Diagnosticirano imam bipolarno motnjo

Diagnosticirano imam bipolarno motnjo. Manije so blažje oblike in se večinoma kažejo kot povečana energija in spolna sla, kar rezultira v iskanju spolnih avantur, potrebi po impulzivnih nakupih letalskih kart in pretirano nadrealističnih idejah. Moja manična obdobja za ljudi okrog mene niso neprijetna. Nasprotno; takrat bi vsi bili v moji družbi, ker sem hiperaktivna in zabavna. Problem so depresivne epizode ... Z depresijo se soočam že 20 let. Prepričana sem, da je do bipolarne motnje prišlo z jemanjem antidepresivov, tudi v času ko sem bila v redu. Prava diagnoza je bistvena. Spodbujanje k dolgoletnim jemanjem antidepresivov ostro obsojam. Končno so mi zdravniki potrdili, da se antidepresive ne jemlje dolgotrajno ravno iz razloga, da se depresija ne sprevrže v manijo. Zato jemljem stabilizatorje razpoloženja in antidepresive le po potrebi, par mesecev.

Zaradi depresije oz. njenega nesprejemanja sem pred 10 leti razdrla odnos z moškim, ki mi je pomenil največ na svetu (in s katerim sem bila pred tem v odnosu 10 let). Prepričana sem bila, da depresij ne bo več, če bom sama in če se bom zamotila z vsem možnim. In nekaj let jih tudi res ni bilo. Najbrž zato, ker sem bežala v deloholizem. Depresije so zamenjali anksioznost, izgorelost in panični napadi.

Ko zdaj – pri svojih 41. letih – gledam nazaj, bi rada drugim pomagala tako, da jih opozorim, naj v času depresije ne bežijo od ljubljenih oseb. Če ljubljena oseba ne odide, je to dovoljšen znak, da vas ljubi. V času depresije se ne ukvarjajte s tem, kako je takrat, ampak poskusite priklicati v spomin lepe trenutke. Če pa je to pretežko, za svoje depresije ne krivite partnerja. In ne mislite, da vsega tega ne bo, ko boste zbežali. Ne mislite tudi, da razumete svoje temne občutke in da lahko nanje gledate z distance, ker to ni realno. Partner v takih trenutkih po navadi skuša po svojih najboljših močeh pomagati, ampak tudi nanj to vpliva. Če bi takrat vedela, da želim le zbežati od sebe, ne bi naredila usodnega koraka.

Takega, ki me je privedel do tega, da še 10 let po razpadu zveze ne najdem primernega partnerja, podobnih občutkov ljubezni in pripadnosti pa tudi ne. O spolnosti raje ne bi govorila, ker je brez ljubezni tudi ta le slab približek zadovoljivega spolnega življenja. Rezultat: sem samska oz. v začetku odnosa, ki me ne izpolnjuje (Ali pa se mi le tako zdi, ker imam za sabo odnos, ki je bil polnejši ali pa ker je zima in sem depresivna). Sem tudi brez otrok in glede svoje duševne bolezni nisem nič bolj pametna kot sem bila. Razen da se je vse bolj zavedam in ne bežim, četudi ko pride depresija, še vedno pomislim: “pa ne morem več tega, no…” In pogrešam nekoga, ki bi me spravil v smeh in ne toliko govoril o tem, ampak preusmeril pozornost na druge aktivnosti. Nekoga, ob katerem bi se počutila varno, ko si sama varnosti ne morem zagotoviti.

Ne se upirati, sprejmite jo. Upam, da bo komu ta zgodba v poduk ...