strokovnjaka s področja duševnih težav, zato ne moreva postaviti diagnoze. V roke sem vzela knjige, brala in postajalo mi je vse bolj jasno. Narcis je negotov v sebi in zahteven do sebe in okolice. Pri tem nima nobene mere, nobenega sočutja. Meni, da ima vedno in povsod prav. Vse, kar se dogaja, vzame kot kritiko in se odzove sovražno. Narcisi pogosto izvajajo trpinčenje na delovnem mestu. Ljudje okoli narcisov vzamejo stvari nase, se prilagajajo in menijo, da je z njim nekaj narobe. Kako grozno. Najbolj grozno pa je, da so možnosti ukrepanja omejene. Iz takšnega okolja se lahko samo odstraniš, dobiš pa nekaj ran, prask in brazgotin. Zelo priporočam knjigo »Ni prostora za prasce«, saj pokaže, da je bolje preprečiti, da takšna oseba sploh pride v delovno okolje.

Nato sem ustanovila s.p. in začela delati pogodbeno. Ostalo pa že veste.

Deli s prijateljem

V bistvu ne gre zame, pač pa za sina, starega 25 let. Sam zase pravi, da ima diagnozo anksioznosti oziroma panične depresije. Opazne težave so se pojavile v zadnjem razredu osnovne šole, ko je začel namerno manjkati pri pouku.

Nekako nam je uspelo, da je končal večerno osnovno šolo in z malo muke smo ga prepričali, da se je vpisal v srednjo tehnično šolo. K sreči je imel razredničarko, ki sem jo osebno poznal, in je tudi zaslužna, da je sin uspešno končal srednjo šolo. Od takrat naprej se je sin zaprl med štiri stene. Nima nobenih prijateljev in veliko časa presedi za računalnikom. Nekajkrat mi je uspelo, da je šel z mano ven, to je bilo pred enim letom. Od takrat naprej pa je samo notri v stanovanju, niti ne gre na zavod za zaposlovanje, zdravstveno zavarovanje pa mu plačujem jaz za vsak slučaj. Zadnje čase postaja pretirano obseden s čistočo. Za vsako malenkost začne vpiti, da naj bolj pazimo na čistočo. Večkrat nama z ženo grozi, da bo napravil samomor, pa tudi da bo obračunal z nama, ker naj bi bila midva kriva za njegovo stanje. Osebnega zdravnika odklanja, prav tako ne želi iti h psihoterapevtu. Včasih pomislim, da bi se moralo kaj zgoditi, da bi se zadeva premaknila naprej, vsaj tako kaže, ker se noče prostovoljno zdraviti. Mogoče bi bila dobrodošla sprememba okolja, ampak ga v to ne moreva prisiliti. Skratka ne vidimo rešitve našega primera, zato sem se odločil, da to napišem. Mogoče je imel kdo podobne težave, ki so se na nek način uredile.

Deli s prijateljem

Tesnobo in strah je Jakob prvič začutil že pri šestih letih, ko je začel hoditi v šolo. Zdelo se mu je, da ga vsi, sošolci in učitelji, opazujejo in ocenjujejo. Prevevala ga je negotovost, ali je to, kar govori in počne, prav ali ne. S temi občutji, ki jih je spremljalo grizenje nohtov, se je še srečeval skozi vse nadaljnje obdobje otroštva in mladosti. Zadrževal jih je v sebi in prikrival pred drugimi. Nihče, niti doma niti v šoli, ni pomislil, da je z njim karkoli narobe, saj je bil precej zgovoren. Rad se je tudi šalil in bil glavni med prijatelji. Tudi v najstniškem obdobju so se njegovi pubertetniški izpadi zdeli vsem, tako učiteljem kakor tudi staršem, v mejah običajnega. Proti koncu srednje šole pa so postajali občutki tesnobe in strahu vse pogostejši in močnejši. Ko mu je bilo 20 let, še posebej, ko se je pri študiju na eni zmed tehniških fakultet soočil z neuspehom, saj ni izdelal letnika, je postala njegova stiska vse bolj neznosna. Začel je piti in kaditi marihuano. Na to početje so se ostro odzvali starši, ki so v sinovem obnašanju videli le znake prestopništva in sprva verjeli, da je moč tovrstne težave odpraviti s prepovedmi in kaznovanjem, kot je zmanjšanje žepnine. Ker niso imeli prave predstave o tem, kaj se z Jakobom dejansko dogaja in kaj bi bilo treba pri tem storiti, se je njegovo stanje še slabšalo do te mere, da je zapadel še v hudo depresijo. Šele to je Jakobovo mamo spodbudilo, da je sina odpeljala k splošnemu zdravniku, ki ju je nadalje napotil v specialistično psihiatrično ambulanto v drugi večji kraj.
Po obisku pri psihiatru in prejemu diagnoze je Jakoba obremenil strah, da se bo za njegove težave izvedelo v domačem kraju in da ga bo njegova okolica zaradi tega označila za norca. Spričo teh občutenj se je popolnoma izoliral in zapustil krog prijateljev, znancev in sorodnikov. Nekaj let skoraj ni stopil iz hiše in o svojih težavah ni govoril z nikomer. Močan strah in občutenje sramu je doživel že ob obisku svojega splošnega zdravnika, v ordinaciji, v kateri je kot medicinska sestra delala njegova nekdanja sošolka iz osnovne šole. Do podobne situacija je prišlo tudi v psihiatrični bolnišnici v večjem mestu, v kateri je med zaposlenimi naletel na eno od svojih sovaščank. Zaradi strahu, da se bo izvedelo za njegovo zdravljenje, je prvotno določeno ustanovo zamenjal z drugo na drugem koncu Slovenije, kamor se je na zdravljenje še večkrat vračal na svojo željo. Šele po nekaj letih, se je čutil zmožnega, da je o svojih težavah zaupal tudi komu izven kroga svoje ožje družine.
Tudi starši so Jakobove težave prikrivali pred drugimi ljudmi, sorojenci, sorodniki in sosedi. Zaradi prvotne nepoučenosti o tovrstnih težavah, njihovih vzrokih in načinih, kako se spopasti z njimi, so bili prepričani, da je rešitev za sinove težave na strani zdravnikov, daleč stran od vaškega okolja, kjer se ljudje radi posmehujejo že veliko manjšim, bolj nedolžnim stvarem in težavam drugih. Šele po daljšem času od prejema sinove diagnoze so pod vplivom skupinske terapije, v katero so bili vključeni vsi člani ožje družine, začeli zaupati tudi nekaterim svojim sorodnikom in prijateljem, vendar ne kar komurkoli. Še vedno so nezaupljivi, saj ne verjamejo, da okolica razume njihovo situacijo.

Deli s prijateljem

Vsak moj dan, že kar nekaj let, bi lahko opisala kot krizno situacijo. Pravzaprav pride do več teh situacij v enem samem dnevu. Čeprav je resnično težko, sem se navadila. Pa kljub temu me tovrstne izkušnje vsakič znova presenetijo in mi otežujejo življenje. Včasih se mi zdi, da ne bom zmogla.

Prepričujem se, da izhajam iz normalne družine, cenjene v našem kraju. Oba starša sta visoko izobražena, bili smo premožni, navzven nam ni manjkalo nič. Na zunaj sijoča popolnost seveda terja svoj davek – popolnoma (samo)destruktivno notranjost.

Zanimivo, da se tega dolgo časa nisem zavedala, čeprav me na emocionalni ravni že vrsto let premetava v vse možne sfere, in to tako intenzivno, da izgubljam stik s seboj. Nekje globoko v sebi vem, da sem jaz problem. Ta krivda me razžira. Pogosto se sprašujem, zakaj me mati ni raje splavila. Staršem povzročam same težave. Vedem se ravno obratno, kot pričakujeta. Tudi starejši brat me pogosto gleda zviška in zmajuje z glavo. Govori mi, da sem samo v breme. Ne poslušajo me, ne čutijo me. Zavrnejo me, še preden odprem usta, da bi se izrazila. Mlajši brat, on pa me razume. Mislim, da sva si podobna, črni ovci ali pa beli vrani, kot pravijo.

Ja … vse se začne z odnosi … in tudi nadaljuje. Že kot mladostnica sem si tudi izven družine izbirala vrstniške odnose, kjer me niso spoštovali. Izkoriščali so me, mojo naivnost in hlepenje po ljubezni. Oh, ljubezen, vse bi dala zanjo, tudi svoje telo, tudi svojo dušo. Tudi ubijala bi zanjo, tudi sama sebe. Ob takem hrepenenju seveda nisem znala trezno razmišljati. Predajala sem se destruktivnim odnosom z najrazličnejšimi partnerji, ki sem jim pustila, da so me izkoriščali, tako čustveno kot telesno. Počutila sem se kot v večplastni kletki, toda tega si nisem znala kognitivno razložiti. V nekem trenutku sem bila prepričana, da vem najbolje, kaj je dobro zame. Spet v drugem trenutku nisem vedela, kdo sploh sem.

Tiste pristne prijatelje, kolikor jih je bilo, sem odrivala od sebe. Niso mi bili zanimivi, premalo dražljajev. Raje sem se zapletala v intenzivne, škodljive odnose, saj sem ugotovila, da imam raje negativne, vendar poznane dražljaje, kakor pa pozitivne in tuje. Kako je to naporno. Tako zelo intenzivne in nasprotujoče si emocije in miselne kolobocije so me v času ranljive impulzivnosti napeljale k suicidalnim težnjam. Kar koli sem imela pri roki, enkrat sem skoraj predozirala z drogo, drugič sem se porezala, v nekem obdobju sem skoraj shirala do smrti. Pa so se nekako vedno pojavile nove in nove priložnosti za življenje … Razmišljam, da so bili vsi ti poskusi klic na pomoč, da bi tisti, ki jih najbolj potrebujem in si želim njihove potrditve, videli mojo stisko …

Starši so začeli ugotavljati, da ne ustrezam njihovi predstavi popolne hčere. Nikoli se niso zares zmenili zame, pristno mene. Zgolj za to, kako izpadem navzven. Pa saj so imeli sami tudi težave, morda pa sem bila res še dodaten trn v peti, kaj pa vem. Seveda se je govorilo o meni, kako se vedem, da ne spoštujem tega, kar imam, kako zapadam v slabo družbo, droge, kako nimam spoštovanja do svojih staršev. Zdaj so me opazili! Zdaj, ko se utapljam! Aha, na ta način lahko dobim pozornost! S tem, da začnem škodovati sebi. Prej me niso slišali, zdaj me slišijo, vendar ne odreagirajo, kot bi hotela. Še huje postaja v naši družini. Kako to boli. Ampak, verjetno imajo prav, nisem vredna njihove ljubezni. Tudi vse tiste, ki so prikorakali v moje življenje in mi ponudili pristno ljubezen in spoštovanje, sem odrivala. Moj novi partner se je trudil z menoj, jaz pa sem vedno našla način, da sem ga odrivala stran in mu s svojim vedenjem vseskozi zbujala slabo vest. Začela sem ga varati. Pokazati sem mu hotela, naj gre stran, saj sem imela občutek, da nisem vredna ljubezni. Nisem pustila, da bi me ljubil. Sem pa hrepenela po ljubezni staršev, ki so me še bolj odrivali. Lahko si predstavljate kakšni so vrtiljaki ekstremnih emocij … tako zelo bolijo, da jih je najlažje potlačiti …

Mogoče pa življenje še ima upanje zame! Po dolgem obdobju brezupa in bolečine sem po naključju našla pomoč psihoterapevta. Sprva sem »bežala«, nisem si upala soočiti s svojo bolečino in s komaj shajajočimi emocijami ter mislimi o sami sebi, ki so najslabše, kar si sploh lahko zamislim … Imam srečo, da sem našla varno in ljubeče zavetje novih pomembnih drugih. Pustim si biti ljubljena. Tudi partnerja sedaj spuščam k sebi. Ne gre vedno zlahka. Pogosto se mu uprem in ga izzivam, da me zapusti. Na srečo me sprejme z vso mojo prtljago. Ulijejo se mi solze … Oh, ljubezen, tudi ubijala bi zanjo. Ugotavljam, da to ni potrebno, da lahko samo sem.

Deli s prijateljem

Vse se je začelo pred kakimi osmimi leti. Mama si je kar vzela dopust, pa potem bolniško, vse skupaj je trajalo kak mesec ali dva. Bila je zmedena in prestrašena. Imela je nekakšno paranojo, z očetom sta se začela prepirati. Potem je kar naenkrat pobegnila in ko so jo našli, so jo prvič odpeljali v psihiatrično bolnišnico. Tam je bila slabo leto in preden se je vrnila, sva z očetom dobila od občine pismo, da se morava izseliti iz stanovanja, v katerem smo živeli. Saj niti ne vem, zakaj točno je šlo. Oče je kmalu po tem umrl, jaz pa sem se vrnil nazaj k mami. A sploh nisem mogel biti doma z njo, neprestano sva se kregala, kot da bi bila obsedena, zato sem si najel sobo, da sem imel svoj mir. Mama je bila še nekaj časa na bolniški, potem pa je dala kar sama od sebe odpoved v službi. Bila je učiteljica, otroci so jo imeli tako radi, cel kraj jo je poznal. A na koncu je pristala na socialni podpori. Tudi stroškov za stanovanje ni plačevala, zato so jo na koncu prisilno izselili.

Trudil sem se kaj urediti na centru za socialno delo, ampak ona je vsako pomoč zavračala, ni hotela priznati, da je bolna. Nič se ji ni dalo dopovedati, gnala je svoje: če se je odločila, da je bil ob dveh zjutraj zunaj dan, je bil zunaj dan, nisi je mogel prepričati, da je zunaj noč. Kot da bi bila obsedena. Našli so ji neko občinsko stanovanje, ampak tam je bilo vse še slabše, paranoje so se stopnjevale. Nekaj časa je živela tudi na cesti.

