Imeti rad, ne da bi izgubil sebe

Dolga leta sem verjela, da bom s svojo vztrajnostjo, razumevanjem in ljubeznijo lahko pomagala svoji hčerki. Ves čas sem iskala odgovore, brala, obiskovala predavanja in se izobraževala, ker sem želela razumeti, kaj se dogaja. Že več let se spopada s ponavljajočo se depresijo, hudo anksioznostjo, motnjo hranjenja in obdobji samopoškodovalnega vedenja. Kljub številnim poskusom zdravljenja se njene stiske vedno znova vračajo. Kljub temu sem vedno znova prihajala do istega spoznanja – da pravzaprav ne vem nič. Vsak človek je drugačen, recepta ni, težave pa vplivajo na vse člane družine.

Najtežje mi je bilo sprejeti, da ne morem rešiti nekoga, ki sam ni pripravljen sprejeti pomoči. Dolgo sem verjela, da bo dovolj, če bom našla pravo razlago, pravi pristop ali pravo besedo. Zdaj vem, da to ni tako preprosto. Ves čas sem bila razpeta med željo, da jo razumem, in potrebo, da zaščitim sebe ter preostalo družino. Ob tem sem bila pogosto izčrpana, nemočna in ujeta v občutek, da karkoli naredim, ni dovolj.

Obenem sem se soočala z občutki krivde. Kot mama sem se velikokrat spraševala, kaj sem naredila narobe. Čeprav vem, da stvari niso tako enostavne in da na razvoj težav vpliva veliko dejavnikov, se teh vprašanj težko znebiš. Vedno znova se vračajo. Človek se začne spraševati, ali je bil dovolj dober starš, ali bi lahko ravnal drugače in ali bi s tem preprečil vse, kar se dogaja danes.

Zaradi vsega tega sem tudi sama prišla do točke, ko moje telo in um nista več zmogla. Dolgotrajen stres je povzročil kronično nespečnost, panične napade in močno telesno izčrpanost. Ves čas sem bila v stanju pripravljenosti, kot da se bi lahko vsak trenutek zgodilo nekaj hudega. Poiskala sem strokovno pomoč in začela psihoterapijo, saj sem hitro ugotovila, da vseh teh bremen ne zmorem več nositi sama. Takrat sem začenjala razumeti, da moram poskrbeti tudi zase. To se sliši preprosto, v resnici pa je izjemno težko. Kako poskrbeti zase, ko vsak dan živiš s skrbjo za otroka in ko težava ne izgine, ampak ostaja del vsakdana?

Pomemben premik je bil zame trenutek, ko sem doumela, da moram postaviti meje. Dolga leta sem popuščala, ker sem verjela, da bo razumevanje prineslo spremembo. Šele kasneje sem dojela, da meje niso kazen, ampak zaščita. Ko mi jih je uspelo postaviti, sem prvič začutila tudi svojo moč. Ni bilo lahko vztrajati, saj so se hčerkini čustveni izbruhi, umikanje vase in zavračanje pomoči vedno znova vračali, vendar sem začela prepoznavati vzorce, ki jih prej nisem videla.

Veliko mi je pomenilo tudi spoznanje, da ni treba, da ostajam v odnosu, ki me uničuje. To ne pomeni, da svoje hčerke nimam rada ali da sem jo nehala razumeti. Še vedno vem, da njene težave izvirajo iz njene globoke notranje stiske. Razlika je v tem, da danes bolje razumem, da ni treba, da zaradi tega tudi sama živim v temi. Še vedno mi je težko, še vedno me je strah, kaj bo z njo, vendar počasi sprejemam, da ne morem živeti njenega življenja namesto nje.

Dolgo sem o teh težavah molčala. Bala sem se stigme in tega, kako bodo drugi gledali na hčerko in na našo družino. Šele sčasoma sem začela o tem nekoliko bolj odkrito govoriti tudi z ljudmi zunaj svojega najožjega kroga. Ugotovila sem, da predsodki do duševnih težav obstajajo, vendar sem sama postala bolj razumevajoča do ljudi, ki jih imajo. Danes jih ne obsojam več tako hitro, hkrati pa se znam prej umakniti iz odnosov, v katerih prepoznam škodljive vzorce.

Najtežje mi je sprejeti, da moja odrasla hčerka morda nikoli ne bo živela tako, kot sem si zanjo želela. Še vedno se učim, kako jo imeti rada, ne da bi pri tem izgubila samo sebe. To je proces, ki še ni končan. Vem pa, da imam tudi jaz pravico živeti svoje življenje, ustvarjati, razvijati svoje potenciale in skrbeti zase. To spoznanje je bilo eno najpomembnejših na moji poti. Ne zato, ker bi bilo lahko, ampak zato, ker mi daje možnost, da kljub vsemu ne izgubim same sebe.