Pomisli, naredi, ponovi – življenje z obsesivno kompulzivno motnjo

Bila sem perfekten otrok s čudovito družino. Skupaj smo bili oče, mama in mlajša sestrica. V šoli mi je šlo zelo dobro, dobivala sem same petice, ne da bi se veliko učila. Učiteljice in učitelji so me hvalil, sošolkam in sošolcem pa je bilo to malo manj všeč kot meni. Učitelji so me spodbujali, da se udeležim šolskih tekmovanj. Ker nisem znala reči ne, sem se jih udeležila in tudi dosegala zlata priznanja. Začela sem plesati hiphop in zmagovati na tekmovanjih. Začela sem igrati tudi violino. Moj učitelj me je želel prepričati, naj pustim hiphop in se posvetim samo violini, ker imam možnost doseči sam vrh v Sloveniji in morda še kje. Hiphop sem počasi opustila, toda ne zaradi violine, začela sta me zanimati balet in gimnastika. V obeh športih sem dosegala odlične rezultate, oba trenerja sta želela, da se posvetim samo enemu športu. V gimnastiki sem tekmovala s športnicami, ki so trenirale celo otroštvo, na baletu so mi govorili, da lahko postanem primabalerina. Tako sem bila na koncu osnovne šole najbolj uspešna učenka na šoli na vseh področjih in obenem precej osovražena od sošolcev in sošolk. Morda so bili samo ljubosumni, morda pa sem se že takrat malo »čudno« obnašala, ne vem zares.

Težave so se začele, ko sem zamenjala okolje. Srednjo šolo sem obiskovala v Ljubljani, kjer sem bivala v dijaškem domu. Na začetku je bilo vse super, toda sčasoma sem imela vedno več dela s svojimi “ritualčki”. Na začetku ti niso bili nič takega. Ko sem pomislila, da se bo zgodilo nekaj slabega, sem morala samo stopiti na pravo nogo in pomisliti na nekaj pozitivnega. Sčasoma je bilo misli, da se bo zgodilo nekaj slabega, vedno več. Zato je bilo tudi vedno več procesov, ki sem jih morala opraviti, in če kakšnega nisem, sem morala to z naslednjim popraviti. V dijaškem domu smo morali ob 22:00 ugasniti luči, saj naj bi šli takrat spat, jaz pa sem do treh ponoči opravljala domačo nalogo, ki sem si jo sama zadala, da se slučajno ne bi kaj zgodilo. Po prvem semestru spanja tri ure na noč sem bila povsem izčrpana. Očitno je postalo, da imam težave, zato sem se pogovorila s starši in obiskala osebno zdravnico, ki me je napotila k psihiatrinji. Pol leta kasneje je bila postavljena diagnoza obsesivno kompulzivna motnja. Psihiatrinja mi je predpisala zdravila, a nisem imela občutka, da bi mi ta kakor koli pomagala. Le malo težje in z manj energije sem izvajala svoje prisilne rituale oziroma kompulzije.

Občutek sem imela, da mi samo javno zdravstvo ne bo pomagalo, zato sem obiskala zasebno psihoterapevtko. Psihoterapevtka psihoanalitične smeri je ugotovila, da so simptomi prehudi in me je usmerila k vedenjsko kognitivni terapevtki. S psihiatrinjo sem se dobivala samo enkrat na pol leta, kar je bilo občutno premalo, in takoj, ko sem imela možnost, sem zamenjala psihiatrinjo in dobila nekoga, ki mu je bilo res mar zame. To mi je veliko pomenilo, zdravila pa mi še vedno niso pomagala, terapija pa tudi ne. Morda tudi zato, ker sem se težko držala vseh navodil, ki sem jih dobila, spreminjala sem jih v kompulzije – navodila v mojih mislih so bila glasnejša in prepričljivejša. Na terapiji sem želela biti perfektna klientka, zato sem včasih prikazala, da sem bolje, kot sem v resnici bila. Tudi sama sem si želela verjeti, da je temu tako.

Prvi letnik sem zaključila z odličnim uspehom, kljub temu da sem spala po tri ure na noč in komaj še živela. Po prvem letniku sem zamenjala šolo v pričakovanju da bo manj pritiska. Večina občutkov, ki so me gnali v opravljanje procesov, je namreč izvirala iz strahu pred neuspehom, pred nečim groznim, kar se mi ne sme zgoditi. Toda pred samo sabo nisem zbežala. Tudi ko je šola postala manj naporna, je bilo moje življenje enako naporno kot prej. Po maturi se je stanje končno izboljšalo, počutila sem se kot, da bi se še enkrat rodila in zdaj lahko srečno živim. Toda to stanje je trajalo samo, dokler je trajalo olajšanje odlično opravljene mature. Ko je ta občutek minil, so se spet pojavile misli, ki sem jih lahko samo za trenutek odgnala s tem, da sem si v negotovost vstavljala nekaj gotovosti s svojimi procesi. Jeseni sem se odpravila na študij zame sanjskega poklica, kjer ni učnih pritiskov in je važno predvsem gibanje. Verjela sem, da bom s sledenjem svojim sanjam pozdravila tudi motnjo, ki bo izzvenela. Toda stanje je bilo vse hujše in psihiatrinja mi je predlagala hospitalizacijo. Tako sem tri tedne preživela v psihiatrični bolnišnici z občutkom, da me nihče ne razume in mi ne more pomagati. Še najbolj mi je pomagalo to, da sem se pogovarjala z drugimi pacienti in jih spodbujala. S svojim znanjem iz psihoterapije sem skušala pomagati drugim. Po treh tednih sem prosila za odpust, saj sem imela občutek, da samo vegetiram. Zdaj sem doma in iskreno povedano, imam tudi tu občutek, da samo vegetiram, je pa vsaj okolje bolj prijazno. Imam pa dovolj tega. Do zdaj sem čakala, da bo prišel pravi trenutek, ko bom lahko spustila procese in svobodno zaživela. Ugotovila sem, da je ta trenutek že mimo in da je spuščanje veliko težje, kot sem mislila, da bo. Odločno sem začela s kognitivno terapijo, ki temelji na čuječnosti in čeprav so ti dnevi zelo težavni, se trudim biti v stiku s seboj in vsaj na trenutke dovoliti mislim, da so takšne, kot so. Verjamem, da se bom izvlekla iz tega in, da kmalu napišem zgodbo z bolj pozitivnim zaključkom.