Živiva v majhnem mestu, kjer se vsi vsaj na videz vsi poznamo, zato ljudje kažejo s prstom. Ko se je to dogajalo, so ji redki hoteli pomagati. Se je pa tudi ona izolirala se skregala z ljudmi. Mislila je, da ji hočejo vsi škodovati. Nekaj časa je komunicirala le z mano, če temu sploh lahko rečemo komunikacija. Sedela je v kuhinji, imela spuščene rolete in kadila čik za čikom.

Pred dvema letoma so jo znova odpeljali v psihiatrično bolnišnico, medtem pa so ji uspeli najti primernejše stanovanje, da je zdaj vse skupaj dosti bolje. Saj včasih deluje malo zaspana, se pa lahko vsaj normalno pogovarjava, kar je bilo prej nemogoče.

Takrat, ko je bilo najhuje, sem z njene strani čutil eno tako nespoštovanje, najbolj je bila pametna, kot da ni moja mama. To človeka seveda žre, že tako imaš sam s sabo toliko težav. Pride agresija, pride slaba samopodoba, občutje manjvrednosti, nikomur ne privoščim teh občutkov. Pa je hotela biti kar pri meni in sem ji rekel, da za njene odločitve ne bom več odgovarjal. Enkrat moraš odrezati, postaviti mejo. Medtem sem bil tudi jaz na socialni, lačen, pa menjal službe. Nikoli pa nisem jamral, se smilil samemu sebi. Ena od najslabših stvari, ki jih človek lahko naredi, je, da izgubi voljo. Imam prijatelja, ki je doživljal podobne stvari, pa na internetu berem članke o tem. Zdaj imam stalno zaposlitev, partnerico in stanovanje. Hvaležen sem si, da nisem popustil.

Deli s prijateljem

Od prvega dne, ko sva se z ženo spoznala, sem bil vedno za vse jaz kriv. Vse sem naredil narobe. To vidim zdaj, ko sem vse skupaj ozavestil. Ni hotela imeti spolnih odnosov, pa sem odnehal. Odvisna je bila od tega, da drugim ugaja, imela je blazno potrebo po tem, da so ji pritrjevali. Pa smo imeli vse materialne pogoje za neskončno srečo. A sem nekako živel s tem, premalo sem se s tem ukvarjal. Družina je nekako funkcionirala, dokler ni hči večkrat poskusila narediti samomor. Na adolescentni psihiatriji pa jih ni kaj dosti zanimala širša slika. Dali so ji tablete in jo po nekaj dneh poslali domov. Ob zadnjem poskusu samomora, ko sem hčreko komaj rešil, pa sem se začel spraševati, kaj pa če je nekaj narobe z nami kot družino, ne pa samo z njo. Otroci so že prej govorili, kako smo ena čudna družina, a meni se nismo zdeli nič čudni, ker pač ne veš, kako je drugje. Pa se je dogajala fizična, spolna in psihična zloraba, ampak toliko so globoki ti vzorci iz družine, v kateri sem odraščal, da pač ne vidiš in ne slišiš. Ko pa kar naenkrat spregledaš, je vse narobe.

Našel sem terapevta, žena je po nekaj terapijah nehala hoditi, saj se ji je zdelo, da je nekaj narobe samo s hčerko, ne pa tudi z njo. Bila je prizadeta, ker otrok samomore dela. V kritičnih trenutkih, ko gre kaj narobe, ne zmore reagirati na ustrezen način. Ugotovil sem, da s seboj nosim kup stvari, ki so bile potlačene, a se potem celo življenje odražajo. Odločen sem, da bom otrokom poskusil zagotoviti neko boljšo prihodnost brez teh potlačenih čustev, ki nikoli ne izginejo. Tukaj na družinski terapiji gre pa samo za čustva. Odločil sem se tudi, da se bom ločil. En od otrok še živi pri mami, druga dva z njo ne želita imeti nobenih stikov. Na centru za socialno delo ne želijo verjeti, da je tudi mama lahko česarkoli kriva. Žena pa se ukvarja le s tem, da prikriva, da je karkoli narobe.

Sam sem začel informirati ljudi o tej tematiki. To je zame način, da tudi sebe nekje olajšam. Družina je ena taka tabu tema, nihče se ne sme ali ne upa vmešati. Ampak morajo obstajati načini, da se ozavešča čim prej, že pri otrocih. Hčeri gre bolje, dozo tablet ji nižajo, hodi k terapevtu in tudi ona želi s svojo zgodbo osveščati ljudi.

Deli s prijateljem

Sin Martin je v osmem razredu osnovne šole prvič opazil, da je drugačen od sošolcev. V šoli ni imel težav, saj je bil odličnjak in se kasneje vpisal v gimnazijo, zato smo njegove nenavadne občutke pripisali puberteti. Tudi njegov razrednik je rekel, da so drugi otroci še precej bolj divji, in da naj nas glede Martina ne skrbi. Ob koncu gimnazije se je njegovo počutje močno poslabšalo, zato se je na začetku faksa odpravil do osebne zdravnice, saj ni vedel, na koga naj se obrne. Zdravnica ga je napotila k psihiatru, ki mu je na začetku postavil diagnozo shizofrenije. Tudi nam se je zdel nekoliko nenavaden, vendar smo sklepali, da je to zgolj posledica pitja alkohola, ki je na faksu postalo precej pogostejše. Verjetno nismo dovolj hitro odreagirali, saj teh stvari enostavno nismo poznali. Sin je težave do neke mere poskušal skrivati, sami pa jim nismo zares posvečali pozornosti, dokler nas ni poklical njegov psihiater in naju z možem povabil na pogovor. Psihiater je povedal, da gre za resno zadevo in med drugim razkril, da Martin pogosto kadi travo, kar je moža tako razbesnelo, da s sinom več let ni spregovoril, njegove težave pa je v celoti pripisal travi in alkoholu. Tudi sin je bil takrat zelo vzkipljiv, tako da se z očetom ni poskušal pobotati, jaz pa sem bila ujeta vmes, saj sem morala skrbeti za gospodinjstvo ter igrati posrednika med njima.

Sin je bil zelo jezen tudi na psihiatra, saj je imel občutek, da je izdal njegovo zaupanje, ko nama je povedal za kajenje trave. Kasneje je hodil še k številnim drugim psihiatrom in psihoterapevtom, a vsakič hitro obupal, saj je želel takojšnje rezultate. Prav tako ni upošteval navodil glede jemanja zdravil in z njimi večkrat na lastno pest prenehal. Zdelo se mu je, da ne učinkujejo dovolj hitro, in da motijo njegovo pozornost. Tekom let je prejel vrsto različnih diagnoz, vključno z anksioznostjo in depresijo, na koncu pa je dobil diagnozo obsesivno-kompulzivne motnje. Ko so se njegove težave poslabšale, se je začel izogibati vsem krajem, kjer bi lahko srečal večjo skupino ljudi, vključno z avtobusi, saj je imel občutek, da ljudje dobesedno vidijo njegove psihološke težave. Zaradi težav ni zmogel nadaljevati s šolanjem, sledilo pa je tudi kar nekaj obdobij bivanja v bolnišnicah. Kasneje se je poskušal zaposliti, a ni šlo. Težav se je sramoval. Prepričan je bil, da drugi zanj pravijo, da je len, in da ne želi delati. Sproščenega se je počutil samo s starejšim sosedom, ki je invalidsko upokojen in se že dolga leta zdravi zaradi psihičnih težav. Vaščani o njem pogosto grdo govorijo, saj se jim zdi, da se mu enostavno ne ljubi delati, in da so njegove psihične težave v veliki meri nekaj izmišljenega. Če pogovor nanese na Martinove zdravstvene težave vedno rečemo, da mora k zdravniku, nikoli ne uporabimo izraza psihiater, saj bi si vaščani takoj mislili kaj slabega.

Zdaj se stvari končno izboljšujejo, saj ima sin ustrezna zdravila, obenem pa prejema redno psihoterapevtsko pomoč, ki mu zelo pomaga. S terapevtom sta se dobro ujela, zato zdaj k njemu hodi že več let in ima občutek, da mu resnično lahko zaupa. Prav tako se je zaposlil za polovični delovni čas in že več mesecev uspešno dela. Vrnil se je tudi na faks, saj želi dokončati študij, ki so mu ga težave pred leti onemogočile. Sama te težave zdaj razumem in če bi o njih že prej več vedela, bi se znala bolje odzvati, ko so se prvič pojavile. V naši vasi so psihične težave nerazumljene, saj jih ljudje slabo poznajo. Sodelavci so sinu povedali, da so najprej mislili, da ima tudi sam psihične težave, ker so videli, da se druži s sosedom, zdaj pa vidijo, da jih nima, saj pri delu ni len. Večina vaščanov za ljudi s psihičnimi težavami meni, da so si zanje krivi sami, saj se preveč ukvarjajo sami s seboj. Zdi se jim, da če se prepustiš tovrstnim težavam, to bolj ali manj pomeni, da si len ali neumen. O teh stvareh se enostavno premalo pogovarjamo, zato ljudje z njimi niso ustrezno seznanjeni. Sama zdaj vem, da je to enako kot katera koli druga telesna bolezen, za katero potrebujemo zdravila in terapijo. Razlika je le v tem, da pri tej bolezni težave niso telesno vidne.

Deli s prijateljem

Bila sem perfekten otrok s čudovito družino. Skupaj smo bili oče, mama in mlajša sestrica. V šoli mi je šlo zelo dobro, dobivala sem same petice, ne da bi se veliko učila. Učiteljice in učitelji so me hvalil, sošolkam in sošolcem pa je bilo to malo manj všeč kot meni. Učitelji so me spodbujali, da se udeležim šolskih tekmovanj. Ker nisem znala reči ne, sem se jih udeležila in tudi dosegala zlata priznanja. Začela sem plesati hiphop in zmagovati na tekmovanjih. Začela sem igrati tudi violino. Moj učitelj me je želel prepričati, naj pustim hiphop in se posvetim samo violini, ker imam možnost doseči sam vrh v Sloveniji in morda še kje. Hiphop sem počasi opustila, toda ne zaradi violine, začela sta me zanimati balet in gimnastika. V obeh športih sem dosegala odlične rezultate, oba trenerja sta želela, da se posvetim samo enemu športu. V gimnastiki sem tekmovala s športnicami, ki so trenirale celo otroštvo, na baletu so mi govorili, da lahko postanem primabalerina. Tako sem bila na koncu osnovne šole najbolj uspešna učenka na šoli na vseh področjih in obenem precej osovražena od sošolcev in sošolk. Morda so bili samo ljubosumni, morda pa sem se že takrat malo »čudno« obnašala, ne vem zares. Ta zapis morda deluje kot samohvalnica, toda verjemite, da bi raje bila povprečna, saj v tem primeru verjetno ne bi imela težav, ki jih imam danes.
Težave so se začele, ko sem zamenjala okolje. Srednjo šolo sem obiskovala v Ljubljani, kjer sem bivala v dijaškem domu. Na začetku je bilo vse super, toda sčasoma sem imela vedno več dela s svojimi “ritualčki”. Na začetku ti niso bili nič takega. Ko sem pomislila, da se bo zgodilo nekaj slabega, sem morala samo stopiti na pravo nogo in pomisliti na nekaj pozitivnega. Sčasoma je bilo misli, da se bo zgodilo nekaj slabega, vedno več. Zato je bilo tudi vedno več procesov, ki sem jih morala opraviti, in če kakšnega nisem, sem morala to z naslednjim popraviti. V dijaškem domu smo morali ob 22:00 ugasniti luči, saj naj bi šli takrat spat, jaz pa sem do treh ponoči opravljala domačo nalogo, ki sem si jo sama zadala, da se slučajno ne bi kaj zgodilo. Po prvem semestru spanja tri ure na noč sem bila povsem izčrpana. Očitno je postalo, da imam težave, zato sem se pogovorila s starši in obiskala osebno zdravnico, ki me je napotila k psihiatrinji. Pol leta kasneje je bila postavljena diagnoza obsesivno kompulzivna motnja. Psihiatrinja mi je predpisala zdravila, a nisem imela občutka, da bi mi ta kakor koli pomagala. Le malo težje in z manj energije sem izvajala svoje prisilne rituale oziroma kompulzije.
Občutek sem imela, da mi samo javno zdravstvo ne bo pomagalo, zato sem obiskala zasebno psihoterapevtko. Psihoterapevtka psihoanalitične smeri je ugotovila, da so simptomi prehudi in me je usmerila k vedenjsko kognitivni terapevtki. S psihiatrinjo sem se dobivala samo enkrat na pol leta, kar je bilo občutno premalo, in takoj, ko sem imela možnost, sem zamenjala psihiatrinjo in dobila nekoga, ki mu je bilo res mar zame. To mi je veliko pomenilo, zdravila pa mi še vedno niso pomagala, terapija pa tudi ne. Morda tudi zato, ker sem se težko držala vseh navodil, ki sem jih dobila, spreminjala sem jih v kompulzije – navodila v mojih mislih so bila glasnejša in prepričljivejša. Na terapiji sem želela biti perfektna klientka, zato sem včasih prikazala, da sem bolje, kot sem v resnici bila. Tudi sama sem si želela verjeti, da je temu tako.
Prvi letnik sem zaključila z odličnim uspehom, kljub temu da sem spala po tri ure na noč in komaj še živela. Po prvem letniku sem zamenjala šolo v pričakovanju da bo manj pritiska. Večina občutkov, ki so me gnali v opravljanje procesov, je namreč izvirala iz strahu pred neuspehom, pred nečim groznim, kar se mi ne sme zgoditi. Toda pred samo sabo nisem zbežala. Tudi ko je šola postala manj naporna, je bilo moje življenje enako naporno kot prej. Po maturi se je stanje končno izboljšalo, počutila sem se kot, da bi se še enkrat rodila in zdaj lahko srečno živim. Toda to stanje je trajalo samo, dokler je trajalo olajšanje odlično opravljene mature. Ko je ta občutek minil, so se spet pojavile misli, ki sem jih lahko samo za trenutek odgnala s tem, da sem si v negotovost vstavljala nekaj gotovosti s svojimi procesi. Jeseni sem se odpravila na študij zame sanjskega poklica, kjer ni učnih pritiskov in je važno predvsem gibanje. Verjela sem, da bom s sledenjem svojim sanjam pozdravila tudi motnjo, ki bo izzvenela. Toda stanje je bilo vse hujše in psihiatrinja mi je predlagala hospitalizacijo. Tako sem tri tedne preživela v psihiatrični bolnišnici z občutkom, da me nihče ne razume in mi ne more pomagati. Še najbolj mi je pomagalo to, da sem se pogovarjala z drugimi pacienti in jih spodbujala. S svojim znanjem iz psihoterapije sem skušala pomagati drugim. Po treh tednih sem prosila za odpust, saj sem imela občutek, da samo vegetiram. Zdaj sem doma in iskreno povedano, imam tudi tu občutek, da samo vegetiram, je pa vsaj okolje bolj prijazno. Imam pa dovolj tega. Do zdaj sem čakala, da bo prišel pravi trenutek, ko bom lahko spustila procese in svobodno zaživela. Ugotovila sem, da je ta trenutek že mimo in da je spuščanje veliko težje, kot sem mislila, da bo. Odločno sem začela s kognitivno terapijo, ki temelji na čuječnosti in čeprav so ti dnevi zelo težavni, se trudim biti v stiku s seboj in vsaj na trenutke dovoliti mislim, da so takšne, kot so. Verjamem, da se bom izvlekla iz tega in, da kmalu napišem zgodbo z bolj pozitivnim zaključkom.

