Vsega se ne more pripisati puberteti

Vesnine težave so se najprej pojavile v srednji šoli, čeprav jih najprej sploh ni dojemala kot težave. Bila je ponosna nase, da lahko razmišlja hitreje in lažje kot drugi, da z lahkoto preskoči iz ene skrajnosti v drugo. To, da vse doživlja tako intenzivno, se ji ni zdelo nenavadno, kot je to običajno pri srednješolski mladini. Vendar se je začelo njeno vzneseno doživljanje tako stopnjevati, da je včasih počela ali govorila tudi stvari, ki se jih je kasneje, ko jo je evforija minila, sramovala.

Da ima problem, je najprej spoznala njena mama, ki je imela tudi sama podobne težave. Ker sta imeli s hčerko zelo tesen, četudi kdaj konflikten odnos, je mami hčerko vseeno uspelo prepričati, da gre k zdravniku, ki je zanjo takoj predlagal hospitalizacijo. V bolnici so njene težave prepoznali kot eno od oblik motenj razpoloženja.

Vesna je bila pogosto hospitalizirana, vendar je pri zdravljenju ves čas aktivno sodelovala z vsemi, ki so ji skušali pomagati. Nenehno je skušala razumeti, kaj se z njo dogaja, zakaj je prišlo do tega, in kakšen bi bil najboljši način, da bi se nekako izvila iz svojih »viškov in padcev«. Zelo dobro sodeluje z raznovrstnimi socialnimi službami, da bi svoje življenje oblikovala tako, da bi bila srečna. Čeprav je bila večino časa pod vplivom zelo močnih tablet, ji je uspelo zaključiti srednjo šolo z odličnim uspehom. Po srednji šoli se je vpisala na glasbeno akademijo, vendar ji te zaradi zdravstvenih težav za zdaj še ni uspelo končati.

Ima širok krog prijateljev, ki so ji v oporo, obenem pa še vedno redno hodi k psihiatru. Odločila se je tudi za psihoterapijo in za program rehabilitacije v okviru Zavoda za zaposlovanje. Pomoč je poiskala tudi v duhovnosti, saj je prepričana, da ji pri ohranjanju ravnovesja pomaga tudi duhovna učiteljica.