Zgodba

Strah in tesnoba sta prvi asociaciji, ko pomislim na depresijo. In sledi še hujša … pekel. V najhujšem obdobju sem imela občutek, da resnično doživljam pekel. Začelo se je v srednji šoli.

Ves čas me je spremljal občutek, da ne ustrezam in strah me je bilo zavrnitve. Zaradi tega sem bila pretirano občutljiva na to, kako me drugi ocenjujejo. Nisem se mogla sprostiti in biti pristna. V želji, da bi ustrezala in bila lepa in kul, sem prenehala jesti. V nekaj mesecih sem močno shujšala in bila sem zadovoljna s seboj. Potem se je zgodil prvi panični napad na šolski ekskurziji v Amsterdamu. Po neprespani noči (skoraj brez hrane in z nekaj alkohola) sem se ulegla v posteljo. Telo mi je začelo drgetati, živčni sistem je podivjal. Na vsak šum se je odzval pretirano. Telo je trzalo na vsak senzoričen dražljaj. Zajela me je panika, smrtni strah. Po tem dogodku sem se umirila in začela ponovno jesti. Vseeno me je bilo strah, da se bo napad ponovil. Sledilo je obdobje depresije. Bili so trenutki, ko je bila stiska huda in sem komaj zdržala, a se nisem nikomur zaupala. Vse sem držala v sebi. S časom so se stvari umirile in življenje je spet steklo naprej precej normalno.

Pri starosti 37 let pa mi je spodneslo tla pod nogami. Poročila sem se in rodila tri otroke. Mož je bil službeno veliko odsoten. Tudi ko je bil doma, je bil zaradi stresa prenapet in se otrokom ni veliko posvečal. Podpirala sem ga, kolikor sem mogla. Poskušala sem biti dobra žena, dobra mati in dobra snaha. Sprejela sem vlogo, da je skrb za družino moje delo. To sem počela in mislila, da delam prav. Ko sem se ponovno zaposlila za polni delovni čas, je bilo preveč. Najprej sem zaznala bolečino v grlu. Kot rahlo vnetje, ki se kar ni pozdravilo. Potem so sledile bolezni – gripa, angina, bronhitis. Vsi znaki, da se z mano nekaj dogaja, a jaz jih nisem poslušala. Tako je bilo kakšno leto, potem pa sta se kot strela z jasnega v meni naselila močna tesnoba in strah. Tokrat sem bila prisiljena priznati, da nisem dobro. Ponoči sem doživljala panične napade. Misli so divjale po svoje. Naslednjih deset dni sem se poskušala »držati nad vodo«. Čez dan sem se trudila funkcionirati kot navadno, a sem počasi ugašala. Niti za minuto nisem mogla več zaspati. Ti trenutki so bili najhujši, saj je tišina noči lahko tako grozljiva. Nisem mogla jesti, bila sem brez apetita in izgubljala sem telesno težo.

Tega nisem hotela, a vedela sem, da je depresija. V duši sem čutila samo temo, kot bi me nekdo pritisnil ob tla. Nikjer nisem videla možnosti za rešitev.

Nisem bila zmožna čutiti karkoli drugega kot obup. Počutila sem se povsem nevredno življenja. Nevredno, da bi me kdo lahko ljubil.

Vse, za kar sem se borila in se razdajala, je bilo izgubljeno ali pa se je podiralo. S podobnimi občutki nevrednosti sem se srečevala že prej, zato sem se tako trudila na vseh področjih, da bi dobila potrditev.

Kako bi lahko bila vredna ljubezni v takšnem stanju? Nemočna, ko nimam česa dati in sem jaz tista, ki potrebujem? Kdo me bo ljubil bolno, pomilovanja vredno, polno sramu? Nikoli nisem bila pesimist, vedno sem druge bodrila, da gledajo na stvari s svetle plati. Sedaj pa v sebi nisem čutila nikakršnega upanja več. Zdelo se mi je, da je tema večna in da ni upanja, da bo lahko kdaj drugače. Zavedala sem se, da sama ne zmorem več in da potrebujem pomoč. Otroci so prihajali k meni v posteljo in preživljali čas pri meni. Niso razumeli, ampak jim je bilo vseeno. Preprosto so želeli biti pri meni. Starši so pogosto prihajali na obisk in tudi prijatelji so me večkrat poklicali in povprašali, kako sem.

Dojela sem, da sem nekatere pomembne stvari v življenju naredila prav.

V najhujših dneh me je to zavedanje držalo pokonci. Poiskala sem si psihiatra, ki mi je predpisal antidepresive. Po treh tednih se je stanje normaliziralo. Hvala bogu, olajšanje! A pravo delo se je šele začelo … V petih letih sem si postavila veliko vprašanj. Prebrala sem veliko knjig, bila na psihoterapiji, se posvečala molitvi, čuječnosti ipd. Vse v želji, da bi se pozdravila, da bi depresija izginila iz mojega življenja. Uspelo mi je opustiti antidepresive, a so vseeno še prišla obdobja, ko sem jih potrebovala.

Verjamem, da bo nekoč, ko mi bo dala spoznanja, ki jih potrebujem - tako kot je prišla - tudi odšla. Sprejemam jo, kot svojo največjo učiteljico, kot dar, ki sem ga dobila, da me usmeri na pravo pot. Če imam slab dan, imam pač slab dan. Sprejmem, če se kdaj počutim majhno, šibko in nesigurno vase - tudi to sem jaz, sem pa še veliko drugega. Morda nikoli ne bom točno vedela, kako in kdaj se je toliko bolečine naselilo v moje telo. Verjetno se je ta nabirala leta. Nič zato - tu sem, da doživim, kar mi je namenjeno doživeti. Ne sramujem se svojih težav.

Sprejemam jih, ker sem samo človek in jih zato znam sprejeti tudi pri drugih ter videti tisto, kar je za njimi.