Deli s prijateljem

Ne vem, kaj naj si sploh mislim - ali je kriva ta prisilna samoizolacija oziroma karantena, o kateri kar naprej poslušam, ali sem problem jaz? Bom pisala kar o sebi, imam dovolj materiala…
Samoizolacija, zanimiv pojem, za mene nekaj povsem drugega kot verjetno za večino ljudi, v bistvu drugih trenutno sploh ne zaznavam … sploh pa mi ne paše stik. Razen z res najožjimi, ki bi me potencialno lahko razumeli in jim lahko popolnoma zaupam, ne da bi me bilo sram ali bi mi bilo kako drugače neprijetno.
Samoizolacijo sem kar dobro začutila, najprej sem se je razveselila, končno počitek, končno se lahko malo sprostim, ker bi drugače pregorela. Lahko bi se imela čudovito, delo od doma, končno lahko počistim “stare grehe”, počnem tisto, za kar nimam nikoli časa, s fantom sva končno lahko več časa skupaj, se poveževa.
Ampak, kaj, ko očitno rada trpim! Mislim, da si to zdaj zares lahko priznam. Težko je to sprejeti. Kot vedno, ko imam možnost, da se umirim in lahko samo uživam … takrat zapaničarim, iz mene privrejo vsa mogoča in raznolika čustva, cela paleta emocij in misli … bitka se bo začela. Ali si pripravljena?
Začutim trd oklep kot kletko okoli sebe. Samokontrola se začne topiti, pa še svobodo gibanja mi hočejo vzeti. Zaplet! Zapletam se spet v mreže svojih popačenih idej. Kako naj spet prilagodim svoje prehranjevalne navade novemu sistemu. Ne smemo se gibati, “joj, to ne bo šlo,” so moje misli, ki začnejo vreti iz mene in me preplavljajo. Misli narekujejo dejanja … Če se ne smem gibati, tudi jedla ne bom, moram se nekako kontrolirati, da mi ne uide vse izpod nadzora! Spreleti me občutek groze. Začutim, kako se moja resnična in zdrava percepcija začne spreminjati v povsem popačeno. To se dogaja v trenutku, tako hitro, da tega ne morem preprečiti. Telo začenja naraščati pred mojimi oči, če se ne gledam v ogledalo, pa moja motnja že ve, kako me s kremplji prepriča še v taktilne halucinacije, kot četa nekih mravljincev se zdi, da maščobica narašča v mojem podkožju. Otrpnem. Vse to so samo simptomi. Padanje v jamo se šele začenja.
Kar naenkrat nimam potrditve ne od sebe, ne od drugih, moja pozitivna samopodoba očitno sploh ni pozitivna. Kot bi začela tavati v en res neprijeten, temačen trip. Sploh ne vem, od kod prihaja … še globlje padam v svojo jamo. “Neeeee, kako se je lahko to spet pojavilo!? To nisem prava jaz, v krču sem. Nisem jaz tukaj in zdaj, spet so izkušnje, travmica na travmico, pricurljale ven na plan, v moje misli, zlezle so mi pod kožo. Pa sem mislila, da sem že ok. Kako sem bila ponosna na svoj ozdravljeni del, kako dobro sem se počutila v svoji koži.”
In spet, paf!, kot bi me en kol zabil v tla. Potiska me k tlom, sploh ne morem vstati …
Gre seveda za delo emocij, ki me tiščijo k tlom, odpirajo se spet potlačene in nerazrešene vsebine … pa sem res mislila, da sem jih iz sebe očistila za vedno. Rabim, da me nekaj ali nekdo pomiri, mi reče, da bo še vse v redu …
In pa misli, ‘overthinkanje’ - to me ubija in popačuje realno sliko, sliko srečne, lepe mene, mojega lepega, funkcionalnega telesa.
Gnus do lastnega telesa, obup, razočaranje, bes zaradi izgube nadzora, izguba stika z realno percepcijo dojemanja sebe … Sem v stiku z resničnostjo, toda moja percepcija se na vsake toliko popači. Že dolgo se ni … Tako dolgo, da sem bila prepričana, da sem premagala svojo motnjo hranjenja, ki je seveda samo simptom za globoko ranjenost … Še danes ne vem, kaj me je tako prizadelo. Iz zadovoljne sebe sem se v nekem trenutku skoraj dotaknila tal … V trenutku se zavem: “Pa kaj delaš, zakaj si spet to dopustila? Zakaj nočeš biti srečna? Iščeš negativne dražljaje, ustvarjaš jih ….“ Nočem tega!
Najhuje je ta velik sram pred sabo tukaj in zdaj in seveda pred mojim partnerjem … Veliko mu pomenim, pomaga mi, veseli se mojega uspeha v smislu osebne rasti, da vidi mojo samozavest, ljubezen do same sebe. Pa ga spet razočaram, ko me gleda, kako tonem v svojem trpljenju, joka on, jokam jaz, kaj je šlo narobe?
Ja, to je ta prisilna samoizolacija, ko si prisiljen biti sam s seboj, v krempljih svoje karantene. To je ta izvor stiske. Kaj lahko naredim? Želim se boriti, odločim se splezati iz svoje jame. Pomiriti sebe in si reči: “Vse bo še dobro, tudi to bo minilo.”
Samoizolacija je lahko zelo naporna. V njej se lahko izgubiš, lahko pa prideš v še tesnejši stik s samim s seboj in naposled le odvržeš svoj trd, neprijeten oklep. Odločila sem se za drugo. Vsaj poskusim lahko in tako izkoristim ta neprecenljiv čas.

Deli s prijateljem

Pa kdo je tukaj zares nor?
Taka bodi! Če boš taka, te bom ljubil. Eh, pajade! Ljudje kričijo, da želijo iskrenost, ko jim to daš, jih ni. Resnično, ni jih. Zbežijo, spijo, ali pa se v krogu vrtijo.
Black Friday, "stopite na blagajno 1/k meni" v trgovini, korona. Maske padejo. Ampak nekateri si jih vztrajno nastavljajo nazaj. Malo pred korono je nastopila moja manija. Dobrodošla! Leto v depri ni prijetno, zatorej končno zaplešiva, prijateljica. Pri maniji je velika nevarnost, da me odnese v psihozo, ta je ponavadi paranoidne narave. Dve najboljši prijateljici sta "ogrožena vrsta", ena na bioloških zdravilih (nima imunskega sistema), druga pa ima levkemijo. Na začetku manije družini povem, da imam manijo (ne živimo v skupnem gospodinjstvu, živimo pa blizu, preblizu), morda bo tako letos manj panike, več razumevanja, vsaj kanček. No, ni. Pa ne zaradi korone, zaradi pomanjkanja empatije. Oče narcis, mati borderline, egoizem in nič ne pomaga. V začetku manije najprej vse "popredalčkam", obrambni mehanizem, ki mi služi kot orožje, ki mi razloži, zakaj se ob določenih ljudeh tako počutim. Kako? Narobe. Noro. Nesprejeto. Nerazumljeno. Nič. Da malce manj naivno stopam po svetu, malce manj vere polagam v ljudi, ki si tega vsekakor ne zaslužijo.
Zaneslo me je, pardon. Moja želja, da se o koroni čim manj govori, kakopak ni upoštevana. Odprem ambulanto. Samooklicana psihoterapevtka. Zakaj pa ne, morda bo več miru na ta način. Računam vsak klic, ura teoretiziranja je 70 €, dejanskega zdravljenja preko 100 €, uradnih ur NI, paketov NI. Mene v resnici ni. Nisem psihoterapevt, se pa tu in tam to rada igram. V Polju na primer. Kaj pa naj počnem s svojim umom? Študiram, pa ne zares. S faksom sem ostala zgolj pri diplomi, družboslovna smer.
Lepota manije je tretje oko. Kot to imenuje moja psihiatrinja. Ne verjamem v šamanizem, "duhovnost, ki je že nekaj let v modi", lažno poduhovljenost. Faktografija in dejanja. VIDIM VSE. Trenutno določene ljudi zavoham že na daleč. Če mački stopiš na rep, zacvili, pravijo. Moja družina tudi. Takoj, ko sem preveč iskrena, dobim vprašanja, "si ok?", "ali redno jemlješ zdravila?". Takrat tudi kličejo mojega dolgoletnega fanta...

Sovražim in ljubim. Intenzivno. Oba pola, pa z veliko sivine vmes. Jočem, ljubim, sovražim, pišem, poplesavam, se derem, hrepenim in hlipam. Pa tega skoraj nihče ne ve. To je samo moje. To je košček mojega sveta. Tam je varno, tam me vsi poznajo. Pa že vse od desetega leta nekje. Nemogoči pritiski iz vseh strani, ki si jih nisem sama ustvarila.

Hej, ljudje, kako se vi vedete v času korone? To piše na vaši maski.

Vsako dejanje, vsaka beseda, vse je naenkrat tako surovo, brez olepševanj, vse, česar si jaz nikoli nisem drznila vzeti, ne kot majhna punčka, ne kot odrasla. Ampak mi je vseeno, to pač niso moji ljudje. Vedno sem trdila, da moja bipolarna lepo prefiltrira nepotrebne ljudi. Korona je dodaten filter! Obči.

Qui potest capere, capiat! Kdor more, naj razume.

Deli s prijateljem

Prvi teden se mi ni še nič poznalo (doma sem že od 10. 3.). Bila sem zelo aktivna, zrihtala sem, kar se je dalo v novem stanovanju. Končno sem imela priložnost narediti milijon stvari, za katere mi je prej zmanjkovalo časa. Ko pa mi je zmanjkalo dela, sem se počasi začela dolgočasiti in padati nazaj v stari vzorec pitja in drogiranja. Po desetih dnevih sem ugotovila, da to pač ne bo šlo, da sem se veliko bolje počutila v obdobju treznosti. Vendar pa se mi zdaj kljub treznosti nič ne da. Me skrbi da se bližam depresiji zaradi pomanjkanja dela in izzivov. Kljub temu da vem, da bi se zdaj lahko lotila projektov, za katere prej nisem imela časa, se kar ne lotim in »raje« ugotavljam, kaj naj sama s sabo. Vem, da se bolje počutim, kadar sem kreativna in zaposlena, vendar če nimam zunanjega »pritiska«, dražljajev ali spodbude, se ničesar ne lotim in padam proti breznu. Spet sem se ugnezdila doma, kjer se počutim varno in skrbi me, da si po dolgem času izolacije ponovno ne bom upala ven. Da se bom zaprla vase, da me bo spet vsega strah. Upam, da do tega ne pride, ker sva s psihiatrinjo končno našli kombinacijo antidepresivov, ki mi odlično delajo. Vendar pa mi je jasno, da samo zdravila niso dovolj. Zavedam se, da bo potrebno ogromno volje, da v tej situaciji ne zdrsnem nazaj. Nazaj v brezvoljo, anksioznost in depresijo.

Ponavadi se zaprem sama vase in se odtujim od zunanjega sveta. Tokrat pa je drugače. Zunanji svet me je zaprl. Ne samo vase, pač pa v izolacijo od njega samega. In čeprav se na videz zdi, da gre za isto stvar, je resnica daleč od tega. Je prav obratno. Prvič po dolgem času se počutim, kot da sem kos svetu, da lahko delujem, ne glede na situacijo. In sem padla pod preizkušnjo: ali lahko delujem sama zase?

Ko sem bila v samoizbrani samoizolaciji, se mi je dozdevalo, da je le tako življenje možno. Ampak to je bila napaka v sistemu. V mojem sistemu dojemanja sebe in družbe. V srži katere je premajhna ali nična samozavest, torej vera v to, da ne zmorem, pa naj bo ta »zmorem« še tako banalen kot recimo komunikacija s cimrom, ali, še huje, vstati iz postelje.

