Zasvojenosti v družini se ne sramujem več

V Društvo Projekt Človek, sprejemni center Piran, me je napotila medicinska sestra v Centru za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog, Zdravstveni dom Piran. Nemočna in v krču sem poklicala na številko terapevtke gospe Maje in se dogovorila za pogovor. Starejši sin, zdaj star 42 let, je od 15. leta redno užival marihuano ter eksperimentiral s trdimi drogami, nato je postal odvisen od heroina. Sledili sta dve neuspešni detoksikaciji, zdaj je tretjič v takem postopku. Pred tretjim detoksom se je tudi on začel enkrat tedensko udeleževati individualnega pogovora s terapevtko. Rekel mi je, da se v zdravstveni obravnavi prvič ne počuti kot številka.

Z učenjem novega vedenja se je marsikatera solza izkazala kot dragoceno darilo, odselila sem se, da nisem bila v stalni stiski zaradi sinovega odvisniškega vedenja. Nadzora nad sinom, ki se ga nisem zavedala in smo ga v skupini predelali, se zavestno otepam. Gradim svojo samopodobo, se družim in se zasvojenosti v družini ne sramujem več. V skupini se počutim varno, sprejeto. Terapevtka in ostali udeleženci so sočutni in predvsem na trdnih tleh. Ugotovila sem, da z zaščitniškim odnosom sinu bolj škodujem kot pomagam. Zavedam se, da je to njegova pot do sprejemanja in spreminjanja vedenja. Po detoksikaciji bo nadaljeval psihosocialno rehabilitacijo v Terapevtski skupnosti Sopotnica v Škofji Loki. Nepotrpežljivost je moja šibka točka, potrebno bo še kar nekaj dela na sebi.

Sinu želim vse dobro. Naj bo to pot do cilja.

Spodbujam vse starše, da si, če se družina sooča z zasvojenostjo, poiščejo strokovno pomoč.

Neizmerno sem hvaležna Društvu Projekt Človek v Piranu in neizmerno hvala terapevtkama Maji in Heleni, da me spremljata na moji poti učenja in spoznavanja.