Očem skrite težave

Sin Martin je v osmem razredu osnovne šole prvič opazil, da je drugačen od sošolcev. V šoli ni imel težav, saj je bil odličnjak in se kasneje vpisal v gimnazijo, zato smo njegove nenavadne občutke pripisali puberteti. Tudi njegov razrednik je rekel, da so drugi otroci še precej bolj divji, in da naj nas glede Martina ne skrbi. Ob koncu gimnazije se je njegovo počutje močno poslabšalo, zato se je na začetku faksa odpravil do osebne zdravnice, saj ni vedel, na koga naj se obrne. Zdravnica ga je napotila k psihiatru, ki mu je na začetku postavil diagnozo shizofrenije. Tudi nam se je zdel nekoliko nenavaden, vendar smo sklepali, da je to zgolj posledica pitja alkohola, ki je na faksu postalo precej pogostejše. Verjetno nismo dovolj hitro odreagirali, saj teh stvari enostavno nismo poznali. Sin je težave do neke mere poskušal skrivati, sami pa jim nismo zares posvečali pozornosti, dokler nas ni poklical njegov psihiater in naju z možem povabil na pogovor. Psihiater je povedal, da gre za resno zadevo in med drugim razkril, da Martin pogosto kadi travo, kar je moža tako razbesnelo, da s sinom več let ni spregovoril, njegove težave pa je v celoti pripisal travi in alkoholu. Tudi sin je bil takrat zelo vzkipljiv, tako da se z očetom ni poskušal pobotati, jaz pa sem bila ujeta vmes, saj sem morala skrbeti za gospodinjstvo ter igrati posrednika med njima.

Sin je bil zelo jezen tudi na psihiatra, saj je imel občutek, da je izdal njegovo zaupanje, ko nama je povedal za kajenje trave. Kasneje je hodil še k številnim drugim psihiatrom in psihoterapevtom, a vsakič hitro obupal, saj je želel takojšnje rezultate. Prav tako ni upošteval navodil glede jemanja zdravil in z njimi večkrat na lastno pest prenehal. Zdelo se mu je, da ne učinkujejo dovolj hitro, in da motijo njegovo pozornost. Tekom let je prejel vrsto različnih diagnoz, vključno z anksioznostjo in depresijo, na koncu pa je dobil diagnozo obsesivno-kompulzivne motnje. Ko so se njegove težave poslabšale, se je začel izogibati vsem krajem, kjer bi lahko srečal večjo skupino ljudi, vključno z avtobusi, saj je imel občutek, da ljudje dobesedno vidijo njegove psihološke težave. Zaradi težav ni zmogel nadaljevati s šolanjem, sledilo pa je tudi kar nekaj obdobij bivanja v bolnišnicah. Kasneje se je poskušal zaposliti, a ni šlo. Težav se je sramoval. Prepričan je bil, da drugi zanj pravijo, da je len, in da ne želi delati. Sproščenega se je počutil samo s starejšim sosedom, ki je invalidsko upokojen in se že dolga leta zdravi zaradi psihičnih težav. Vaščani o njem pogosto grdo govorijo, saj se jim zdi, da se mu enostavno ne ljubi delati, in da so njegove psihične težave v veliki meri nekaj izmišljenega. Če pogovor nanese na Martinove zdravstvene težave vedno rečemo, da mora k zdravniku, nikoli ne uporabimo izraza psihiater, saj bi si vaščani takoj mislili kaj slabega.

Zdaj se stvari končno izboljšujejo, saj ima sin ustrezna zdravila, obenem pa prejema redno psihoterapevtsko pomoč, ki mu zelo pomaga. S terapevtom sta se dobro ujela, zato zdaj k njemu hodi že več let in ima občutek, da mu resnično lahko zaupa. Prav tako se je zaposlil za polovični delovni čas in že več mesecev uspešno dela. Vrnil se je tudi na faks, saj želi dokončati študij, ki so mu ga težave pred leti onemogočile. Sama te težave zdaj razumem in če bi o njih že prej več vedela, bi se znala bolje odzvati, ko so se prvič pojavile. V naši vasi so psihične težave nerazumljene, saj jih ljudje slabo poznajo. Sodelavci so sinu povedali, da so najprej mislili, da ima tudi sam psihične težave, ker so videli, da se druži s sosedom, zdaj pa vidijo, da jih nima, saj pri delu ni len. Večina vaščanov za ljudi s psihičnimi težavami meni, da so si zanje krivi sami, saj se preveč ukvarjajo sami s seboj. Zdi se jim, da če se prepustiš tovrstnim težavam, to bolj ali manj pomeni, da si len ali neumen. O teh stvareh se enostavno premalo pogovarjamo, zato ljudje z njimi niso ustrezno seznanjeni.

Razlika je le v tem, da pri tej bolezni težave niso telesno vidne.