Malo pred korono je nastopila moja manija

Pa kdo je tukaj zares nor?

Taka bodi! Če boš taka, te bom ljubil. Eh, pajade! Ljudje kričijo, da želijo iskrenost, ko jim to daš, jih ni. Resnično, ni jih. Zbežijo, spijo, ali pa se v krogu vrtijo.

Black Friday, "stopite na blagajno 1/k meni" v trgovini, korona. Maske padejo. Ampak nekateri si jih vztrajno nastavljajo nazaj. Malo pred korono je nastopila moja manija. Dobrodošla! Leto v depri ni prijetno, zatorej končno zaplešiva, prijateljica. Pri maniji je velika nevarnost, da me odnese v psihozo, ta je ponavadi paranoidne narave. Dve najboljši prijateljici sta "ogrožena vrsta", ena na bioloških zdravilih (nima imunskega sistema), druga pa ima levkemijo. Na začetku manije družini povem, da imam manijo (ne živimo v skupnem gospodinjstvu, živimo pa blizu, preblizu), morda bo tako letos manj panike, več razumevanja, vsaj kanček. No, ni. Pa ne zaradi korone, zaradi pomanjkanja empatije. Oče narcis, mati borderline, egoizem in nič ne pomaga. V začetku manije najprej vse "popredalčkam", obrambni mehanizem, ki mi služi kot orožje, ki mi razloži, zakaj se ob določenih ljudeh tako počutim. Kako? Narobe. Noro. Nesprejeto. Nerazumljeno. Nič. Da malce manj naivno stopam po svetu, malce manj vere polagam v ljudi, ki si tega vsekakor ne zaslužijo.

Zaneslo me je, pardon. Moja želja, da se o koroni čim manj govori, kakopak ni upoštevana. Odprem ambulanto. Samooklicana psihoterapevtka. Zakaj pa ne, morda bo več miru na ta način. Računam vsak klic, ura teoretiziranja je 70 €, dejanskega zdravljenja preko 100 €, uradnih ur NI, paketov NI. Mene v resnici ni. Nisem psihoterapevt, se pa tu in tam to rada igram. V Polju na primer. Kaj pa naj počnem s svojim umom? Študiram, pa ne zares. S faksom sem ostala zgolj pri diplomi, družboslovna smer.

Lepota manije je tretje oko. Kot to imenuje moja psihiatrinja. Ne verjamem v šamanizem, "duhovnost, ki je že nekaj let v modi", lažno poduhovljenost. Faktografija in dejanja. VIDIM VSE. Trenutno določene ljudi zavoham že na daleč. Če mački stopiš na rep, zacvili, pravijo. Moja družina tudi. Takoj, ko sem preveč iskrena, dobim vprašanja, "si ok?", "ali redno jemlješ zdravila?". Takrat tudi kličejo mojega dolgoletnega fanta...

Sovražim in ljubim. Intenzivno. Oba pola, pa z veliko sivine vmes. Jočem, ljubim, sovražim, pišem, poplesavam, se derem, hrepenim in hlipam. Pa tega skoraj nihče ne ve. To je samo moje. To je košček mojega sveta. Tam je varno, tam me vsi poznajo. Pa že vse od desetega leta nekje. Nemogoči pritiski iz vseh strani, ki si jih nisem sama ustvarila.

Hej, ljudje, kako se vi vedete v času korone? To piše na vaši maski.

Vsako dejanje, vsaka beseda, vse je naenkrat tako surovo, brez olepševanj, vse, česar si jaz nikoli nisem drznila vzeti, ne kot majhna punčka, ne kot odrasla. Ampak mi je vseeno, to pač niso moji ljudje.

Qui potest capere, capiat! Kdor more, naj razume.