Samoizolacija, zanimiv pojem, za mene nekaj povsem drugega kot verjetno za večino ljudi, v bistvu drugih trenutno sploh ne zaznavam …

Ne vem, kaj naj si sploh mislim - ali je kriva ta prisilna samoizolacija oziroma karantena, o kateri kar naprej poslušam, ali sem problem jaz? Bom pisala kar o sebi, imam dovolj materiala…

Samoizolacija, zanimiv pojem, za mene nekaj povsem drugega kot verjetno za večino ljudi, v bistvu drugih trenutno sploh ne zaznavam … sploh pa mi ne paše stik. Razen z res najožjimi, ki bi me potencialno lahko razumeli in jim lahko popolnoma zaupam, ne da bi me bilo sram ali bi mi bilo kako drugače neprijetno.

Samoizolacijo sem kar dobro začutila, najprej sem se je razveselila, končno počitek, končno se lahko malo sprostim, ker bi drugače pregorela. Lahko bi se imela čudovito, delo od doma, končno lahko počistim “stare grehe”, počnem tisto, za kar nimam nikoli časa, s fantom sva končno lahko več časa skupaj, se poveževa.

Ampak, kaj, ko očitno rada trpim! Mislim, da si to zdaj zares lahko priznam. Težko je to sprejeti. Kot vedno, ko imam možnost, da se umirim in lahko samo uživam … takrat zapaničarim, iz mene privrejo vsa mogoča in raznolika čustva, cela paleta emocij in misli … bitka se bo začela. Ali si pripravljena?

Začutim trd oklep kot kletko okoli sebe. Samokontrola se začne topiti, pa še svobodo gibanja mi hočejo vzeti. Zaplet! Zapletam se spet v mreže svojih popačenih idej. Kako naj spet prilagodim svoje prehranjevalne navade novemu sistemu. Ne smemo se gibati, “joj, to ne bo šlo,” so moje misli, ki začnejo vreti iz mene in me preplavljajo. Misli narekujejo dejanja … Če se ne smem gibati, tudi jedla ne bom, moram se nekako kontrolirati, da mi ne uide vse izpod nadzora! Spreleti me občutek groze. Začutim, kako se moja resnična in zdrava percepcija začne spreminjati v povsem popačeno. To se dogaja v trenutku, tako hitro, da tega ne morem preprečiti. Telo začenja naraščati pred mojimi oči, če se ne gledam v ogledalo, pa moja motnja že ve, kako me s kremplji prepriča še v taktilne halucinacije, kot četa nekih mravljincev se zdi, da maščobica narašča v mojem podkožju. Otrpnem. Vse to so samo simptomi. Padanje v jamo se šele začenja.

Kar naenkrat nimam potrditve ne od sebe, ne od drugih, moja pozitivna samopodoba očitno sploh ni pozitivna. Kot bi začela tavati v en res neprijeten, temačen trip. Sploh ne vem, od kod prihaja … še globlje padam v svojo jamo. “Neeeee, kako se je lahko to spet pojavilo!? To nisem prava jaz, v krču sem. Nisem jaz tukaj in zdaj, spet so izkušnje, travmica na travmico, pricurljale ven na plan, v moje misli, zlezle so mi pod kožo. Pa sem mislila, da sem že ok. Kako sem bila ponosna na svoj ozdravljeni del, kako dobro sem se počutila v svoji koži.”

In spet, paf!, kot bi me en kol zabil v tla. Potiska me k tlom, sploh ne morem vstati …

Gre seveda za delo emocij, ki me tiščijo k tlom, odpirajo se spet potlačene in nerazrešene vsebine … pa sem res mislila, da sem jih iz sebe očistila za vedno. Rabim, da me nekaj ali nekdo pomiri, mi reče, da bo še vse v redu …

In pa misli, ‘overthinkanje’ - to me ubija in popačuje realno sliko, sliko srečne, lepe mene, mojega lepega, funkcionalnega telesa.

Gnus do lastnega telesa, obup, razočaranje, bes zaradi izgube nadzora, izguba stika z realno percepcijo dojemanja sebe … Sem v stiku z resničnostjo, toda moja percepcija se na vsake toliko popači. Že dolgo se ni … Tako dolgo, da sem bila prepričana, da sem premagala svojo motnjo hranjenja, ki je seveda samo simptom za globoko ranjenost … Še danes ne vem, kaj me je tako prizadelo. Iz zadovoljne sebe sem se v nekem trenutku skoraj dotaknila tal … V trenutku se zavem: “Pa kaj delaš, zakaj si spet to dopustila? Zakaj nočeš biti srečna? Iščeš negativne dražljaje, ustvarjaš jih ….“ Nočem tega!

Najhuje je ta velik sram pred sabo tukaj in zdaj in seveda pred mojim partnerjem … Veliko mu pomenim, pomaga mi, veseli se mojega uspeha v smislu osebne rasti, da vidi mojo samozavest, ljubezen do same sebe. Pa ga spet razočaram, ko me gleda, kako tonem v svojem trpljenju, joka on, jokam jaz, kaj je šlo narobe?

Ja, to je ta prisilna samoizolacija, ko si prisiljen biti sam s seboj, v krempljih svoje karantene. To je ta izvor stiske. Kaj lahko naredim? Želim se boriti, odločim se splezati iz svoje jame. Pomiriti sebe in si reči: “Vse bo še dobro, tudi to bo minilo.”

Vsaj poskusim lahko in tako izkoristim ta neprecenljiv čas.