- Domov
- O Motnjah
- Dusevne Motnje
- Ali lahko duševno stisko pojasnimo zgolj z delovanjem možganov?
Lund, C., in sodelavci (2018). Social determinants of mental disorders and the Sustainable Development Goals: A systematic review of reviews. The Lancet Psychiatry, 5(4), 357–369. https://doi.org/10.1016/S2215-0366(18)30060-9
Priebe, S. (2016). A social paradigm in psychiatry – themes and perspectives. Epidemiology and Psychiatric Sciences, 25(6), 521–527. https://doi.org/10.1017/S2045796016000147
Gómez-Carrillo, A., in Kirmayer, L. J. (2023). A cultural-ecosocial systems view for psychiatry. Frontiers in Psychiatry, 14, 1031390. https://doi.org/10.3389/fpsyt.2023.1031390
Kako kulturna in socialna psihiatrija spreminjata naš pogled na duševnost in duševne motnje
Ko posameznik doživlja tesnobo, depresivnost ali občutke nemoči, se pogosto osredotočimo na njegove simptome in delovanje možganov. Pri tem lahko spregledamo pomembno vprašanje: koliko nam o njegovih težavah povedo okoliščine, v katerih živi? Družbeni odnosi in kulturni pomeni namreč sooblikujejo že sam način, kako človek doživlja sebe in razume svet.
Kulturno psihiatrijo pogosto povezujemo predvsem z raziskovanjem razlik v izražanju duševnih pojavov in motenj med različnimi kulturnimi okolji. Njeno raziskovalno področje pa je precej širše. Človek se že od otroštva skozi jezik in odnose z drugimi uči prepoznavati in uravnavati svoja občutja, razumeti svet ter oblikovati predstavo o sebi. Družbene vrednote in pričakovanja postopoma postajajo del njegovega doživljanja in ravnanja. Kultura tako sodeluje pri samem nastajanju in oblikovanju človekovega duševnega življenja. Na takšnem razumevanju temelji tudi sodobna kulturno-ekosocialna psihiatrija, ki človekovo duševnost obravnava kot neločljivo povezano s telesom, medosebnimi odnosi ter družbeno in simbolno posredovanim odnosom do sveta. Naše mišljenje, čustvovanje in doživljanje se oblikujejo v prepletu telesnih procesov, materialnih življenjskih razmer in kulturnih pomenov. Duševnega trpljenja, nastajanja simptomov in duševnih motenj zato ni mogoče zadovoljivo pojasniti zgolj s procesi, ki potekajo znotraj posameznika, ali na ravni nevrobiologije.
Pomislimo na človeka, ki zaradi negotove zaposlitve, finančnih pritiskov in strahu pred izgubo stanovanja vse težje spi, občuti tesnobo, izgublja zaupanje vase in se med ljudmi vse pogosteje počuti nelagodno. Njegove simptome lahko prepoznamo in ublažimo, vendar njegovih težav ne bomo celovito razumeli, če bomo prezrli njegove življenjske razmere. Socialna psihiatrija posebej opozarja na pomen takšnih okoliščin, saj revščina, nasilje, diskriminacija in družbena izključenost pomembno prispevajo k nastajanju in vztrajanju duševnih stisk. Kadar duševno trpljenje obravnavamo izključno kot posameznikov problem, lahko spregledamo družbene razmere in simbolne pomene, ki sodelujejo pri njegovem nastajanju in vztrajanju, s tem pa tudi pomemben del njegove etiologije oziroma vzrokov.
Kulturna psihiatrija spodbuja tudi kritičen razmislek o psihiatriji sami. Predstave o tem, kaj je normalno in kaj bolezensko, se oblikujejo v določenih zgodovinskih in družbenih okoliščinah. Psihiatrične diagnoze temeljijo na strokovnem znanju in raziskovanju, vendar njihovo oblikovanje vključuje tudi pogosto neizrečene vrednotne presoje in družbene norme. Zato se je treba vprašati, kaj je pravzaprav predmet psihiatričnega raziskovanja in obravnave, kako opredeljujemo duševne motnje, katere izkušnje prepoznavamo kot bolezenske in kako te opredelitve vplivajo na izbiro oblik pomoči in zdravljenja. Takšno razumevanje ne zmanjšuje pomena nevroznanstvenih spoznanj ali zdravljenja z zdravili. Opozarja predvsem na omejitve pristopov, ki človekove težave pojasnjujejo pretežno z delovanjem možganov ali značilnostmi posameznika. Ustrezna pomoč zahteva tudi poznavanje življenjskih razmer, medosebnih odnosov in možnosti, ki jih ima človek na voljo. Za trajnejše izboljšanje duševnega zdravja je zato pogosto potrebno tudi spreminjanje družbenih okoliščin, v katerih duševne stiske nastajajo ali se ohranjajo.
Kulturna in socialna psihiatrija tako odpirata širši pogled na duševno zdravje, ki izhaja iz družbene in simbolne konstitucije človekove subjektivnosti. Ob človekovi stiski je zato smiselno raziskati tudi, kako družbeni odnosi, kulturni pomeni in življenjske razmere oblikujejo njegovo doživljanje ter možnosti okrevanja. Ob tem se odpira tudi vprašanje, kaj lahko kot družba storimo za izboljšanje življenjskih pogojev. Skrb za duševno zdravje je namreč tudi vprašanje naše skupne odgovornosti.