Nato pa se je zgodilo nekaj, kar si nisem nikoli upala niti zamisliti

Po naravi sem zelo družabna oseba. Izhajam iz družine, kjer nas je veliko otrok, tet, stricev, babic, dedkov … Vedno se je pri nas veliko dogajalo. Moja hiša je bila za ljudi vedno odprta in ljudem sem vselej rada pomagala. Zgodilo se je, da sem bila tudi močno razočarana, a moja družina mi je vedno zagotovila varno zavetje.

Nato pa se je zgodilo nekaj, kar si nisem nikoli upala niti zamisliti. V službi sem spoznala novo sodelavko, ki je bila nekaj let mlajša in z manj izkušnjami, kot jih imam sama. Bila je razvezana, z dvema otrokoma. Pomagala sem ji, da se je znašla na novem delovnem mestu, se pričela uveljavljati. Zelo sva se ujeli in postali sva dobri prijateljici.

Z njo je bilo prijetno. Njeni in moji otroci so bili približno enako stari in njena otroka sta pogosto bila pri nas. Skupaj smo šli na morje. Bila je na naših družinskih srečanjih.

Edino, kar me je motilo pri njej, je bila njena huda kritičnost do vseh ljudi, ki jih je spoznala. Pri vsakem je našla nekaj, česar ni marala. To sem si razložila z njeno težko življenjsko zgodbo in grdo ločitvijo. Mislila sem, da je samo pretirano previdna, saj se je v življenju že velikokrat opekla.

Nato pa se je začelo podirati. Prijateljica si je pri meni včasih izposodila kakšen evro in denar tudi vrnila. Nato se je zgodilo nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ugotovila sem, da ima moja sodelavka/prijateljica stike po SMS-jih z mojim možem. En vikend sem preverila moževe SMS-je in soočila moža. Mož mi je priznal, da imata več mesecev romantično razmerje in da ji je posodil veliko denarja. Rekel je tudi, da sta se veliko pogovarjala o meni. Moža je skoraj prepričala, da se z njuno zvezo povsem strinjam, saj ga gledam samo še kot očeta svojih otrok in da mi niti ni več toliko do njega. Mož je bil skoraj razočaran nad menoj in očitno je še lažje šel na limanice. Ko sem vse povedala svoji mami in sestrični – z njima sem najbolj povezana – sta bili ogorčeni. Najprej sta mi povedali, da so ji tudi oni posojali denar in nekaj dobili nazaj, nekaj pa ne. Izračunali smo, da nam je bila vsega skupaj v tistem trenutku dolžna dvajset tisoč evrov. Sorodniki so ji zaupali, saj je bila moja prijateljica zelo simpatična in zabavna v družbi. Ko si je sposodila denar, ga je sprva vrnila – verjetno z novim posojilom pri naslednjem sorodniku. Tako je vzpostavila zaupanje in ljudje so ji bili pripravljeni dati vedno več.

Mama in sestrična sta me podprli, da se z možem temeljito pogovorim in rekli, da bosta sprejeli vse rešitve, za katere se bom odločila. Tisti vikend smo imeli družinsko srečanje in bili vsi po vrsti poklapani, jezni, razočarani. Jaz pa sem imela hud občutek krivde.

Najhuje je bilo po tem burnem vikendu oditi v službo in tam pogledati svoji bivši prijateljici v oči. Takoj je vedela, da je nekaj narobe in šla v napad. Ona je prišla v mojo pisarno in se zjokala, da mi ni mogla povedati, kako jo moj mož nadleguje, saj je imela veliko denarnih težav in si je morala pogosto izposojati denar in bila zato v podrejenem položaju. Moj mož je zlorabil njeno težko situacijo. Vzelo mi je sapo. Brez milosti sem ji povedala, da zadeva ne pije vode, vsaj kar se denarja tiče, saj smo izračunali, da celi družini trenutno dolguje dvajset tisočakov.

Nato je padla ven. Začela je kričati, razmetavati stvari po pisarni, jih metati okrog. Padla je na tla in opletala z rokami in nogami. Pridrveli so sodelavci in eden je poklical nujno medicinsko pomoč. Prišli so dokaj hitro. Odpeljali so jo in jaz sem lastniku podjetja povedala, kaj se je zgodilo. Nič nisem skrivala. Bil je še kar razumevajoč. Povedal mi je, da se je o njej že pozanimal pri prejšnjem delodajalcu, saj jo je imel na sumu, da je odtujila denar tudi iz podjetja in ga nato vrnila ter to naredila večkrat. Tudi v prejšnji službi je povzročala podobne težave.

Vse to je bilo zame preveč. Vsi so se pogovarjali samo o denarju, mene pa je zraven pekla tudi moževa nezvestoba in prijateljičino izdajstvo. Verjetno se je lažje pogovarjati o denarju, pa še dejstva so neizpodbitna.

Šla sem na posvet k psihologu in tam se mi je odprl nov svet. Z možem sva se vključila v zakonsko svetovanje in krpava svoj zakon.

Soočam se s hudim občutkom krivde. Le kako sem se pustila tako zapeljati? Počasi sprejemam, da te življenje v urejeni družini lahko naredi nekoliko naivnega, s tem pa ranljivega. Najprej sem hotela vsa bremena dolgov, ki jih je naredila družini moja bivša prijateljica, prevzeti kar nase. Pa se je družina izkazala za trdno in podporno – rekli so, da so tudi oni žrtve manipulacije in da raje stopimo skupaj in pozabimo na denar, saj ga zagotovo ne bomo več videli. Družina mi je ostala – to sem neizmerno hvaležna. Razmišljam, kako hudo bi bilo okrevati po takšnem dogodku v primeru, če bi me družina napadla ali zapustila. Verjetno so tudi takšni ljudje in zanje mi je hudo.

Nisem več tako zelo zaupljiva in svoje dobrote ne razdajam več. Boli pa še vedno. Upam, da bo kdaj bolje.