Ko ne veš, kaj se s tabo dogaja, je prvi korak lahko že to, da o svojem počutju poveš nekomu, ki mu zaupaš

Moje težave so se začele ob prehodu v srednjo šolo. Zame je bila to velika sprememba – nova šola, novi sošolci, novi profesorji in občutek, da se moram čim prej znajti v okolju, kjer nisem poznala skoraj nikogar. Sprva sem si govorila, da potrebujem samo nekaj časa, da se navadim. Toda že v prvem letniku sem začela opažati, da se z menoj dogaja nekaj, česar nisem znala pojasniti. Zjutraj me je pogosto stiskalo v želodcu, pred poukom sem čutila močno napetost, v glavi pa so se mi ves čas vrtela vprašanja, kaj bo šlo narobe, ali bom kaj narobe rekla, ali se bom osramotila, ali bom zmogla vse obveznosti. Takrat še nisem vedela, da je to tesnoba.

O tem nisem znala govoriti. Pravzaprav niti nisem vedela, kako naj razložim, kaj se mi dogaja. Nikoli prej se nisem zares pogovarjala o duševnem zdravju in nisem vedela, na koga se lahko obrnem. Zdelo se mi je, da moram stvari urediti sama in da imajo drugi verjetno veliko večje težave od mene.

Sčasoma me je nenehna napetost začela izčrpavati. Ponoči sem težko zaspala, ker sem vedno znova premlevala, kaj se je zgodilo čez dan in kaj me čaka naslednji dan. Zjutraj sem bila utrujena, v šoli sem se težko zbrala in vedno manj stvari me je veselilo. Začela sem se umikati tudi od prijateljev. Včasih sem se izgovorila, da imam veliko učenja ali da se slabo počutim, v resnici pa preprosto nisem imela energije za druženje. Nekaj prijateljic me je začelo spraševati, ali sem v redu. Vedno sem odgovorila: »Ja, samo utrujena sem.« Tudi sama sem se trudila verjeti, da gre samo za utrujenost. Potem me je nekega dne po pouku ustavila profesorica, ki me je dobro poznala. Rekla mi je, da je opazila, da sem se v zadnjih mesecih precej spremenila. Da sem bila prej bolj nasmejana in dejavna, zdaj pa pogosto delujem žalostno, izčrpano in odsotno. Vprašala me je, ali me kaj skrbi in ali bi se želela s kom pogovoriti. Takrat sem prvič nekomu priznala, da skoraj ves čas čutim nekakšen nemir in da včasih niti sama ne vem, zakaj me je tako strah. Povedala sem ji tudi, da ponoči ne morem spati, ker v glavi vedno znova premlevam iste stvari.

Profesorica me ni obsojala in mi ni rekla, naj se samo sprostim ali manj razmišljam. Poslušala me je. Predlagala mi je, naj se obrnem na šolsko svetovalno službo, in povedala, da obstajajo tudi spletne strani, kjer lahko preberem preverjene informacije o tesnobi, depresiji in možnostih pomoči. Še isti dan sem doma začela iskati informacije. Prvič sem prebrala opis tesnobe in se v njem skoraj v celoti prepoznala. Brala sem o tem, da imajo podobne težave tudi drugi mladi, da zaradi tesnobe nisi šibek in da ti ni treba čakati, da postane res hudo, preden poiščeš pomoč.

Spomnim se občutka olajšanja. Ne zato, ker bi moje težave nenadoma izginile, ampak ker sem končno dobila občutek, da razumem, kaj se mi dogaja. Predvsem pa sem ugotovila, da nisem edina. Pozneje sem se pogovorila tudi s šolsko svetovalno delavko in doma povedala staršem. To ni bilo lahko. Bala sem se, da me ne bodo razumeli ali da bodo rekli, da pretiravam. Toda po tem pogovoru mi naposled ni bilo več treba vsega nositi sami.

Moja tesnoba in depresivno počutje nista izginila čez noč. Še nekaj časa sem imela boljše in slabše dneve. Včasih sem se spet zaprla vase, drugič sem se ustrašila že ob misli na šolo ali ocenjevanje. Počasi pa sem se naučila opaziti, kdaj se moje počutje slabša, in sem vedela, da lahko takrat komu povem. Pomagalo mi je tudi, da sem začela bolj skrbeti za redno spanje, gibanje in druženje z ljudmi, ob katerih sem se počutila varno. Naučila sem se, da mi ni treba biti ves čas uspešna in da slab dan še ne pomeni, da sem spet na začetku. Najpomembnejše pa je bilo spoznanje, da pomoč obstaja in da je prav, da jo poiščemo.

Ko danes pomislim na tisto obdobje, se najbolj spomnim občutka, da sem bila s svojimi težavami popolnoma sama. Zato bi nekomu, ki se danes počuti tako, kot sem se jaz, rekla predvsem to: povej nekomu. Ni treba, da znaš vse lepo razložiti. Lahko preprosto rečeš: »Zadnje čase mi ni dobro in ne vem, kaj naj naredim.«

Včasih je že en tak pogovor začetek spremembe. Danes vem, da prositi za pomoč ne pomeni, da ne zmoreš. Pomeni, da si se odločil, da ni treba, da vse zmoreš sam.