Izkušnja narcistične zlorabe

Iskal sem zaposlitev v svoji panogi, v kateri sem se kar nekaj časa uril, si pridobil ogromno izkušenj in v to vložil kar veliko sredstev. Pisal sem na ogromno naslovov, brez odgovora. Bil sem potrt in začel sem dvomiti o svoji odločitvi. Skoraj sem misel, da se bom uveljavil v svoji panogi, že opustil, ko sem slučajno zagledal izstopajočo reklamo uspešnega podjetja. Rekel sem si, da nimam česa izgubiti in poslal mail še tej direktorici. Odgovor se je vrnil nemudoma, že pol urice potem ko sem stisnil »pošlji«. Priznam, bil sem vzhičen. Odgovor je bil dolg in izčrpen, nagovarjal je neposredno mene in se nanašal direktno na moja vprašanja. Vsebina je bila prijetna, strokovna, mamljiva, da sem obstal in resno začel premišljevati o tem, da moja kariera ni za zavreči. Oblil me je pozitiven stres, šel sem na en kratek sprehod, se odločil, da odpišem in se prijavim na avdicijo. Začel sem s pripravami doma, bil sem neskončno nervozen in se odločil, da bom dal od sebe vse in še več…

Prišel je dan avdicije. Direktorica in njen pomočnik sta prišla v vsem svojem sijaju in se usedla pred mano z verbalnim in še bolj močnim neverbalnim sporočilom: »dokaži se!«. Tresel sem se, zaradi nervoze moj nastop ni bil najbolj optimalen. Spomnim se, da me je direktorica prešinila s pogledom in povprašala, kje sem se učil teh veščin … Ponosno sem začel razlagati o svojih izobraževanjih, izpitih, diplomah … Ona pa me je povozila s stavkom: »To daš lahko kar stran, me ne zanima, oni nimajo pojma, meni to nič ne pomeni.« Zabila me je prav v dno. Potem se je izprsila, se pokazala v vsem »svojem sijaju«, in začela ponosno razlagati o svoji karieri, svojih izkušnjah in svojemu znanju, ki je tisto edino pravo. Nikogar v Sloveniji ni, ki bi na tem področju toliko vedel, vsi ostali so slabi, zanič, nimajo pojma. Pogledala me je kot nekdo, ki bo meni pokazal pravo pot in to je ona ter »njeno poslanstvo«. Dala mi je vedeti, da nimam pojma, kaj delam, ampak da se pri njih/njej lahko vsega naučim, kar šteje in je vredno. Veliko se bom moral naučiti, garati, prakticirati, najprej vse zastonj, kajti to, da se učim pri njih je čast in prekaša plačilo. Čeprav se imam za visoko funkcionalno in inteligentno osebo, sem ji v tistem trenutku začel verjeti. Bila je »boginja«, začel sem verjeti, da so vsi ostali nesposobni, vsa ostala sorodna podjetja. Omamila me je in mi vsadila izredno globoko strahospoštovanje, ki se je utrdilo za kar nekaj let. Vse ostalo sem pustil in začel delati na svoji praksi, da se bom lahko zares dokazal v tem podjetju, da bo zadovoljna in me bo pohvalila. Pohvale so mi bile namreč takrat zelo velika notranja motivacija.

Delal sem zastonj, iz svojega žepa plačeval za dodatna izobraževanja, ki jih je določila ona. Njena konstruktivna kritika je bila videti tako, da je povedala samo, kaj je slabo. Kar je dobro, je samoumevno in bi moralo biti tako ali tako prisotno. Nenapovedano je prihajala v pisarno z listom papirja v roki ter pisala in pisala svoje opazke, mi vsakič porinila pet popisanih listov v roke in rekla, da se naj naslednjič izboljšam. Plačan sem bil mizerno. Zatiskal sem si oči, da to ni manipulacija, da me samo želi izobraziti. Ko sem terapevtu pripovedoval o svojem plačilu, je skoraj padel s stola; povedal je, da v svoji dolgoletni praksi še ni slišal česa tako zelo izkoriščevalskega. Prijazno me je soočal, da to ni dobro zame in da moram to prekiniti. Slišalo se je kot edino pravilno. Vendar si soočenja z njo nisem znal zamišljati kot izvedljiv scenarij. Bal sem se je ... Medtem mi je dajala jasno vedeti, da moram svoje delo pri njih dojemati kot moje poslanstvo. Kako si kdo sploh lahko zamislil, da bi se po več letih vsaj minimalno dvignila urna postavka. Plačani smo bili glede na vreme, odvisni glede zunanjih okoliščin … Nova in nova pravila so se začela pojavljati sproti in zdelo se je, da nimamo možnosti upora. Klicala je v mojem prostem času, tudi med prazniki smo morali delati, ni bilo možnosti reči ne. Posegala je v moj zasebni prostor in me zbadala, da sem len, da ne spoštujem podjetja, da je razočarana nad menoj … V pisnih sporočilih me je spravila v kot, da sem vsakič podlegel in ustregel.

Več let sem živel v tesnobi, vsak njen mail me je razburil do onemoglosti. Opazil sem, da so bili vsi drugi sodelavci pridni, podložni, tiho. Nihče si nikoli ni upal ničesar reči. Nekaj se jih je sprlo z njo in odšlo. Na sestankih si je izmišljevala zgodbice v njihovo škodo in blatila njihova imena. Sam sem začenjal nekaj stvari izpostavljati, s pomočjo psihoterapije sem začel uvidevati, da imam opravka z zelo malignim narcisom. Dobival sem hladen tuš. Čeprav je moj intelektualni del jasno vedel, za kaj gre, je stala z ostro peto na mojem čustvenem delu. Dušil sem se. Njene manipulacije so bile premočne, da bi rekel ne, ker sem se bal razvrednotenja. Ta služba je začela precej načenjati moje zasebno življenje. Vedel sem, da to ni več zdravo. Moj boj z »zmajem« se je naposled obrnil v mojo korist. Kakšna ironija, val epidemije me je dokončno rešil. Podjetje so bili primorani zapreti, jaz pa sem pobegnil na Zavod. Res, lažje diham in sedaj z distance vidim, kakšna travma je to bila. Še vedno prebolevam in okrevam…