S strokovno pomočjo in zdravili iz brezna globoke depresije in nihanj razpoloženja v moji bipolarni motnji razpoloženja

Stanje globoke depresije dobo poznam. Znano mi je še iz časov, ko sem doživela prvo depresivno epizodo bipolarne motnje. Pri meni se je vse začelo v prvem letniku srednje šole. Po dolgoletnem in uspešnem treniranju karateja (tekmovala sem v katah), ki me je sicer tudi zelo razveseljevalo, sem morala zaradi postoperativne skolioze in prešibke hrbtenice prekiniti s treningi karateja. Ne samo to, v tistem času je eden od mojih trenerjev naredil samomor.

Karate sem povsem opustila v upanju, da me bo duševna stiska zapustila, a se je vse skupaj šele začelo. Pol leta sem samo jokala, tudi v šoli in ves dan. Izjeme so bila obdobja, ko sem od utrujenosti zaspala. Po pol leta neznosnega trpljenja so moji starši, osebna zdravnica ter klinična psihologinja v zdravstvenem domu končno spoznali in prepoznali, da potrebujem strokovno pomoč in zdravila. Šlo je za stanje globoke depresije, ki ga ne bi znala in zmogla prebroditi brez ustrezne podpore in strokovne pomoči. Takrat so se začela moja srečevanja s pedopsihiatrinjo. To je bil začetek čudovite poti, na kateri sem osebnostno lahko rasla. A sprva je bilo zelo težko. Spominjam se začetkov: po uvedbi tablet je prej intenzivnemu duševnemu dogajanju sledil močan občutek praznine in popolnega vakuuma med svetom in menoj. Sčasoma se je veselje povrnilo.

Po dveh letih sem želela terapijo z zdravila opustiti. In sem jo. A potem sem postala silno občutljiva, prepirljiva. Zdelo se mi je, kot da je »vse narobe«, med pogovori sem izgubljala rdečo nit, v glavi mi je rojilo polno misli. Padala sem iz ene skrajnosti v drugo, iz evforičnega stanja, polnega idej in vznesenosti, v faze, ko sem se počutila povsem obupano in brez energije. Tudi socialno sem se umaknila, ker sem čutila, da mi ljudje v pogovoru težko sledijo, oziroma da mi sploh ne sledijo. Rekla sem si, da bom najprej uredila svoje življenje, nato pa se bom vrnila v družbo.

V resnici pa sem se povsem socialno izolirala. Po letu in pol takšnega stanja sem padla v epizodo manije, ki je privedla do psihoze. Še danes si mislim, »bogu hvala«, da sem prišla do prave terapije z zdravili po obisku Enote za krizno intervencijo v psihiatrični bolnišnici na Zaloški ulici v Ljubljani. Trajalo je dva tedna, da so zdravila prijela.

Odleglo mi je in sledila je latentna faza, ko sem se počutila super. Vendar je bilo pri meni tako: če sem visoko letela, je sledila vmesna mirna faza. Ker pa sem šla prej »zelo gor«, sem potem dokaj kmalu zanihala navzdol. Tisto nihanje pa je bilo zelo neprijetno, saj sem nihala od minusa do normale, pa spet v minus in do normale in nikdar v plus. To pa je stanje, ki je sila nevarno.

Prav ta faza je zelo nevarna za samomor, zato je tako pomembno, da se faze manije, depresije in psihoze ustrezno zdravi z zdravili.

Danes jemljem zdravila, sem v remisiji in živim povsem običajno življenje. Sem zaposlena, imam družino, kos sem vsem življenjskim nalogam. Ostaja le še »tista občutljivost« in drugačno doživljanje, ki pa ga razumem, kot da daje življenju izjemen čar. To je tisto, na kar smo »BMR-jevci« pravzaprav kar malo ponosni. Prav tako smo bolj občutljivi na zunanje, denimo vremenske vplive. Vendar nas to, da smo nekoliko drugačni, seveda, če imamo zadeve pod kontrolo, samo bogati. Tako kot vsi imamo tudi mi boljše in slabše dneve.

Je pa ravno farmakoterapija z zdravili tista, ki mi nudi varnost. Ko se tega zaveš, lažje sprejmeš malenkostne neželene učinke in jih tudi ustrezno obvladuješ s triki: npr. če si zjutraj malo omamljen in težje vstajaš, jemlješ zdravila dve uri prej. Zaradi tega sicer spustiš kak dober film in greš zgodaj spat, ampak zjutraj lahko funkcioniraš. Zamujeno lahko nadomestiš med vikendom, pogledaš kak film, malce dlje spiš … No, vsaj dokler nimaš otrok, haha, potem ti oni narekujejo, kdaj vstaneš in kdaj lahko spiš.