Zdaj pa vem, da zmorem to in še mnogo več. A mi je onemogočeno. Zdaj moram znova, a na popolnoma drugačen način, sama sebi dokazati, da zmorem.

Deli s prijateljem

Depresija je moj življenjski sopotnik od 13. leta. Mislim, da je med drugim povezana z menstrualnim ciklom. V prvi fazi se pojavijo napadi besa, nato pa popolna izguba motivacije za življenje in želja po samomoru. V določenih življenjskih situacijah je moja depresija postala neobvladljiva. Najprej v težavnem partnerstvu, nato pri selitvi v tujino in nazadnje po rojstvu otroka. Po poldrugem letu težke poporodne depresije in vsesplošne izgorelosti sem prvič poiskala pomoč psihiatra. Skupaj sva delala na tem, da me ni bilo treba hospitalizirati. Terapija je bila sestavljena iz pogovorne psihoterapije (tri krat na teden), 50 mg Soliana in 10 mg Escitaloprama. Redno sem obiskovala tudi osteopata in jogo z meditacijo. V času zdravljenja sem se zredila za 20 kg, izgubila menstruacijo in postala neplodna.

Po treh letih zdravljenja se kažejo izboljšanja v počutju. Volje do življenja mi občasno še primanjkuje, a zdaj vidim, da so pri meni glavni povodi za depresijo anksioznost, perfekcionizem, želja po nadzoru, pretirana samokritičnost in zavračanje določenih negativnih čustev, kot je na primer jeza. Zdravila so mi pomagala v času največje krize, sedaj pa se pripravljam na postopno odvajanje. Kot alternativo za predpisana zdravila jemljem CBD olje, 5 ml Ketamina in homeopatski Folliculinum MK, nadaljujem z jogo in z zdravim življenjskim slogom. Otrok, ki je bil eden izmed glavnih povodov za krizo, je hkrati moja največja motivacija za ozdravitev. S svojim zgledom mu želim pokazati, da je življenje vredno truda. Mislim, da je mlade starše pomembno pripraviti na spremembe po rojstvu otroka in uvesti splošno rutinsko pomoč in psihološko podporo za mlade matere. Šoli za starše primanjkuje psihološka komponenta. Pri meni je dolgo trajalo, preden sem prepoznala simptome poporodne depresije in žal jih nihče ni prepoznal namesto mene. Situacija je postala zares nevzdržna, takrat pa sem se sama mobilizirala in si poiskala pomoč.

Depresiven človek si težko sam pomaga, ker mu primanjkuje volje in iniciative. Potrebuje podporo in razumevanje okolja. Zato mislim, da je treba prispevati k širši družbeni zavesti o psihičnih težavah "navadnih ljudi" ter vzgajati prebivalce, ki so zmožni prepoznati znake motenj razpoloženja in ustrezno ukrepati ter poiskati pomoč. Čas je, da razbijemo tabuje o psihični bolezni in motnjah razpoloženja. Skupaj razvijajmo razumevanje, sočutje in skrb za sočloveka.

Deli s prijateljem

Prvi panični napad sem doživela med pohajkovanjem po tujem mestu, eni mojih takrat najljubših aktivnosti, če je bila le priložnost. Prišel je iznenada, me ohromil in prestrašil, kot te lahko prestraši le panični napad. Dolgo je trajalo, da sem ugotovila, kaj se mi je zgodilo in še dlje, da sem našla ustrezno pomoč. 20 let je od tega.

Imam panično motjo z agorafobijo. Včasih se mi zazdi, da je najtežje pri vsem skupaj, kako nekomu razložiti, kaj se ti dogaja. Kaj reči? Sploh kaj? Povedati le na kratko? Na dolgo in široko razložiti? Bo kdo sploh razumel? Bi sama razumela, če se ne bi dogajalo meni? Ne, verjetno ne. Bolj kot opisovati dogodke, si zato želim razložiti, kako je živeti s panično motjo in agorafobijo. Za začetek, agorafobija ni strah pred odprtimi prostori. Gre, če zelo poenostavim, za strah pred paničnimi napadi. In ta strah je tako močan, da imaš občutek, da si ohromljen. Ta strah začne vplivati na vse tvoje izbire. Začneš se izogibati določenih dogodkov, krajev, ljudi, priložnosti. Čeprav te strah seveda ne ohromi zares. A to vem zdaj. Včasih nisem. In ko začnejo možgani enkrat verjeti, da te bo panični napad ohromil/ubil/povzročil, da se ti zmeša/ti vzel ves nadzor nad sabo, jih je zelo težko prepričati, da so v zmoti. Možgani pač. Vedno pametujejo.

Verjetno je vsaka izkušnja agorafobije nekoliko drugačna. Če ne drugega, se vsak boji in posledično izogiba drugih stvari. Nekateri se izogibajo predorov, nakupovalnih središč, jaz se dolgo nisem upala na letalo, avtobus, izogibam se vlakov, ne želim si biti daleč stran od doma, pot v tujino me spravi v stisko, marsikam, kamor sem hodila sama, si zdaj sama ne upam, v hribih raje ne grem previsoko, v kinih, gledališčih in na koncertih sem vedno ob izhodu. Če naštejem le nekaj primerov. Najlažje je takrat, ko se bojim nečesa, česar se bojijo tudi mnogi drugi. Takrat ni potrebno razlagati, pa čeprav je razlog, zakaj se nečesa bojim jaz, povsem drugačen od razlogov drugih. Z lahkoto rečem, da se bojim letala. Vsi bodo poznavalsko pokimali, vsak pozna koga, ki se boji poletov. Takrat si oddahnem. Lahko me je strah, ni mi potrebno razlagati, ni mi potrebno strahu skrivati. In je že takoj malce manj težko. Malce manj sama sem. To, da se bojim letala, ker gre za prostor brez možnosti pobega v primeru paničnega napada in ne zaradi bolj običajnega razloga, kot je na primer strah pred strmoglavljenjem, ni važno. Važno je, da ljudje razumejo. A kako naj razložim, da si ne upam po otroka v vrtec, ki je oddaljen 1000 metrov od doma? Kako naj razložim, da si ne upam sama do veterinarja, ki je v 10 km oddaljenem kraju? Da težko peljem otroka na aktivnost? Da ne vem, če si bom še kdaj upala na Triglav? Pač ne razlagam.

Moji možgani so ves čas na preži. Ves čas na preži pred paničnim napadom. Se pripravlja konec sveta? Nič hudega. Obet terorističnega napada? Mala malica. Lahko umrem? Enkrat moram tako ali tako. Kaj pa če ... Kaj pa če bom imela panični napad? To je pravi razlog za alarm, menijo moji možgani. Moji možgani namreč niso najbolj na tekočem. Navkljub vsem informacijam še vedno mislijo, da me bo panični napad paraliziral ter povzročil, da bom popolnoma izgubila nadzor nad sabo. In zato so moji možgani ves čas na preži, kar je, mimogrede, sila naporno, in me stokrat na dan vprašajo Kaj pa če ... Moje telo jim seveda rado odgovori. Začne se potiti, srce začne pospešeno biti in medtem ko razmišljam, kako naj pomirim kar naenkrat preaktivno črevesje, se že začnem pripravljati na beg. Na umik. Dokler mi ne uspe, da rečem Pa kaj! Panični napad? Pa kaj! Preživela ga bom. Ampak te bo palariziral! Ne bo me, vedno lahko premaknem eno nogo pred drugo in to ponavljam, dokler ne mine. Pogosto mi uspe, da rečem Pa kaj! Vedno večkrat mi uspe, da enostavno zdržim z vsemi res neprijetnimi občutki in delam naprej, kar pač delam. Se ne borim z njimi, ne čakam, da minejo. Sprejmem jih. Ker mi v resnici nočejo nič hudega. In ker bodo tako ali tako minili. Vedno minejo.

Za tak odnos do neprijetnih občutkov in močnih čustev, ki te preplavijo v sekundi, sem potrebovala ogromno vaje. In sočutja do sebe. In spet vaje. Vzponov in padcev. Še več sočutja. Pogosto namreč ne uspe. Takrat bi šla pod oddejo in ne prišla več ven. Ker se mi zdi, da je enostavno pretežko. Da ne bom zmogla. Da ne bo nikoli minilo. A mine. Nič drugega ni tako zanesljivo kot do, da vsak občutek, vsako čustvo, prijetno ali neprijetno, enkrat mine. Pa naj si to želim ali ne. In nobeno, ampak res prav nobeno čustvo, me ne more ubiti in povzročiti, da zgubim nadzor nad sabo.

A povejte vse to mojim možganom, kadar imajo slab dan. Mislim namreč, da še vedno niso pozabili prvega paničnega napada. Prvega očitno ne pozabiš nikoli.

Deli s prijateljem

Bivši mož je zaradi recesije zavozil podjetje. Noč in dan sem čakala rubežnike, ki jih po slovenski zakonodaji ne zanima, ali so stvari v stanovanju njegove, moje ali od otrok. Sama sem morala preživljati družino.

Poleg službe sem na vse mogoče načine delala, da bi nekako šlo, ne iz meseca v mesec, ne iz tedna v teden, ampak iz dneva v dan, od položnice do položnice. In otrok z luknjo v podplatih. To čakanje rubežnikov je bilo grozljivo. Sorodniki so se večina poskrili, veliko skrajno bolečih izdaj, ki še vedno res zelo bolijo.
Šele v skrajnih situacijah spoznaš, kdo je v resnici kdo. Ko si dobro, je prijateljev in žlahte veliko in vsi so prijazni, potem pa te le še čudno gledajo, ko govoriš o depresiji, izgorelosti, anksioznosti.

Poleg redne službe sem delala na vseh mogočih koncih, da sem nekako pokrivala položnice, kartice, limite. Banke veselo nabirajo denar od ljudi v največjih stiskah, ko si prisiljen v limite, dvigovanje s kartic in vse možne kredite, kar je izredno drago. Zelo težko je prositi soljudi za pomoč, zelo ponižujoče. Če veliko delaš, sledi dohodnina- ker je nisem mogla plačati, so mi brez opozorila zarubili plačo in sem ostala brez sredstev. ČISTA GROZA!

Zdaj sem ločena, brez stanovanja, ampak z depresijo, anksioznostjo, izgorelostjo in še kaj bi se našlo. Pa še vedno v negotovosti, polno Damoklejevih mečev nad menoj, okostnjaki še vedno padajo iz omar, groza!! Ne vem, kaj bo prinesla prihodnost. Še vedno se bojim telefonov, poštnih nabiralnikov, bojim se prihodnosti, bojim se najemnin za stanovanje, vsi govorijo le o mladih družinah, kaj pa jaz? Vem, da se moram spet spraviti k sebi, malo že uspe, potem pa spet kakšen udarec ... Teh je že toliko, da presegajo meje običajne človeške vzdržljivosti, smrt že zdavnaj ni več strah, ona bi končno prinesla mir. Ker pa imam otroke, jih ne morem pustiti samih, niti jih vreči skozi okno z mano vred, čeprav zdaj razumem matere, ki to storijo. V resnici iz čiste ljubezni, ker ni nikogar, ki bi zares pomagal. Hkrati pa nimam energije za normalno življenje. Na meni in na otrocih je pečat sramote in krivde bivšega moža. Pomagajo mi antidepresivi, morala bi jih začeti jemati že prej. Zdaj po potrebi občasno, ob hujših slabih novicah, ki jih kar ni konec in se jih še zelo bojim, vzamem še tudi kakšen Lexaurin, da sem bolj stabilna in bolj mati. Vem, da bi morala biti boljša mati, da bi morala bolj poskrbeti tudi zase, že zdavnaj, da otroci nič ne potrebujejo bolj kot mater, ki je dobre volje. Jaz pa nekako zmorem službo in dodatno delo, sem sicer prijazna, kuhanja, pospravljanja pa se že dolgo lotevam le občasno. Čez vikende počivam, doma v postelji, berem knjige, pregledujem Facebook ... Da lahko zaspim, si zvečer velikokrat dam na glavo slušalke in poslušam zanimiva predavanja iz spletnega arhiva RTV, arhiva radia Ognjišče, Videolectures ali Youtube.
Zadnjih nekaj let mi zelo pomaga psihiater, ki sem mu zelo hvaležna, in mi daje neskončno več kot le tablete. Nikdar me ne obsoja, ker še vedno marsičesa ne zmorem. Ob zadnjih res hudih pritiskih me je sprejela tudi psihoterapevtka in njen stavek me je pomagal prebroditi res hude pritiske: "Zdaj je vaša naloga preživeti in ostati prisebna!" Pomagalo je. Želim si, da bi psihoterapija postala dosegljiva na napotnico. Želim si, da zakon o izvršbi ne bi bil tako krut do družinskih članov, ki brez svoje krivde padejo v življenjsko stisko. Večkrat razmišljam, kakšno število ljudi doživlja panične napade, ko pričakujejo izvršitelje, in ko jim izvršitelji jemljejo njihove stvari, čeprav niso oni nič nikomur dolžni.

Želim si, da bi imel FURS lahko več posluha za matere v finančnih stiskah, ker to je za umret, ko nimaš iz česa plačati … Želim si, da bi bili zakoni napisani s pogledom na povprečnega državljana in matere, kajti zdaj niso. Želim si, da ne bi nobeni materi brez opozorila zarubili dohodnine, ker to je strahotna travma. Če ne bi imela otrok, za katere moram skrbeti, mi vse to ne bi bilo tako težko , zase se še zdaleč ne bi sekirala, otroke pa ne moreš dati živet v gozd. Moraš jim dati posteljo, hrano, čevlje, obleko, položnice, čeprav sem se vedno potrudila, da sem jim nekako osmislila vse skupaj. Osnovna in srednja šola je finančno zelo zahtevna, ko pridejo do študentskih let, je lažje, so manjši stroški, pa še bone dobijo in lahko tudi že kaj zaslužijo. Ljudstvo pa je privoščljivo in željno krvi. Takle propad je krasna predstava za sosede in za klepet ob pivu, koliko pametovanja in opravljanja. Res pa je tudi, da so se kar od nekje pojavili novi ljudje, nekaj čudovitih ljudi, ki mi vsaj moralno stojijo ob strani. Počutim se kot pacient po kemoterapiji, preživela sem, a ostaja hud strah, da bi se bolezen ponovila, da bi se pojavile nove težave, strahovi, veliko strahov, veliko negotovosti ... Kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi.

