Ubijala bi za ljubezen. Tudi samo sebe.

Vsak moj dan, že kar nekaj let, bi lahko opisala kot krizno situacijo. Pravzaprav pride do več teh situacij v enem samem dnevu. Čeprav je resnično težko, sem se navadila. Pa kljub temu me tovrstne izkušnje vsakič znova presenetijo in mi otežujejo življenje. Včasih se mi zdi, da ne bom zmogla.

Prepričujem se, da izhajam iz normalne družine, cenjene v našem kraju. Oba starša sta visoko izobražena, bili smo premožni, navzven nam ni manjkalo nič.

Zanimivo, da se tega dolgo časa nisem zavedala, čeprav me na emocionalni ravni že vrsto let premetava v vse možne sfere, in to tako intenzivno, da izgubljam stik s seboj. Nekje globoko v sebi vem, da sem jaz problem. Ta krivda me razžira. Pogosto se sprašujem, zakaj me mati ni raje splavila. Staršem povzročam same težave. Vedem se ravno obratno, kot pričakujeta. Tudi starejši brat me pogosto gleda zviška in zmajuje z glavo. Govori mi, da sem samo v breme. Ne poslušajo me, ne čutijo me. Zavrnejo me, še preden odprem usta, da bi se izrazila. Mlajši brat, on pa me razume. Mislim, da sva si podobna, črni ovci ali pa beli vrani, kot pravijo.

Ja … vse se začne z odnosi … in tudi nadaljuje. Že kot mladostnica sem si tudi izven družine izbirala vrstniške odnose, kjer me niso spoštovali. Izkoriščali so me, mojo naivnost in hlepenje po ljubezni. Oh, ljubezen, vse bi dala zanjo, tudi svoje telo, tudi svojo dušo. Tudi ubijala bi zanjo, tudi sama sebe. Ob takem hrepenenju seveda nisem znala trezno razmišljati. Predajala sem se destruktivnim odnosom z najrazličnejšimi partnerji, ki sem jim pustila, da so me izkoriščali, tako čustveno kot telesno. Počutila sem se kot v večplastni kletki, toda tega si nisem znala kognitivno razložiti. V nekem trenutku sem bila prepričana, da vem najbolje, kaj je dobro zame. Spet v drugem trenutku nisem vedela, kdo sploh sem.

Tiste pristne prijatelje, kolikor jih je bilo, sem odrivala od sebe. Niso mi bili zanimivi, premalo dražljajev. Raje sem se zapletala v intenzivne, škodljive odnose, saj sem ugotovila, da imam raje negativne, vendar poznane dražljaje, kakor pa pozitivne in tuje. Kako je to naporno. Tako zelo intenzivne in nasprotujoče si emocije in miselne kolobocije so me v času ranljive impulzivnosti napeljale k suicidalnim težnjam. Kar koli sem imela pri roki, enkrat sem skoraj predozirala z drogo, drugič sem se porezala, v nekem obdobju sem skoraj shirala do smrti. Pa so se nekako vedno pojavile nove in nove priložnosti za življenje … Razmišljam, da so bili vsi ti poskusi klic na pomoč, da bi tisti, ki jih najbolj potrebujem in si želim njihove potrditve, videli mojo stisko …

Starši so začeli ugotavljati, da ne ustrezam njihovi predstavi popolne hčere. Nikoli se niso zares zmenili zame, pristno mene. Zgolj za to, kako izpadem navzven. Pa saj so imeli sami tudi težave, morda pa sem bila res še dodaten trn v peti, kaj pa vem. Seveda se je govorilo o meni, kako se vedem, da ne spoštujem tega, kar imam, kako zapadam v slabo družbo, droge, kako nimam spoštovanja do svojih staršev. Zdaj so me opazili! Zdaj, ko se utapljam! Aha, na ta način lahko dobim pozornost! S tem, da začnem škodovati sebi. Prej me niso slišali, zdaj me slišijo, vendar ne odreagirajo, kot bi hotela. Še huje postaja v naši družini. Kako to boli. Ampak, verjetno imajo prav, nisem vredna njihove ljubezni. Tudi vse tiste, ki so prikorakali v moje življenje in mi ponudili pristno ljubezen in spoštovanje, sem odrivala. Moj novi partner se je trudil z menoj, jaz pa sem vedno našla način, da sem ga odrivala stran in mu s svojim vedenjem vseskozi zbujala slabo vest. Začela sem ga varati. Pokazati sem mu hotela, naj gre stran, saj sem imela občutek, da nisem vredna ljubezni. Nisem pustila, da bi me ljubil. Sem pa hrepenela po ljubezni staršev, ki so me še bolj odrivali. Lahko si predstavljate kakšni so vrtiljaki ekstremnih emocij … tako zelo bolijo, da jih je najlažje potlačiti …

Mogoče pa življenje še ima upanje zame! Po dolgem obdobju brezupa in bolečine sem po naključju našla pomoč psihoterapevta. Sprva sem »bežala«, nisem si upala soočiti s svojo bolečino in s komaj shajajočimi emocijami ter mislimi o sami sebi, ki so najslabše, kar si sploh lahko zamislim … Imam srečo, da sem našla varno in ljubeče zavetje novih pomembnih drugih. Pustim si biti ljubljena. Tudi partnerja sedaj spuščam k sebi. Ne gre vedno zlahka. Pogosto se mu uprem in ga izzivam, da me zapusti. Na srečo me sprejme z vso mojo prtljago. Ulijejo se mi solze … Oh, ljubezen, tudi ubijala bi zanjo. Ugotavljam, da to ni potrebno, da lahko samo sem.