Obnašala se je, kot da ni moja mama

Vse se je začelo pred kakimi osmimi leti. Mama si je kar vzela dopust, pa potem bolniško, vse skupaj je trajalo kak mesec ali dva. Bila je zmedena in prestrašena. Imela je nekakšno paranojo, z očetom sta se začela prepirati. Potem je kar naenkrat pobegnila in ko so jo našli, so jo prvič odpeljali v psihiatrično bolnišnico. Tam je bila slabo leto in preden se je vrnila, sva z očetom dobila od občine pismo, da se morava izseliti iz stanovanja, v katerem smo živeli. Saj niti ne vem, zakaj točno je šlo. Oče je kmalu po tem umrl, jaz pa sem se vrnil nazaj k mami. A sploh nisem mogel biti doma z njo, neprestano sva se kregala, kot da bi bila obsedena, zato sem si najel sobo, da sem imel svoj mir. Mama je bila še nekaj časa na bolniški, potem pa je dala kar sama od sebe odpoved v službi. Bila je učiteljica, otroci so jo imeli tako radi, cel kraj jo je poznal. A na koncu je pristala na socialni podpori. Tudi stroškov za stanovanje ni plačevala, zato so jo na koncu prisilno izselili.

Trudil sem se kaj urediti na centru za socialno delo, ampak ona je vsako pomoč zavračala, ni hotela priznati, da je bolna. Nič se ji ni dalo dopovedati, gnala je svoje: če se je odločila, da je bil ob dveh zjutraj zunaj dan, je bil zunaj dan, nisi je mogel prepričati, da je zunaj noč. Kot da bi bila obsedena. Našli so ji neko občinsko stanovanje, ampak tam je bilo vse še slabše, paranoje so se stopnjevale. Nekaj časa je živela tudi na cesti.

Živiva v majhnem mestu, kjer se vsi vsaj na videz vsi poznamo, zato ljudje kažejo s prstom. Ko se je to dogajalo, so ji redki hoteli pomagati. Se je pa tudi ona izolirala se skregala z ljudmi. Mislila je, da ji hočejo vsi škodovati. Nekaj časa je komunicirala le z mano, če temu sploh lahko rečemo komunikacija. Sedela je v kuhinji, imela spuščene rolete in kadila čik za čikom.

Pred dvema letoma so jo znova odpeljali v psihiatrično bolnišnico, medtem pa so ji uspeli najti primernejše stanovanje, da je zdaj vse skupaj dosti bolje. Saj včasih deluje malo zaspana, se pa lahko vsaj normalno pogovarjava, kar je bilo prej nemogoče.

Takrat, ko je bilo najhuje, sem z njene strani čutil eno tako nespoštovanje, najbolj je bila pametna, kot da ni moja mama. To človeka seveda žre, že tako imaš sam s sabo toliko težav. Pride agresija, pride slaba samopodoba, občutje manjvrednosti, nikomur ne privoščim teh občutkov. Pa je hotela biti kar pri meni in sem ji rekel, da za njene odločitve ne bom več odgovarjal. Enkrat moraš odrezati, postaviti mejo. Medtem sem bil tudi jaz na socialni, lačen, pa menjal službe. Nikoli pa nisem jamral, se smilil samemu sebi. Ena od najslabših stvari, ki jih človek lahko naredi, je, da izgubi voljo. Imam prijatelja, ki je doživljal podobne stvari, pa na internetu berem članke o tem.