Deli s prijateljem

Oba izhajava iz kmečkih družin in spoznala sva se na srednji kmetijski šoli. Še preden sem zaključila nadaljnje šolanje, sva se poročila, jaz pa sem se preselila na njegovo domačijo. Sprva nisem opazila, da tast pije, niti me ni motila njegova redkobesednost. Taki so pač tasti na kmetijah. Delajo, priganjajo k delu in spet delajo. Vendar je njegova redkobesednost skrivala hudo trpljenje in kmalu je umrl zaradi samomora. Zaradi dnevne delovne rutine nisem takoj opazila, da se tudi soprog obnaša depresivno. Razlagala sem si, da ga je potrla očetova smrt in da ni dobro, da rinem vanj. Njegova slabovoljnost pa je trajala tudi po tem, ko se nama je rodil sin. In tudi pri sinu sem v obdobju pubertete začela opažati podobno vedenje kot pri soprogu.

Zdaj sva ostarela, sin pa je odrasel. Celo zaključil je srednjo šolo, a ne zmore kmetovati. Pravzaprav ne zmore sam delati. Nekdo mora biti stalno z njim, mu načrtovati delo. Saj je priden, saj kdaj naredi, kar mu rečeš. Da pa bi se sam lotil dela in ga v celoti izpeljal, to ne gre.

Zdaj smo vsi trije doma in nekako sva se s soprogom že sprijaznila, da se sin ne bo poročil in prevzel kmetije. Oba s soprogom obiskujeta tudi istega psihiatra. Možu je pred časom diagnosticiral bipolarno motnjo in mu zamenjal zdravila. Zdaj se mi zdi, da mu je bolje. Tudi manjkrat me obremenjuje s samomorilnimi mislimi. Sinu pa je psihiater v mladosti najprej diagnosticiral psihozo, zdaj pa tudi bipolarno motnjo. S sinom pa ni bolje. Stalno mu moram odganjati samomorilne misli.

Veste, dostikrat se počutim nemočno. Čutim eno tako veliko nemoč. Kar naprej ju moram spodbujati. No, moža zdaj malo manj. Odkar je zamenjal zdravila, ima vsaj malo več volje, sin pa še tega ne. Nima volje do dela, ne do ničesar. Včasih ne vem več, kaj naj mu rečem. Priznam, da kdaj tudi sama ne odreagiram pravilno. Sin mi to večkrat očita. Kako naj vem? Na to pa res nisem bila pripravljena. Da bom morala dnevno podpirati oba in ju prepričevati, naj ostaneta živa.

Veliko berem. Še posebej o bipolarni motnji. Rada bi izvedela več, kako se obnašati do svojih domačih, ki trpijo. Veste, ni enostavno. Kako se znebiti občutka nemoči, kaj naj jima rečem, kako naj odreagiram, ko jima je hudo? Kaj ju smeš in česa ne smeš vprašati, včasih ju že pogledam tako, da jima ni prav. In takih v vasi pri nas ni malo. Vam povem, da skoraj pri vsaki hiši lahko najdete koga, ki trpi. Več bi se morali o tem pogovarjati. Tudi na vasi.

Deli s prijateljem

Obdobja joka, žalosti, potrtosti itd. sem doživljala že v osnovni šoli. Začela sem se zapirati vase, saj sem vedela, da nihče ne občuti tistega, kar sem jaz takrat, in me zato nihče ne more razumeti.

Šola mi je postala odveč, kljub temu da sem v prejšnjih razredih dosegala odlične uspehe. Opustila sem tudi obšolske aktivnosti, saj jih nisem več utegnila obiskovati, in me niti niso več zanimale.

Počutila sem se, kot da sem največja zguba na svetu. Nisem razumela, kaj se pravzaprav dogaja z menoj, a zaznala sem, da me je vsak dan znova globlje prizadel alkoholizem v družini, ki se je posledično odražal v verbalnem in telesnem nasilju. To me je zelo izmučilo, zato sem veliko spala. Včasih sem zaspala kar med poukom, saj sem bila tako zelo izčrpana. Komaj sem čakala na prihod iz šole, da sem lahko zlezla v posteljo in spala. Že sama misel na kosilo me je spravila v slabo voljo, saj nisem imela apetita. Takrat sem se pogosto spraševala, zakaj so vsi ljudje okoli mene srečni, jaz pa sem nesrečna. »Zakaj je ta svet tako zelo krut do mene?« Počutila sem se, kot da bi živela na drugem planetu, kjer so pojmi sreča, veselje, ljubezen in prijateljstvo meni neznani in zato zame ne obstajajo. Ti občutki nemoči in naveličanosti so se pojavljali tudi v srednji šoli, a v veliko hujši obliki. Takrat nisem imela volje več niti do obiskovanja pouka. Začele so se kopičiti slabe ocene, kar me je še dodatno onesrečevalo, obremenjevalo in me spravljalo v obup. Potrebovala sem inštrukcije, da sem uspešno zaključila letnik. Trema in strah pred ljudmi, ki sem ju imela že v osnovni šoli, sta se vedno bolj krepili. Piko na i je k temu dodal še moški, ki sem mu komaj ubežala, saj si je želel potešiti svojo nezadovoljeno potrebo po ljubezni. Življenje nas okrepi, ko nas obdarja z vedno težjimi situacijam oziroma z vedno večjimi izzivi. Tako so se pri meni vedno pogosteje začele pojavljati depresije, ki so se stopnjevale in jih nisem mogla več obvladovati.

Pred prihodom v psihiatrično bolnišnico sem imela tako hude težave, da sem obležala v postelji po več dni, nisem mogla jesti itn. Imela sem občutek, kakor da se ves svet podira pred mano. Trdno sem bila odločena, da končam to svojo bedo. V svojem življenju nisem videla več smisla, zato nisem hotela več živeti. Kljub temu, da sem hodila redno na zasebno psihoterapijo, sem v svoji notranjosti in zunanjosti vidno hirala. Ker področje psihoterapije v Sloveniji ni zakonsko urejeno, sem se zmotila pri izbiri psihoterapevta, kar se je odrazilo tudi na poslabšanju mojega zdravstvenega stanja. Zdaj vem, da so stanja, ki so se pojavljala pri meni, bolezenska. A ta bolezen ni sestavljena le iz teh stanj, zato bom zdaj napisala še nekaj o tistih, ki so se pri meni začela pojavljati kasneje. To se je zgodilo v zadnjih letih študija, ko sem postala naenkrat tako zelo srečna kot še nikoli poprej. Osebe oziroma moji prijatelji, ki so vstopili v moje življenje, so me resnično zelo osrečili, saj so mi ogromno pomenili, ker so osmislili moje življenje, ki je bilo zame do tedaj polno solza, prizadetosti in razočaranj. Iskrena prijateljstva, ki sem jih takrat sklenila, so me tako zelo razveselila in mi olepšala življenje, da sem se počutila, kot bi bila prerojena. Imela sem ogromno energije in prav vsaka situacija oziroma dogodek me je razveselil. Kasneje sem v svojih hipomaničnih obdobjih zelo veliko brala, skoraj cele dneve in noči, saj nisem mogla spati. Branje sem resnično vzljubila, zato sem si vsak drugi dan kupila novo revijo. Torej sem jih imela ob koncu meseca približno petnajst. Denarjapa nisem trošila samo tako, temveč sem še preostanek želela podariti v dobrodelne namene, in to kljub temu, da sem ga nujno potrebovala. Seveda se tega takrat nisem zavedala. Nato so prišla ponovno razočaranja in obležala sem v postelji, tako da nisem bila sposobna oditi do ustanove, kjer bi denar lahko darovala, in je na srečo ostal pri meni. Zatem pa sem spet doživljala obdobja, ko sem bila pretirano vesela. Prevzelo me je takšno navdušenje, da sem ogromno število fotografij s koledarja z motivom gora polepila po stanovanju, ker namreč obožujem gore in planine. Moj presežek energije se je odražal tudi v moji nenehni aktivnosti, bodisi pri delovnih opravilih, ki sem jih zlahka in neprestano opravljala, ali pa v zelo hitri hoji oziroma teku. Ta stanja, ko sem imela toliko energije, da je nisem mogla porabiti, in sem se počutila tako super kot nikoli poprej, in na drugi strani obdobja popolne nemoči, so se začela tako hitro izmenjavati, da so me popolnoma izčrpala. Potrebovala sem pomoč. V psihiatrični bolnišnici so mi prijazno pomagali. Zelo sem hvaležna svojemu psihiatru za njegovo prijaznost, pozitivno energijo, nesebično pomoč, zavzetost, ... ki so pripomogle, da se je stanje normaliziralo.

Zdravila, ki jih vestno in vsakodnevno redno jemljem, strokovno vodena psihoterapija ter redni kontrolni pregledi so omogočili, da sem v življenju spet našla smisel in zato pozitivno zrem naprej in se res veselim tudi prihodnosti.

Deli s prijateljem

Stanje globoke depresije dobo poznam. Znano mi je še iz časov, ko sem doživela prvo depresivno epizodo bipolarne motnje. Pri meni se je vse začelo v prvem letniku srednje šole. Po dolgoletnem in uspešnem treniranju karateja (tekmovala sem v katah), ki me je sicer tudi zelo razveseljevalo, sem morala zaradi postoperativne skolioze in prešibke hrbtenice prekiniti s treningi karateja. Ne samo to, v tistem času je eden od mojih trenerjev naredil samomor.

Karate sem povsem opustila v upanju, da me bo duševna stiska zapustila, a se je vse skupaj šele začelo. Pol leta sem samo jokala, tudi v šoli in ves dan. Izjeme so bila obdobja, ko sem od utrujenosti zaspala. Po pol leta neznosnega trpljenja so moji starši, osebna zdravnica ter klinična psihologinja v zdravstvenem domu končno spoznali in prepoznali, da potrebujem strokovno pomoč in zdravila. Šlo je za stanje globoke depresije, ki ga ne bi znala in zmogla prebroditi brez ustrezne podpore in strokovne pomoči. Takrat so se začela moja srečevanja s pedopsihiatrinjo. To je bil začetek čudovite poti, na kateri sem osebnostno lahko rasla. A sprva je bilo zelo težko. Spominjam se začetkov: po uvedbi tablet je prej intenzivnemu duševnemu dogajanju sledil močan občutek praznine in popolnega vakuuma med svetom in menoj. Sčasoma se je veselje povrnilo.

Po dveh letih sem želela terapijo z zdravila opustiti. In sem jo. A potem sem postala silno občutljiva, prepirljiva. Zdelo se mi je, kot da je »vse narobe«, med pogovori sem izgubljala rdečo nit, v glavi mi je rojilo polno misli. Padala sem iz ene skrajnosti v drugo, iz evforičnega stanja, polnega idej in vznesenosti, v faze, ko sem se počutila povsem obupano in brez energije. Tudi socialno sem se umaknila, ker sem čutila, da mi ljudje v pogovoru težko sledijo, oziroma da mi sploh ne sledijo. Rekla sem si, da bom najprej uredila svoje življenje, nato pa se bom vrnila v družbo.

V resnici pa sem se povsem socialno izolirala. Po letu in pol takšnega stanja sem padla v epizodo manije, ki je privedla do psihoze. Še danes si mislim, »bogu hvala«, da sem prišla do prave terapije z zdravili po obisku Enote za krizno intervencijo v psihiatrični bolnišnici na Zaloški ulici v Ljubljani. Trajalo je dva tedna, da so zdravila prijela.

Odleglo mi je in sledila je latentna faza, ko sem se počutila super. Vendar je bilo pri meni tako: če sem visoko letela, je sledila vmesna mirna faza. Ker pa sem šla prej »zelo gor«, sem potem dokaj kmalu zanihala navzdol. Tisto nihanje pa je bilo zelo neprijetno, saj sem nihala od minusa do normale, pa spet v minus in do normale in nikdar v plus. To pa je stanje, ki je sila nevarno. Tudi mešana slika, ko si enkrat poln idej, drugič pa povsem brez energije in obupan, je zelo nevarna za samomor. Enkrat vidiš, da se svet čudovito spreminja na bolje in da imaš morda celo zasluge za to. Že v naslednji fazi pa postaneš »na smrt« utrujen ter vidiš, da ni vse tako rožnato, kot se ti je zdelo. Prav ta faza je zelo nevarna za samomor, zato je tako pomembno, da se faze manije, depresije in psihoze ustrezno zdravi z zdravili.

Danes jemljem zdravila, sem v remisiji in živim povsem običajno življenje. Sem zaposlena, imam družino, kos sem vsem življenjskim nalogam. Ostaja le še »tista občutljivost« in drugačno doživljanje, ki pa ga razumem, kot da daje življenju izjemen čar. To je tisto, na kar smo »BMR-jevci« pravzaprav kar malo ponosni. Prav tako smo bolj občutljivi na zunanje, denimo vremenske vplive. Vendar nas to, da smo nekoliko drugačni, seveda, če imamo zadeve pod kontrolo, samo bogati. Tako kot vsi imamo tudi mi boljše in slabše dneve.

