Oče o sinu

V bistvu ne gre zame, pač pa za sina, starega 25 let. Sam zase pravi, da ima diagnozo anksioznosti oziroma panične depresije. Opazne težave so se pojavile v zadnjem razredu osnovne šole, ko je začel namerno manjkati pri pouku.

Nekako nam je uspelo, da je končal večerno osnovno šolo in z malo muke smo ga prepričali, da se je vpisal v srednjo tehnično šolo. K sreči je imel razredničarko, ki sem jo osebno poznal, in je tudi zaslužna, da je sin uspešno končal srednjo šolo. Od takrat naprej se je sin zaprl med štiri stene. Nima nobenih prijateljev in veliko časa presedi za računalnikom. Nekajkrat mi je uspelo, da je šel z mano ven, to je bilo pred enim letom. Od takrat naprej pa je samo notri v stanovanju, niti ne gre na zavod za zaposlovanje, zdravstveno zavarovanje pa mu plačujem jaz za vsak slučaj. Zadnje čase postaja pretirano obseden s čistočo. Za vsako malenkost začne vpiti, da naj bolj pazimo na čistočo. Večkrat nama z ženo grozi, da bo napravil samomor, pa tudi da bo obračunal z nama, ker naj bi bila midva kriva za njegovo stanje. Osebnega zdravnika odklanja, prav tako ne želi iti h psihoterapevtu. Včasih pomislim, da bi se moralo kaj zgoditi, da bi se zadeva premaknila naprej, vsaj tako kaže, ker se noče prostovoljno zdraviti. Mogoče bi bila dobrodošla sprememba okolja, ampak ga v to ne moreva prisiliti.

Mogoče je imel kdo podobne težave, ki so se na nek način uredile.