Ni me več sram poiskati pomoč in podporo, a vem, da moram biti tudi sama dejavna

Ko pogledam nazaj, moje stiske izvirajo še iz izkušnje z alkoholizmom pri pokojnem možu. Imam tri otroke, sina in dve hčeri, s katerimi sem ostala sama v njihovih osnovnošolskih letih. Že po njegovi smrti sem se začela udeleževati različnih delavnic in izobraževanj s področja duševnega zdravja, veliko tudi berem o tej tematiki, a si zaradi nizke pokojnine ne morem privoščiti večine plačljivih izobraževanj. Živim v majhnem kraju, na osebnega zdravnika se zato takrat niti nisem želela obrniti, ker se zelo hitro vse razve.

Moja nedavna izkušnja je povezana z nadlegovanjem in grožnjami sina, ki mi je zaradi določenih finančnih nesoglasij pred nekaj leti začel groziti s smrtjo in me ustrahovati na različne načine. Poskušala sem na različne načine rešiti nastali položaj, a mi na koncu ni preostalo drugega, kot da ga prijavim na policijo. Diagnoze duševne motnje sin ni imel, kakršno koli pomoč, sorodniško in tudi strokovno, je zavračal. Po prijavi so se postopki precej vlekli, a je bil sin na koncu obsojen na krajšo zaporno kazen v obliki ukrepa obveznega zdravljenja na forenzičnem oddelku psihiatrične bolnišnice. Stikov z njim v tem času nisem imela, saj jih je zavračal, zaradi ukrepov, povezanih s preprečevanjem koronavirusa, ga tudi nisem poskusila obiskati, sem pa v občasnih stikih z njegovim psihiatrom. V veliko oporo sta mi hčeri, s katerima se redno slišimo in obiskujemo, vsaj nekajkrat na mesec. V veliko veselje sta mi tudi vnučka. Izkušnja s sinom me je naučila, da težav ne smemo pometati pod preprogo. Če sem zaradi izkušnje z moževim alkoholizmom težave skrivala tako pred sabo kot pred drugimi, me zdaj ni več strah in sram govoriti o tem.

Vem, da se nič ne bo rešilo samo po sebi, da moram tudi jaz biti dejavna, a me hkrati ni več sram poiskati pomoč. Me je pa strah, kaj se bo zgodilo, ko bo sin prišel iz bolnišnice.

Poleg obeh hčera imam tudi podporo psihiatra v lokalnem okolju, veliko pa mi pomaga tudi nevladna organizacija, ki se ukvarja z žrtvami nasilja v družini, zlasti kar se tiče psihološke podpore. Nimam pa podpore drugih družinskih članov, obeh bratov kot tudi ne ostarelih staršev, ki so se postavili na stran bratov v neki zadevi, povezani z družinskimi kmetijskimi zemljišči. Začasno jemljem tudi zdravilo, ki mi pomaga, da lažje prespim noč, česar sem se prej zelo otepala. Blizu so mi tudi alternativne oblike zdravljenja in pomoči. Če le imam možnost, se udeležim tudi kakšne delavnice ali okrogle mize na temo duševnega zdravja. Rada s kakšnim nasvetom ali informacijo pomagam tudi drugim, a sem se hkrati naučila tudi postavljati meje in sebe na prvo mesto. Tega v odnosu z možem in otroki običajno nisem znala.