Je pa ravno farmakoterapija z zdravili tista, ki mi nudi varnost. Ko se tega zaveš, lažje sprejmeš malenkostne neželene učinke in jih tudi ustrezno obvladuješ s triki: npr. če si zjutraj malo omamljen in težje vstajaš, jemlješ zdravila dve uri prej. Zaradi tega sicer spustiš kak dober film in greš zgodaj spat, ampak zjutraj lahko funkcioniraš. Zamujeno lahko nadomestiš med vikendom, pogledaš kak film, malce dlje spiš … No, vsaj dokler nimaš otrok, haha, potem ti oni narekujejo, kdaj vstaneš in kdaj lahko spiš.

Deli s prijateljem

Pozdravljeni. Osebnostno sem naravnan tako, da nikdar ne obsojam nikogar (pijance, brezdomce itd.), saj ima vsak za seboj določeno življenjsko zgodbo. Vsak človek določeno situacijo doživlja drugače. Vzemimo moj primer: delam v javnem sektorju, imam zelo odgovorno delovno mesto, mi je kar OK, se ne pritožujem, saj je vedno lahko še slabše. V družini imamo osebo, ki se že več let zdravi v psihiatrični bolnici zaradi depresivne motnje. Zoprno zanjo, zoprno za nas člane družine, ker nikoli ne vemo, kaj storiti, kako se odzvati, skratka, ni fajn. Septembra 2016 sem bil na dvotedenskem dopustu na Kreti in ni bilo dneva na plaži, ko ne bi pomislil na šefa in na nekatere egocentrične sodelavce v službi - predvsem v smislu, kaj bi jim z veseljem slabega naredil.

Z dopusta sem se vrnil utrujen. Utrujenost se je vlekla iz dneva v dan nekje do sredine januarja 2017. Niti na fitnes ali plavanje nisem bil več sposoben iti. Včasih tudi ne v trgovino po hrano (sem samski), raje nisem jedel, samo da sem imel mir. V januarju 2017 se je pričelo dogajati. Ker zelo spoštujem spalni red, sem se odpravil spat ob 22. uri, zbudil pa sem se ob 23. uri ali 00.30, in se počutil, kot da sem spal več ur. Nato sem bedel do jutra, ko je bilo treba iti v službo. In nekako sem celo funkcioniral. V februarju 2017 pa se je zgodilo. Takoj, ko sem zvečer legel v posteljo, je srce začelo zelo močno biti, ne hitreje, ampak močno, torej poleg nespečnosti še to, ampak ne boste verjeli, nekako sem bil prepričan, da lekadol pomaga, in je celo res pomagal.

To se je nadaljevalo do prvomajskih praznikov 2017. V službi sem zelo dober, pisni izdelki so praktično brezhibni. Oddal sem neko pomembno zadevo, nakar sem dan pred dopustom od šefa pisni izdelek dobil nazaj v popravek. Najhuje pa je bilo, da je bilo vse rdeče in ob vsakem odstavku pripisano, da mu nič ni jasno. Sodelavec, moj dober zaupnik in prijatelj, je takoj rekel: »Vrzi to v omaro, pojdi na dopust in ko se vrneš, se boš s tem ukvarjal«. To sem naredil in se odpravil na načrtovani dopust na morje za nekaj dni. Ko smo se sprehajali ob obali, sem po desetih, petnajstih minutah moral sesti na tla na travo, ker sem bil tako utrujen, da ni šlo dalje. Nič mi ni bilo jasno. Ampak že drug ali tretji dan je bilo nekoliko bolje. Tudi domov sem prišel v bistveno boljšem stanju. Ko sem prišel v službo, sem svoj pisni izdelek takoj vzel iz omare in ga pregledal. Zgrozil sem se, saj je vsak odstavek sporočal neko drugo zgodbo. Nekje sem svoje ugotovitve potrdil, nato pa jih zanikal. Sodelavcu sem to povedal in mu tudi dejal, da mi je to nekdo podtaknil. Preverila sva izdelek v računalniku, kjer je bil shranjen pod geslom. Ko sem prebral prva dva odstavka, sem videl, da sta identična pisnemu izdelku. V tistem trenutku sem se zgrozil ter se spomnil besed svoje sestre, ki mi je ob srečanjih že tri leta govorila, da se ji zdim depresiven in da z mano vsekakor nekaj ni v redu. Seveda sem ji vedno odgovoril, da »ji dogaja«, skratka, nisem je jemal resno. Ob tem spoznanju sem takoj kontaktiral psihologinjo v moji službi (na srečo v naši službi obstaja služba za pomoč v stiski, kar je enkratno), ki se je nemudoma odzvala. Hkrati sem o tem obvestil sestro, ki je rekla, da greva takoj, ko pridem domov, k zdravnici po napotnico za psihiatra, ki je izjemen. Nato se je vse odvilo zelo hitro. Psihologinja mi je ogromno pomagala, psihiater je bil tudi zelo pametna izbira. Po več razgovorih z obema sem prišel do spoznanja, da smo si ljudje za veliko stvari v življenju, predvsem v službi, »sami krivi«. Če je človek iskren do sebe, bo dognal, da to popolnoma drži. Na otroštvo pač ne moremo vplivati, pri meni so ugotovili, da vzrok izhaja iz ne najbolj lepega otroštva, ampak osebno sem staršema vse odpustil in danes funkcioniramo res super. Rane pa se očitno niso zacelile. Najbolj imenitno pa se mi je zdelo, ko sem to brez zadržkov povedal vsem v službi in tudi prijateljem. Sploh mi ni bilo in tudi sedaj mi ni mar, kaj si kdo o tem misli. Počutim se fantastično. Presenetili so me šefi, ki so me razumeli in me podprli brez nadaljnjih vprašanj. Tudi na obletnici valete sem vsem prisotnim povedal svojo zgodbo in neverjetno, kako so me podprli. No, ko so odprli svoje duše, sem videl, da nisem edini. Krasno. Seveda vas zanima, kaj sem naredil. Začel sem spreminjati način življenja in predvsem način razmišljanja. V službi delam bistveno manj, a še vedno dovolj. Ne gledam več na vsako kapljo bencina, da bi se odpravil na krajši izlet. Kar si kupim, je najboljše, seveda v okviru finančnih zmožnosti, in tudi to me osrečuje. So dnevi, ko ni najbolje, ampak se prisilim, da počnem karkoli, samo da se ne zaležim. Vem, da ko enkrat »padeš v to spiralo«, četudi je sedaj OK, se lahko v življenju zgodi karkoli, kar te ponovno pahne navzdol. S pomočjo psihiatra, ki ga obiskujem vsake štiri mesece, se o vsem super pogovoriva in dorečeva, kako naprej s ciljem, da se izogneva tabletkam, še bolj pa zdravljenju v bolnici.

Pravijo, pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal - vse je odvisno od nas samih.

Deli s prijateljem

V službi smo imeli ogromno dela in ker sem perfekcionist, sem pogosto prevzel še delo drugih, ker sem vedel, da drugače delo ne bo dobro opravljeno. Včasih sem bil v službi tudi deset ali celo dvanajst ur, samo da je bilo vse narejeno. O delu sem razmišljal tudi ponoči. Imam številno družino in čeprav mi je žena v veliko pomoč, je vseeno težko usklajevati vse obveznosti. Zapletlo se je, ko je hudo zbolela še moja ovdovela mama in smo jo morali za nekaj časa vzeti na dom in skrbeti še zanjo.

Začelo se je tako, da mi je včasih pričelo srce nenavadno razbijati, jaz pa sem se začel tresti. Nisem imel časa, da bi se s tem ukvarjal, zato sem se običajno umaknil iz družbe, poskušal misliti na kaj drugega, dokler se ni umirilo. Nekaj časa je šlo, potem pa ne več. Sredi dela v pisarni me je tako zadelo, da sem mislil, da doživljam infarkt. Ponoči več nisem mogel spati, bil sem popolnoma neprespan. Šel sem k zdravniku, pa ni vedel, kaj bi bilo z menoj narobe. Nekaj mi je govoril o paničnih napadih, ni mi pa povedal, kaj to sploh je anksioznost, kaj to pomeni zame, kaj lahko sam naredim. To mu malo zamerim, ker če bi mi že takrat več povedal, morda ne bi šlo tako daleč.

Napadi so bili vse pogostejši, včasih so trajali več dni, ves čas mi je šumelo v glavi, bil sem do konca izmučen. Obiskal sem različne zdravnike, dali so me na vse možne preiskave, vendar niso ničesar odkrili. Potem me je zdravnica poslala k psihiatru. Ta mi je predpisal helex, da bi se malo pomiril, pa ni nič pomagalo. Bil sem že tako obupan, da sem jih prosil, naj mi dajo karkoli, samo da bom spal. Na koncu so mi dali kup različnih tablet in po dolgem času sem spal več kot nekaj ur. Potem je šlo na bolje, čeprav še danes ni čisto v redu. Napade še imam, so pa blažji, trajajo manj časa in lahko jih obvladam. Očitno so mi pregorele vse varovalke in bo trajalo kar nekaj časa, da se ponovno spravim v red.

Zdravila mi sicer pomagajo, so pa mi otopila tudi čustva. Ne morem biti več zares žalosten ali zares vesel in dlje traja, da se sprostim. Tudi v spolnosti imam včasih težave, ne morem se več tako zelo sprostiti kot včasih. Poskusil sem tudi z alternativo, celo z bioenergetikom, vendar mi ni nič od tega zares pomagalo. Največ koristi imam od dihalnih vaj, ki sem se jih tam naučil. V največjo oporo pa mi je moja družina. Odločil sem se, da ji bom posvetil več časa, saj so mi res stali ob strani. V druženju s svojimi otroki najdem tiste redke trenutke, ko se še lahko vsaj malo sprostim.

Deli s prijateljem

Tanja vse do 40. leta ni imela kakšnih večjih težav. Potem pa se je v njeno življenje prikradla čedalje večja utrujenost, za katero ni vedela pravega razloga. Ponoči ni mogla več zaspati, zjutraj ne vstati iz postelje in včasih je kljub obveznostim v njej preživela cel dan. Odnos s partnerjem, ki je bil prej dober, ji je nenadoma postal odveč, ni prenesla niti dotikov, čedalje težje se je ukvarjala s svojim otrokom, ki je bil takrat še majhen, in čeprav se je zaradi tega počutila grozno, preprosto ni zmogla. O svojih težavah ni upala govoriti z nikomer, saj jo je bilo strah, da se ponavlja zgodovina, da bo tudi ona končala kot njena babica, ki je zaradi duševnih težav pristala v psihiatrični bolnišnici, kjer je tudi umrla. Ni želela, da bi bila njena družina ponovno deležna takšnega obrekovanja okolice, kot ga je bila takrat, ko jih je zadela ta »sramota«.

Svoje težave je po dolgem času najprej zaupala svojemu soprogu, ki je bil sicer razumevajoč in ji nudil podporo, vendar to ni zadoščalo. Odšla je tudi k družinskemu zdravniku, ki pa ji je po posvetu predpisal zgolj pomirjevala. Ker je bilo z njo čedalje huje, se je vseeno odločila, da obišče bližnjega psihiatra, vendar se ji je zdelo, da njenih težav ne jemlje kot resnih, saj ima sam opraviti z dosti hujšimi primeri. Obenem pa jo je bilo vsakič, ko je stopala skozi vrata njegove ordinacije, neskončno strah, da bi kdo odkril, da je bila v psihiatrični bolnišnici, saj je bilo v njeni okolici splošno prepričanje, da tam končajo zgolj tisti »ta nori« in skoraj vsi v malem mestu so poznali zgodbo njene babice. Zato je z obiski pri njemu prenehala.

Potem je nekega dne, ko ji je bilo še posebej težko, svoje težave vseeno zaupala svoji sodelavki, s katero sta imeli zelo dober odnos. Ta ji je predlagala, naj vseeno poišče pomoč, vendar izven njenega lokalnega okolja. Predlagala ji je znanko – psihiatrinjo, ki je delala v bolnišnici v drugem mestu in ta jo je res sprejela v obravnavo. Razen bližnjih nihče v njeni okolici ni vedel, da je bila nekaj časa na zdravljenju. Od takrat naprej lahko spet normalno deluje v vsakdanjem življenju. Redno jemlje zdravila, drži se priporočil svoje zdravnice in čeprav ima kdaj še vedno težave, njeni domači tega ne opazijo več. Najhuje ji je bilo, ko je po dolgih letih zakona umrl njen mož, vendar je njena širša družina, s katero so se vedno odlično razumeli, stopila skupaj in ji nudila dovolj podpore, da je to preživela brez hujših kriz. Danes se z veseljem ukvarja s svojimi vnuki in je srečna, da lahko normalno deluje in tudi tako pomaga. Kadar pa se pojavijo težave, si vzame, kot pravi sama, »dopust«. Če pogleda nazaj na svoje življenje, ji je žal, da se ni prej odločila poiskati strokovno pomoč, obenem pa se zaveda, da je bilo to nekoč veliko težje, saj je bilo vse, povezano z duševnim zdravjem, velik tabu in do informacij nisi mogel priti tako zlahka kot danes.

Deli s prijateljem

Vesnine težave so se najprej pojavile v srednji šoli, čeprav jih najprej sploh ni dojemala kot težave. Bila je ponosna nase, da lahko razmišlja hitreje in lažje kot drugi, da z lahkoto preskoči iz ene skrajnosti v drugo. To, da vse doživlja tako intenzivno, se ji ni zdelo nenavadno, kot je to običajno pri srednješolski mladini. Vendar se je začelo njeno vzneseno doživljanje tako stopnjevati, da je včasih počela ali govorila tudi stvari, ki se jih je kasneje, ko jo je evforija minila, sramovala.

