Nikoli si nisem mislil, da bom izgubil nadzor zaradi telefona …

Nikoli si nisem mislil, da bom izgubil nadzor nad svojim življenjem zaradi telefona in računalnika. V srednji šoli sem bil radoveden, odprt, družaben. Igral sem kitaro, hodil na pohode, vedno bil nekje zunaj, med ljudmi. Potem sem se vpisal na fakulteto in stvari so se začele spreminjati. Najprej komaj opazno. Več sem bil za računalnikom – najprej zaradi študija, nato zaradi dolgčasa. Ure so minevale ob YouTubu, družbenih omrežjih, spletnih igricah. Čutil sem, da me to umirja, da mi daje občutek, da sem z nečim povezan. A hkrati sem se vedno bolj oddaljeval od ljudi, ki so mi bili blizu.

Moja mama je bila prva, ki je opazila, da nekaj ni v redu. Najprej je mislila, da gre za navaden študijski stres. Spraševala me je, ali je vse v redu. Jaz pa sem se samo nasmehnil, rekel, da sem utrujen, da se moram učiti. A mama ima tisti instinkt, ki vidi onkraj besed. V kuhinji sem jo večkrat slišal, kako je tiho rekla očetu: »Ni več isti. Pogleda te, a ni tam.« Moj oče ni veliko govoril o tem. Mislim, da mu je bilo težko. Ni vedel, kako se lotiti. Včasih me je samo vprašal, ali grem z njim kaj postorit na vrt, da bi se malo pogovorila. Jaz sem odmahnil z roko – vedno z izgovorom, da imam »nekaj za narediti«. V resnici pa sem bežal. Pred njima. Pred seboj.

Zvečer sem s telefonom v roki obsedel v temi in prvič začutil nekaj, kar je bilo več kot žalost — bila je praznina. Velika praznina. Moja sestra je bila tista, ki je naredila prvi konkreten korak. Nekega dne je prišla v mojo sobo, usedla se je poleg mene in rekla: »Prosim te, pojdi z mano k zdravnici. Samo pogovor. Ničesar ti ni treba obljubiti. Samo pogovor.« V njenih očeh sem videl skrb, ne graje. In prvič po dolgem času sem začutil, da me nekdo res vidi.

Obisk pri zdravnici me je vodil do psihiatra in kasneje do terapevtke. Diagnoza: depresija s simptomi digitalne zasvojenosti. Čuden občutek – kot bi dobil potrdilo, da si si zlomil dušo. A hkrati olajšanje: končno sem razumel, da nisem sam za vse kriv. Moji starši so me podprli brez besed. Ne da bi me silili ali obsojali. Mama mi je začela vsak večer puščati večerjo, tudi ko sem rekel, da nisem lačen. Oče je brez vprašanj ugasnil televizijo, kadar sem se usedel za mizo. Kot da bi hoteli reči: »Tu smo. Kadarkoli boš pripravljen.« Sestra je ostala moj steber. Spremljala me je na terapije, včasih mi je samo poslala kakšno šaljivo sliko, drugič pa napisala: »Verjamem vate. Tudi če ti danes ne gre.« Ta preprost stavek me je večkrat rešil.

Danes še vedno nisem povsem »ozdravljen«. Ampak sem drugačen. Hodim ven, tudi če mi ni do tega. Včasih vzamem telefon v roke, da bi ušel, ampak se spomnim sestrinih besed. Moja družina me ni rešila – niso čarobno izbrisali mojih težav – ampak so mi pokazali, da me bodo podprli, ko se bom odločil, da si želim nekaj boljšega. In to je bilo vse, kar sem v tistem trenutku potreboval.