Zapisal
Anonimno

V našem društvu pomagamo ljudem, ki se soočajo z raznimi težavami na različne načine. Prilagodimo se njihovim potrebam in željam in temu, koliko sploh želijo, da jim pomagamo. Organiziramo skupne dejavnosti, včasih je dovolj že pogovor na terenu. Včasih jim pomaga že to, da jim nudimo pomoč pri osnovnih stvareh, s katerimi imajo težave, na primer pri plačevanju položnic.

Življenje postaja vedno bolj zahtevno, od ljudi se veliko pričakuje in nekateri preprosto ne zmorejo več slediti.

Ni služb, ni denarja, morda že kakšen alkoholizem v družini…

Večinoma se da doseči napredek, vendar z majhnimi koraki. Številni ljudje niti ne priznajo, da imajo težave, ali pa jih je tega sram in jih skrivajo celo pred svojimi bližnjimi. Predsodki so še vedno močni. Najpogosteje nočejo k zdravniku ali psihiatru, ker mislijo, da bodo tako priznali, da so nori. Včasih jim celo bližnji odsvetujejo iskanje pomoči, ker se bojijo, da bo to videti slabo za vso družino.

Neznanje o duševnih težavah je pri nas še vedno precejšne in nekaj bi bilo nujno storiti, da bi ljudje razumeli, kaj se z njimi dogaja, da obstaja pomoč in kaj vse lahko storijo. Dogaja se nam, da naši uporabniki ne vedo niti tega, kaj pomeni njihova diagnoza. Zadnjič sem vprašala nekoga, ki je prišel od zdravnika z diagnozo depresije, kaj to pomeni, pa ni vedel. Tudi mi sami imamo premalo izobraževanja, kljub nekaterim organiziranim delavnicam. Večkrat si pomagamo sami, kakor vemo in znamo, in sami skušamo ugotoviti, s kakšnimi težavami se sooča človek na drugi strani.

Četudi bi si ljudje pri nas želeli pomoči, imamo v naših koncih premalo strokovnjakov. Zdravniki so preobremenjeni, nimajo dovolj časa, da bi lahko raziskovali, ali je vzrok telesnih težav morebiti v psihi. Veliko več lahko naredijo patronažne sestre.

Do nedavnega smo imeli za celo regijo zgolj enega psihiatra, tudi psihologov je malo in skoraj nobenega psihoterapevta, pa še ti so plačljivi. Veliko ljudi si tega preprosto ne more privoščiti.

Veliko naših uporabnikov prejema socialno pomoč, so invalidsko upokojeni ali pa imajo zelo nizko pokojnino.

Zelo bi pomagalo, če bi bilo vsaj več strokovnih seminarjev, skupin za samopomoč, brezplačnih delavnic, ker zgolj s knjigami za samopomoč si ljudje ne morejo pomagati. Večina jih zaradi bolezni niti nima motivacije. Če pa bi se o svojih težavah na takšnih delavnicah lahko pogovarjali in tudi dobili primerne odgovore, bi bilo lažje. Zdaj si nekateri pomagajo s hojo, si nabavijo psa, gredo na jogo ali kaj podobnega. Vendar to ni dokončna rešitev, to lahko zgolj omili težave.

Morali bomo razmišljati o bolj sistematičnih rešitvah, saj je ljudi z duševnimi težavami čedalje več.