Da ima problem, je najprej spoznala njena mama, ki je imela tudi sama podobne težave. Ker sta imeli s hčerko zelo tesen, četudi kdaj konflikten odnos, je mami hčerko vseeno uspelo prepričati, da gre k zdravniku, ki je zanjo takoj predlagal hospitalizacijo. V bolnici so njene težave prepoznali kot eno od oblik motenj razpoloženja.

Vesna je bila pogosto hospitalizirana, vendar je pri zdravljenju ves čas aktivno sodelovala z vsemi, ki so ji skušali pomagati. Nenehno je skušala razumeti, kaj se z njo dogaja, zakaj je prišlo do tega, in kakšen bi bil najboljši način, da bi se nekako izvila iz svojih »viškov in padcev«. Zelo dobro sodeluje z raznovrstnimi socialnimi službami, da bi svoje življenje oblikovala tako, da bi bila srečna. Čeprav je bila večino časa pod vplivom zelo močnih tablet, ji je uspelo zaključiti srednjo šolo z odličnim uspehom. Po srednji šoli se je vpisala na glasbeno akademijo, vendar ji te zaradi zdravstvenih težav za zdaj še ni uspelo končati.

Kljub vsem težavam, s katerimi se je morala ves čas soočati, se je odločila, da se bo zoperstavila predsodkom in stigmi, povezanimi z motnjami razpoloženja, in da bo na svojem primeru dokazala, da se da kljub vsemu kvalitetno živeti.

Ima širok krog prijateljev, ki so ji v oporo, obenem pa še vedno redno hodi k psihiatru. Odločila se je tudi za psihoterapijo in za program rehabilitacije v okviru Zavoda za zaposlovanje. Pomoč je poiskala tudi v duhovnosti, saj je prepričana, da ji pri ohranjanju ravnovesja pomaga tudi duhovna učiteljica.

Deli s prijateljem

Gospa Antonija je prepričana, da so se vse njene težave začele z nasiljem v družini. Dolgo časa se je tolažila, da bo nekoč bolje, bila je prepričana, da nima kam iti, strah jo je bilo, kaj bodo rekli sosedi ali sorodniki, če bodo vedeli, kaj se pri njih doma zares dogaja. Ko so se že odrasli otroci odselili od doma, se je nasilje tako stopnjevalo, da ji je nekoč prekipelo in je tokrat res odšla.

Pomoč in svoj dom ji je ponudila dolgoletna prijateljica, ki je nedavno ovdovela in je bila vesela njene družbe. Čeprav je bila Antonija najprej zelo vesela, da lahko končno zaživi v miru, pa se je njeno razpoloženje kmalu začelo slabšati. Kot bi sedaj, ko ni bila ogrožena, za njo prišlo vse hudo, ki ga je doživela. Bila je čedalje bolj nerazpoložena, že vsaka najmanjša ovira jo je nemudoma užalostila, na primer ta, da je zaradi zdravstvenih težav težko hodila in zato ni mogla pogosto iz hiše. Počutila se je ujeta v novem domu, še posebej, ker je bil ta v odročni vasi, ki je bila precej odmaknjena od prvega večjega mesta. Ker je bila odvisna od prevoza drugih, ni imela več toliko stikov s prejšnjimi prijatelji ali znanci. Še posebej težko pa ji je bilo, da ne vidi več tako pogosto svojih otrok, saj so ti živeli na drugem koncu Slovenije. Bremenilo jo je tudi to, da svojim otrokom ne more pomagati pri njihovih težavah.

Ker je v preteklosti pogosto poiskala pomoč pri nunah, je začela spet hoditi na pogovore z njimi, saj je prepričana, da ji ti pomagajo. Zelo se je razveselila tudi fanta iz Društva za pomoč ljudem v stiskah, ki jo redno obiskuje. Njegovi obiski ji veliko pomenijo in z njim rada razpravlja o zdravilih, ki jih jemlje, da bi si izboljšala svoje počutje. To, da je še vedno samostojna, ji veliko pomeni, zato ni bila navdušena nad predlogom socialne delavke, da bi morda odšla v dom za ostarele, čeprav se zaveda, da bo slej kot prej zaradi čedalje težjega zdravstvenega stanja morala iti. Do takrat, ko ne bo zmogla več, sama skuša najti načine, da bi bila čim manj odvisna od drugih, saj ji svoboda pomeni veliko.

Deli s prijateljem

Nisem vedela, da je z mano kaj narobe. Vedno sem bila super uspešna, vsem sem pomagala, na delu sem dala od sebe več, kot so pričakovali in na to sem bila ponosna. Hodila sem na fitnes, pilates, pred službo sem šla teč. Nikoli nisem priznala poraza, niti bolečine, prepričana sem bila, da vse to zlahka presežem. Nekoč sem hodila teden dni z zlomljenim gležnjem, pa še vedela nisem, da je tako hudo.

Potem pa me je nekega dne udarilo. Odkrila sem, da so v podjetju goljufali in da so me hoteli vplesti. Kako naj še delaš v takšnem? Že zjutraj, ko sem vstala, se je začela panika. Ves čas sem razmišljala, se obtoževala, kako sem lahko bila tako neumna, da sem se sploh znašla v takšnem položaju. Od jutra do večera sem v sebi premlevala, niti minute se nisem mogla več sprostiti, bila sem kot tempirana bomba, ki ob vsakem najmanjšem dogodku eksplodira v milijon negativnih misli. Pa ne samo o službi, začela sem dvomiti o vsem, tudi o prijateljih, ki so tako ali tako mislili, da se mi meša. Pozitivnih misli, s katerimi sem si prej pomagala, da sem se spravila v dobro počutje, nikakor nisem mogla več priklicati. Tiste iskre v meni, tisto, kar me je gnalo, vse je izginilo. Najhuje pa je bilo, da se nisem mogla več obvladovati. Pred pomembnimi razgovori sem se začela tako tresti, da nisem mogla dvigniti slušalke. Če je imela stranka že najmanjšo pripombo, sem jo doživljala kot katastrofo, konec sveta. Tudi v normalnih dnevih, takih brez večjih težav, sem bila zaradi tega nenehnega premlevanja do večera že povsem uničena.

Do zdravnika sem se odpravila šele potem, ko sem povsod po koži začela dobivati čudne izpuščaje. Pošiljali so me od enega strokovnjaka do drugega, pa noben ni vedel, kaj točno mi je. Dajali so mi neka zdravila, ki pa niso ravno pomagala. Takrat me nihče ni vprašal, kako živim ali pa me opozoril, da so te težave morda povezane z mojo psiho. Takrat tudi ne bi šla k psihiatru. Imam prijatelja, ki je bil tam, pa je zaradi zdravil otopel. Tudi zredil se je na dvakratno težo. Za psihoterapijo nisem imela dovolj denarja, pa tudi se mi je zdelo, da bi me takšni hoteli imeti čim dlje na stolu, da bi čim več zaslužili. Poizkusila sem z raznimi meditacijami in kakšnimi duhovnimi delavnicami. Malo mi je pomagalo, ampak tam je tudi veliko takih zelo čudnih. Nekateri so pravi kult. Včasih še meditiram.

Potem pa mi je fant dal ultimat. Ali grem k psihologu ali pa bo konec z najino zvezo. Malo se je umirilo, ampak še vedno sestavljam skupaj, kaj se je pravzaprav z menoj zgodilo. Lažje je, ker mi pomaga, da me preveč ne odnese, da zaradi vseh mojih misli in strahov, ki se mi od jutra do večera kotalijo po glavi, ne pozabim, da se da tudi iz tega, da obstaja rešitev. Še najbolj pa mi je pomagal njegov nasvet, naj čim več hodim v naravo. Nekako se mi zdi, da je tam vse mirno, vse na mestu in če sem tam, mi vsaj malo umiri mojo pamet. Sem pa odkrila, da nisem edina, v bistvu je tega res ogromno, ampak si ljudje o takšnih zadevah ne upajo govoriti. Da jih ne bi imeli za nore. Ampak zdi se mi, da smo tako vsi skupaj precej bolj nori, ko se delamo, da nimamo težav in da smo normalni. Tako zagotovo ne bo nič bolje. Zato se bom še naprej borila in skušala najti svoj izhod. V sebi bom skušala ponovno najti tisto iskro, zaradi katere je življenje super.

Deli s prijateljem

V našem društvu pomagamo ljudem, ki se soočajo z raznimi težavami na različne načine. Prilagodimo se njihovim potrebam in željam in temu, koliko sploh želijo, da jim pomagamo. Organiziramo skupne dejavnosti, včasih je dovolj že pogovor na terenu. Včasih jim pomaga že to, da jim nudimo pomoč pri osnovnih stvareh, s katerimi imajo težave, na primer pri plačevanju položnic. Življenje postaja vedno bolj zahtevno, od ljudi se veliko pričakuje in nekateri preprosto ne zmorejo več slediti. Ni služb, ni denarja, morda že kakšen alkoholizem v družini…

Večinoma se da doseči napredek, vendar z majhnimi koraki. Številni ljudje niti ne priznajo, da imajo težave, ali pa jih je tega sram in jih skrivajo celo pred svojimi bližnjimi. Predsodki so še vedno močni. Najpogosteje nočejo k zdravniku ali psihiatru, ker mislijo, da bodo tako priznali, da so nori. Včasih jim celo bližnji odsvetujejo iskanje pomoči, ker se bojijo, da bo to videti slabo za vso družino.

Neznanje o duševnih težavah je pri nas še vedno precejšne in nekaj bi bilo nujno storiti, da bi ljudje razumeli, kaj se z njimi dogaja, da obstaja pomoč in kaj vse lahko storijo. Dogaja se nam, da naši uporabniki ne vedo niti tega, kaj pomeni njihova diagnoza. Zadnjič sem vprašala nekoga, ki je prišel od zdravnika z diagnozo depresije, kaj to pomeni, pa ni vedel. Tudi mi sami imamo premalo izobraževanja, kljub nekaterim organiziranim delavnicam. Večkrat si pomagamo sami, kakor vemo in znamo, in sami skušamo ugotoviti, s kakšnimi težavami se sooča človek na drugi strani.

Četudi bi si ljudje pri nas želeli pomoči, imamo v naših koncih premalo strokovnjakov. Zdravniki so preobremenjeni, nimajo dovolj časa, da bi lahko raziskovali, ali je vzrok telesnih težav morebiti v psihi. Veliko več lahko naredijo patronažne sestre. Do nedavnega smo imeli za celo regijo zgolj enega psihiatra, tudi psihologov je malo in skoraj nobenega psihoterapevta, pa še ti so plačljivi. Veliko ljudi si tega preprosto ne more privoščiti. Veliko naših uporabnikov prejema socialno pomoč, so invalidsko upokojeni ali pa imajo zelo nizko pokojnino.

Zelo bi pomagalo, če bi bilo vsaj več strokovnih seminarjev, skupin za samopomoč, brezplačnih delavnic, ker zgolj s knjigami za samopomoč si ljudje ne morejo pomagati. Večina jih zaradi bolezni niti nima motivacije. Če pa bi se o svojih težavah na takšnih delavnicah lahko pogovarjali in tudi dobili primerne odgovore, bi bilo lažje. Zdaj si nekateri pomagajo s hojo, si nabavijo psa, gredo na jogo ali kaj podobnega. Vendar to ni dokončna rešitev, to lahko zgolj omili težave. Morali bomo razmišljati o bolj sistematičnih rešitvah, saj je ljudi z duševnimi težavami čedalje več.

Deli s prijateljem

Vse je začelo, ko se je moja najstarejša hči začela drogirati. Bila sem šokirana in sem skoraj umrla od strahu za njo. Možu si nisem upala povedati, saj sem se bala njegovega odziva. Zaposlen je v vojski in na odgovornem položaju. Čeprav mi je bil na začetku všeč ravno zaradi tega, ker je tako discipliniran in redoljuben in mi je to dalo nekakšen občutek varnosti, je prav to nato postalo problem. Vse v družini je moralo potekati po vojaško, po naprej znanem redu in vedno po njegovo, še v cerkev nisem smela več iti, kaj šele, da bi praznovali božič, ker je bil on ateist in se je iz tega norčeval. Če bi mu povedala, da je njegova hči narkomanka, bi znorel, to bi čutil kot osebni napad na svojo čast, zato sem mu to prikrila in poskušala sama reševati stvari, kakor sem vedela in znala. Tako je bilo pri nama od nekdaj, za dom in družinske zadeve sem bila odgovorna zgolj jaz, on se je pa ob vsaki težavi umaknil in vse prepustil meni.

Poleg tega, da sem gledala hčer, kako mi dobesedno hira pred očmi, so se začele še težave v službi. Podjetju, v katerem sem delala, je grozil stečaj. Vsako jutro sem se s strahom odpravila v okolje, kjer je bilo polno šikaniranja, strahu in negotovosti. Kdo bo naslednji, ki bo odpuščen? Ko sem odhajala domov, pa me je bilo na smrt strah, da bom doma našla razdejanje, ukraden denar, zažgano pohištvo, mrtvo hčer. Ves čas sem bila na trnih in s svojo tesnobo sem se spopadala tako, da sem še več delala. Na srečo se je hči na koncu odločila za zdravljenje, vendar sem se potem, ko nisem imela več te skrbi, sama sesedla. Bila sem povsem otopela, delovala sem kot robot, bila sem povsem odsotna, četudi sem navzven delovala normalno. Nisem mogla več ne spati ne jesti in postajalo mi je popolnoma vseeno za vse na svetu. Na neki točki sem se zlomila, napisala poslovilno pismo, spila ogromno tablet in preprosto odšla od doma. Takrat sem čutila blažen mir, vse, kar sem si želela, je bilo, da bi bilo vsega konec, da bi šla stran od tega, kar se je v mojem življenju dogajalo.

