Vzeli so mi otroštvo, vzeli so mi mladost …

Vzeli so mi otroštvo, vzeli so mi mladost, vse so mi vzeli ...

Pretepli so me, posilili, prodali – in ko rečem oni, mislim na svojo družino. Ko sem bila stara tri leta, sem doživela (in preživela) požar, pri šestih sem bila že zrela za norišnico – od šoka sem nehala govoriti. Pri osmih so me posilili. Ko sem jih imela 18, so me prodali moškemu, ki ga nisem poznala. Odpeljal me je v neznano, in to tik pred vojno. Zanosila sem brez ljubezni.

Ves čas sem iskala samo delček ljubezni in sreče, a tudi tega mi vse do dandanes ni bilo dano najti.

Z moškim, ki me je odpeljal v neznano, imam hčerko. Po nekaj letih sem spoznala moškega, ki sem ga ljubila in mu rodila dva sinova, a očitno se mene in moje družine nesreča drži kot prekletstvo. Prvi moški ni maral moje hčere, njegova mati pa ne mene, ker sem pravoslavne veroizpovedi.

Zdaj sem zbolela, borim se s kruto boleznijo, a verjemite mi – v življenju mi je bilo doslej še mnogo huje kot zdaj, ko sem bolna. Ničesar nimam, razen svojih zlatih otrok. To je dovolj, da sem srečna. Vcepljam jim vrednote, ki se jih ne da kupiti. Učim jih, da je imeti srce in dušo največji zaklad. Svojo zgodbo sem zapisala le, ker si jo želim deliti z javnostjo, ničesar nočem v zameno.