Nekoč naiven, potem uničen

Pred približno štirimi meseci sva se razšla s partnerko, za katero mislim, da ima – poleg izkušnje depresije in anksioznosti – tudi narcistično motnjo. Za nama je šest let zveze, imava otroka in deljeno skrbništvo. Sedaj ima bivša novega. To se mi zdi lepo in ji privoščim, vendar pa njemu ne privoščim tega, kar ga čaka. Zdi se mi, da se ta zveza nadaljuje tam, kjer se je najina končala, namesto da bi začela znova.

Na začetku, ko sem jo spoznal, je šla narazen s takratnim partnerjem. Trdila je, da je bil bivši do nje nasilen, žaljiv in agresiven. Povedala mi je tudi za svoj boj z depresijo. Jaz, nevednež, sem verjel in vsak atom energije in vso ljubezen vložil v to, da ji pomagam in jo rešim. Čez čas sem spoznal, da nima empatije, da nima čustev, da je vse zaigrano. Zmeraj mene ali druge bivše predstavlja kot slabe, nasilne, žaljive, ponižujoče. Da bi se ljudem zasmilila – in ljudje ji nasedejo. Ko sem jo spoznal, mi je njen bivši svetoval, da se je rešim in grem stran od nje. Mislil sem, da je zgolj ljubosumen in da hoče biti on z njo. Sedaj vidim marsikaj drugače.

Žal mi je hčere, ki, ko je pri njej, videva vzorec narcistične osebe. Ta je prisoten tudi pri babici, partneričini mami. Žal mi je tudi novega partnerja, ki se ne zaveda, v kaj se spušča. Mislim, da je bivša z njim iz koristoljubja: pomaga ji finančno in pri urejanju stanovanja. Ampak ko bo ugotovil, da je vse le zaigrano – da ni čustev, empatije in spoštovanja ter ljubezni – bo prepozno. Ujel se bo v začaran krog. Jaz ga ne bom opozarjal, saj mi ne bi verjel.

Žal mi je, da sem verjel takrat, da je njena ljubezen resnična, da nisem videl njene fasade in da sem se odločil za družino z njo. Verjel sem v njo in v naju kot par in kot družino. Sedaj se skušam posvečati hčeri, svojemu prostemu času in delu na sebi (berem, se sprehajam, meditiram, poskušam nove stvari, družim se s prijatelji in družino). Dolgo sem potreboval, da sem ugotovil, da sem v toksičnem odnosu, ampak nič ni izgubljeno.

Z bivšo si pišem le, kar se tiče otroka – kdaj pridem ponj ipd. Ona me kliče po 5-krat dnevno na videoklic, ker me hči hoče slišati. Ampak sem postavil meje: kliče me lahko le pred spanjem enkrat med 20. in 21. uro, pa še to ne vsak dan, ampak če je hči pri njej več dni, saj se mi zdi, da želi prek otroka nadzirati, kje sem in kaj počnem jaz.

Bojim se, da bo hči prevzela njene vzorce obnašanja ali pa da bo pri njej deležna zlorab, kot sem jih bil sam v šest let trajajoči zvezi. Sklepam, da gre za vzorec, saj je tudi bivša iz razdrtega zakona, kjer je bilo prisotno nasilje, in tudi njena mati je imela veliko partnerjev. Ne vem, na koga naj se obrnem. Zavedam se, da lahko bivša diskreditira mojo presojo in s svojo platjo zgodbe nasprotuje moji. Tudi ona se čuti žrtev in ima mene za lažnivca, manipulatorja in nasilneža.