Služba

Ker zaradi neresnosti in popivanja nisem dokončal srednje šole, sem se že pred služenjem vojaškega roka zaposlil v bližnji tovarni in tam delal še nekaj mesecev po odsluženi vojski. Nato sem bil za krajše obdobje še v treh tovarnah, potem pa sem sedem let delal priložnostno, nakar mi je mama priskrbela dokaj dobro službo v podjetju, kjer je bila zaposlena kot računovodkinja.

Dokler se ni upokojila, sem v službo hodil vedno trezen, po njeni upokojitvi pa sem v službo občasno prihajal tudi pijan, vendar sem kljub temu delo kar dobro opravljal. Seveda pa moja pijanost ni ostala skrita, zato sem bil v službi večkrat opozorjen in sem na delovnem mestu ostal le zaradi družinskega znanstva s šefom.

Ko se je tudi šef upokojil, sem postal bolj previden. V službo nisem več prihajal pijan, vendar sem zunaj službe popival še naprej.

Po enajstih letih so firmo kljub dobičku zaprli in imel sem izbiro: ali vzamem odpravnino ali pa ostanem v firmi in se vozim na delo v drugo mesto. Odločil sem se za zadnje, ker sem se zavedal, da bi brez izobrazbe težko dobil dobro službo, odpravnino pa bi verjetno zapravil.

Že prvi dan v novem okolju sem opazil, da so razmere mnogo slabše kot na prejšnjem delovnem mestu. Imel sem enake delovne naloge, ki pa so mi bile zaradi premajhnega prostora precej otežene, poleg tega me je stalno priganjal čas. Ker sem bil dela vešč, mi je vseeno uspevalo, vendar me je precej živciralo in sem si pogosto pomagal z alkoholom. Takrat sem že vedel, da sem od alkohola odvisen, če pa mi je to kdo dal vedeti, sem zanikal, koga pa celo nadrl, naj se briga zase.

Moje popivanje je že vsem postalo znano in podjetje me je dvakrat poslalo na zdravljenje, ki pa sem ga vzel kot nekaj, kar moram prestati, da bo mir. Včasih sem delal tudi poškodovan, ker sem se bal, da bi mi v primeru bolniške očitali, da je poškodba posledica pijanosti, čeprav ni vedno bilo tako.

Sem optimist in nameravam vztrajati, ker takega življenja, kot sem ga imel doslej, nočem več.