- Domov
- Osebne Zgodbe
- Osebne Izpovedi
- V določenih življenjskih situacijah je moja depresija postala neobvladljiva
Depresija je moj življenjski sopotnik od 13. leta. Mislim, da je med drugim povezana z menstrualnim ciklom. V prvi fazi se pojavijo napadi besa, nato pa popolna izguba motivacije za življenje in želja po samomoru. V določenih življenjskih situacijah je moja depresija postala neobvladljiva. Najprej v težavnem partnerstvu, nato pri selitvi v tujino in nazadnje po rojstvu otroka. Po poldrugem letu težke poporodne depresije in vsesplošne izgorelosti sem prvič poiskala pomoč psihiatra. Skupaj sva delala na tem, da me ni bilo treba hospitalizirati. Terapija je bila sestavljena iz pogovorne psihoterapije (tri krat na teden), 50 mg Soliana in 10 mg Escitaloprama. Redno sem obiskovala tudi osteopata in jogo z meditacijo. V času zdravljenja sem se zredila za 20 kg, izgubila menstruacijo in postala neplodna.
Po treh letih zdravljenja se kažejo izboljšanja v počutju. Volje do življenja mi občasno še primanjkuje, a zdaj vidim, da so pri meni glavni povodi za depresijo anksioznost, perfekcionizem, želja po nadzoru, pretirana samokritičnost in zavračanje določenih negativnih čustev, kot je na primer jeza. Zdravila so mi pomagala v času največje krize, sedaj pa se pripravljam na postopno odvajanje. Kot alternativo za predpisana zdravila jemljem CBD olje, 5 ml Ketamina in homeopatski Folliculinum MK, nadaljujem z jogo in z zdravim življenjskim slogom.
Otrok, ki je bil eden izmed glavnih povodov za krizo, je hkrati moja največja motivacija za ozdravitev. S svojim zgledom mu želim pokazati, da je življenje vredno truda. Mislim, da je mlade starše pomembno pripraviti na spremembe po rojstvu otroka in uvesti splošno rutinsko pomoč in psihološko podporo za mlade matere.
Šoli za starše primanjkuje psihološka komponenta.
Pri meni je dolgo trajalo, preden sem prepoznala simptome poporodne depresije in žal jih nihče ni prepoznal namesto mene.
Situacija je postala zares nevzdržna, takrat pa sem se sama mobilizirala in si poiskala pomoč.
Depresiven človek si težko sam pomaga, ker mu primanjkuje volje in iniciative. Potrebuje podporo in razumevanje okolja. Zato mislim, da je treba prispevati k širši družbeni zavesti o psihičnih težavah "navadnih ljudi" ter vzgajati prebivalce, ki so zmožni prepoznati znake motenj razpoloženja in ustrezno ukrepati ter poiskati pomoč. Čas je, da razbijemo tabuje o psihični bolezni in motnjah razpoloženja. Skupaj razvijajmo razumevanje, sočutje in skrb za sočloveka.
Depresiven človek si težko sam pomaga, ker mu primanjkuje volje in iniciative. Potrebuje podporo in razumevanje okolja.