Takrat so me rešili in v bolnici sem dobila diagnozo – depresija. Bilo mi je v olajšanje, da vem, kaj je z menoj, in mislila sem, da bo sedaj bolje, da bo tega konec. Ko sem spet prišla v službo, nisem tega omenila nikomur. Še bolj sem se zagnala v delo, da bi odmislila težave. Bila sem gonilna sila podjetja, tudi doma se je vse svetilo od čistoče, sposobna sem bila delati tudi 24 ur skupaj, bila sem kot v nekakšen evforičnem transu. Potem pa se je nekega dne spet vse obrnilo na glavo. Naenkrat je bilo vse temno, nemogoče, spet nisem mogla spati. Kadarkoli sem zaspala, sem sanjala, da me nekdo lovi, da mu ne morem ubežati, da sem povsem izgubljena, zato sem se bala iti v posteljo. V službi sploh niso opazili, kako hudo je z menoj, čeprav sem zelo shujšala in sem imela že grozljive podočnjake. Nikogar več nisem želela ob sebi, hotela sem biti sama, skrita pred vsem svetom, samo še živali so me lahko malce ganile. Potem pa so me nekega dne po krivem obtožili, da sem storila nekaj narobe, in čeprav sem dokazala, da sem nedolžna, se je nekaj v meni zlomilo. Spet sem napisala pismo, se poslovila in vzela tablete. Hotela sem, da vse skupaj čim hitreje mine, da me ni več, da se mi ni treba več ukvarjati z življenjem.

Ponovno sem se zbudila v bolnišnici. Vendar so mi tokrat dali drugačno diagnozo – bipolarna motnja. Bila sem šokirana, da se lahko tako hitro zlomim, sem pa vsaj razumela, zakaj me lahko neko obdobje nese kot po zraku, ko mi ni nič težko, ko se mi zdi vse zlahka rešljivo, potem pa naenkrat padem v brezno brezupa in apatije. Tokrat se je prvič odzval tudi moj mož, ki prej ni hotel verjeti, da imam težave in da potrebujem pomoč. Takrat sva se prvič zares pogovorila o najinem zakonu in še danes mi stoji ob strani, kolikor pač lahko.

Ko gledam danes nazaj na vse, kar sem doživela, sem ponosna nase, da se mi je uspelo postaviti na noge, da sem vztrajala pri zdravljenju, četudi je bilo težko. Bilo je še nekaj vzponov in padcev, tudi hospitalizacij, vendar sem že leta stabilna. Če sem nekoč potrebovala kupe tablet, da sem sploh lahko vstala, jih danes le še redko potrebujem in to res majhne količine. V skupini za samopomoč sem se tudi končno naučila reči ne, kadar vidim, da imam že dovolj drugih obveznosti. Tam sem se tudi naučila, da ni na meni, da rešujem vse težave ljudi okoli sebe. Ponosna sem tudi na svojo hčer, ki ji je prav tako uspelo z zdravljenjem in ima danes čudovito družino in otroke. Biti babica mi je prav v posebno veselje. Našla sem tudi nekaj stvari, ki me veselijo, in ker se res dobro razumem z živalmi, sem postala prostovoljka. Tudi z možem je lažje, kot je bilo nekoč, saj je začel upoštevati tudi moje potrebe. Moram pa priznati, da si vseeno še vedno kdaj zaželim, da bi živela kje čisto na samem, obkrožena zgolj z živalmi.

Deli s prijateljem

Zaposlena sem kot pravnica v mednarodnem podjetju in čeprav je že mojega dela bilo veliko preveč za enega samega zaposlenega, mi je šefica nalagala še delo drugih. Medtem ko so tisti, namesto katerih sem delala, šli ob koncu delavnika domov, sem jaz ostajala do večera. Za to nisem dobila nikoli ne dodatnega plačila ne pohvale. Še najhuje pa je bilo, da se je vtikala tudi v moje delo in mi nalagala povsem nesmiselne naloge, zaradi katerih je moralo pomembno delo čakati, in potem sem jo morala spet poslušati, da sem počasna. Prosila sem jo tudi, da mi vsaj da malo večjo pisarno, saj sedaj delam v majhni, zatohli pisarni zraven skupnih prostorov, kar pomeni, da nikoli nimam miru. Vedno znova so mi jo obljubljali, pa iz tega ni bilo nič. Potem je k nam prišla še nova sodelavka, ki me je že od samega začetka želela spodriniti in je šefici govorila laži o meni, da sem se morala zagovarjati zaradi popolnih nesmislov.

Vedno težje sem se odpravila v službo, postajala sem čedalje bolj utrujena, brez volje, imela sem tako hude migrene, da dobesedno nisem mogla vstati iz postelje. Sodelavci mi niso verjeli, slišala sem jih, kako govorijo, da sem lena in nesposobna. Povsem so me izločili iz svoje družbe, tudi tistih nekaj, s katerimi sem se do takrat nekako razumela.

Dokončno sem se zlomila, ko sem se z možem in z najstniško hčerko odpravila na dopust. Večurna vožnja v kolonah, vročina, zlovoljna hčerka in na koncu še zaplet z apartmajem, ki je bil čisto nekaj drugega, kot so obljubljali na agenciji. Kot običajno je bilo na meni, da vse skupaj uredim, in na neki točki sem enostavno eksplodirala. Začela sem nenadzorovano kričati na otroka in moža, in ko sem opazovala njune začudene poglede, je bilo samo še huje. Bolečina v prsih je bila tako neznosna, da sem vse dneve na dopustu samo jokala in spala.
Tudi ko smo se vrnili z dopusta, ni bilo kaj dosti bolje, zato sem obiskala svojo osebno zdravnico in ta mi je svetovala, da grem k psihiatru. Bila sem res užaljena. Težave imam zaradi drugih ljudi in sedaj moram jaz k psihiatru? Ker je bilo z menoj čedalje huje, sem se potem vseeno odločila. Šla sem sicer v čisto drug kraj, da me ne bi nihče prepoznal, in tam sem dobila diagnozo - huda depresija. Bilo me je sram, da sem postala psihiatrični bolnik, vendar nisem imela druge izbire. Predpisali so mi zdravila in tu so se spet začele težave, ker nekaterih preprosto nisem prenesla, in dokler niso našli prave kombinacije zame, je bilo res hudo.

Najhuje pa je bilo to, da me niso razumeli ne doma ne v službi. Ker se ne vidi, kaj vse se dogaja v tebi, kako zelo lahko boli in kako težko je, so bili vsi prepričani, da pretiravam. Sama pa nisem mogla spati, v meni je bila večino časa neznosna bolečina, ki je vse do psihoterapije nisem mogla premagati. Še danes se kdaj pojavi. Najbolj grozno pa je to, da nimaš nobene volje do življenja, da ti je povsem vseeno, če nisi umit in če si ves zanemarjen, če si ves dan v pižami, če se zrediš, če se ti ne da skuhati kosila. Vsako opravilo, tudi pospraviti z mize, se ti zdi strašen napor. Česarkoli se mukoma lotiš, ne zmoreš dokončati. Vse naokoli je razmetano, kot so razmetane tvoje misli. Povsem sem izgubila nadzor nad svojim domom. Hčerka to izkorišča in postaja čedalje bolj divja. V šoli je popustila in karkoli ji rečem, mi odvrne, da ji, takšna kot sem, nimam pravice ničesar očitati. Mož me sicer objame in mi reče, da bo še vse v redu, vendar čutim, da ima tudi on že vsega dovolj. Rad bi, da bi bila spet tista pridna, delovna in vse razumevajoča žena, kot sem bila prej. Da bom spet tista, ki poskrbi za vse ostale. Namesto da bi me zares poskušal razumeti, mi skuša dopovedati, da pretiravam, da sem morda jaz kriva za stanje v službi, da bi morala malo bolj potrpeti, da bi bil mir. Vsakič znova sem razočarana, ker vidim, da me v resnici sploh ne razume.

Zaupam samo še svoji dolgoletni prijateljici. Ona me posluša, me ne obremenjuje z vprašanji, na katera nimam odgovora, in že samo to, da se lahko z njo tako odkrito pogovarjam, ne da bi me obsojala, mi veliko pomeni. Tudi v skupini za samopomoč, ki jo sedaj redno obiskujem, se počutim dobro. Tudi tem ljudem lahko zaupam, saj vedo, o čem govorim. Že to, da smo si priznali, da imamo težave v duševnem zdravju, se mi zdi velik korak. Vsaj zame je bil, saj sem se s tem res težko sprijaznila. Pomemben korak zame je bil tudi, da sem se nehala obremenjevati s tem, kaj si mislijo drugi, in sem se začela osredotočati nase. Ko mi je dovolj ljudi, se preprosto umaknem in počnem tisto, kar mi paše, na primer sestavljanko ali pa vaje za dihanje. Danes se počutim dosti bolje, kot sem se, vendar se zavedam, da bo še trajalo, da bom splezala iz te črne luknje, v katero sem padla.

Deli s prijateljem

Kadar se počutim dobro, se počutim res izjemno. Na vse gledam iz najboljše možne plati. Če bi se v našo hišo zaletel avto, bi to videl kot odlično priložnost, da zgradimo še boljšo hišo. Vsako jutro se zbudim poln energije, čeprav v tem obdobju skoraj nič ne spim. Nič mi ni težko, ni je stvari, ki bi mi bila prezahtevna ali nemogoča in po navadi si naložim še več, kot je potrebno. Prepričan sem, da zmorem vse in ni ga človeka, ki bi me prepričal v nasprotno. Moja samozavest je nepremagljiva. Zaposlen sem v podjetju, ki se ukvarja s kreativnostjo in takrat iz mene kar bruhajo dobre ideje. Takrat uživam v življenju, rad sem med ljudmi, rad jih zabavam, jih spravljam v smeh. Njihova pozornost, nasmehi, pohvale mi dajo občutek, da sem neustavljiv in nepremagljiv. Z lahkoto navežem stik z ljudmi in takrat res veliko govorim, običajno tako hitro, da mi težko sledijo. Včasih celo sam sebi težko sledim. To je tudi čas, ko preveč zapravljam in preveč pijem. In ko je ni neumnosti, ki je s prijatelji ne bi počel zgolj zato, ker lahko, ker se počutim nepremagljivega in ker mi je všeč naval adrenalina.

Potem pride depresija. Takrat hočem biti sam. Ne gre za to, da sem rad sam, želim, da bi vsi izginili, da bi me pustili pri miru. Nočem iti nikamor, nočem videti nikogar ali početi karkoli. Zdi se mi, da mi ljudje, karkoli naredim, govorijo, da sem nekaj storil narobe. Zato je najlažje, da se zaprem med štiri stene. Samo tako se počutim kolikor toliko dobro. V ničemer več ne uživam. Naj bo to delo, druženje s prijatelji, fitnes. Že najmanjše stvari me spravijo ob živce. Če me prijatelji vabijo ven, vidim samo slabe stvari. Tam bo gneča. Tam bodo zoprni ljudje. Vedno pomislim zgolj na najslabše in groza me je, da bi počel karkoli ali šel kamorkoli. Najhuje mi je iti v službo. Vse mi je neumno, vse mi je brez veze in vse kar moram delati, opravljam res z muko. Začnem razmišljati o samomoru. Enkrat sem že poskusil.

Že nekaj let živim s punco. Ona je bila tista, ki me je po enem od obdobjih depresije pred nekaj meseci spravila do zdravnika in ta do psihiatra. Bilo mi je že čisto vseeno. Takrat sem prvič slišal za bipolarno motnjo. Tam sem dobil zdravila. Dobra in slaba obdobja zdaj niso več tako skrajna, pretirana. Nisem več tako zelo evforičen in poln življenja in energije. Zaradi tega mi je včasih tudi žal. Rad imam tista obdobja. Vendar zaradi zdravljenja tudi nimam več tako zelo hudih depresij, ko si želim zgolj to, da me ne bi bilo več. Hodim tudi k psihoterapevtu in upam, da mi bo vsaj to pomagalo, da bom našel tisto sredino, ki so jo vajeni običajni ljudje. In da bom vseeno srečen.

Deli s prijateljem

Vzeli so mi otroštvo, vzeli so mi mladost, vse so mi vzeli ...

Pretepli so me, posilili, prodali – in ko rečem oni, mislim na svojo družino. Ko sem bila stara tri leta, sem doživela (in preživela) požar, pri šestih sem bila že zrela za norišnico – od šoka sem nehala govoriti. Pri osmih so me posilili. Ko sem jih imela 18, so me prodali moškemu, ki ga nisem poznala. Odpeljal me je v neznano, in to tik pred vojno. Zanosila sem brez ljubezni.

Sem ena redkih, ki sem se že znašla na drugem svetu, ampak mi ni bilo usojeno, da bi tam ostala. Verjemite mi, raje bi za vedno odšla s tega sveta. Ves čas sem iskala samo delček ljubezni in sreče, a tudi tega mi vse do dandanes ni bilo dano najti.

Z moškim, ki me je odpeljal v neznano, imam hčerko. Po nekaj letih sem spoznala moškega, ki sem ga ljubila in mu rodila dva sinova, a očitno se mene in moje družine nesreča drži kot prekletstvo. Prvi moški ni maral moje hčere, njegova mati pa ne mene, ker sem pravoslavne veroizpovedi.

Zdaj sem zbolela, borim se s kruto boleznijo, a verjemite mi – v življenju mi je bilo doslej še mnogo huje kot zdaj, ko sem bolna. Ničesar nimam, razen svojih zlatih otrok. To je dovolj, da sem srečna. Vcepljam jim vrednote, ki se jih ne da kupiti. Učim jih, da je imeti srce in dušo največji zaklad. Svojo zgodbo sem zapisala le, ker si jo želim deliti z javnostjo, ničesar nočem v zameno.

Deli s prijateljem