Ključno vprašanje ni, ali umetno inteligenco uporabljamo, temveč ali jo uporabljamo kot pomoč pri lastnem razmišljanju ali kot njegov nadomestek

Orodja umetne inteligence, kot je ChatGPT, vse pogosteje uporabljamo pri učenju, delu in vsakodnevnem reševanju problemov. Toda kaj se dogaja z našimi možgani, kadar razmišljanje in oblikovanje odgovorov vse pogosteje prepuščamo umetni inteligenci? Na to vprašanje so poskušali odgovoriti raziskovalci ameriškega tehnološkega inštituta Massachusetts Institute of Technology (MIT).

V raziskavi je sodelovalo 54 odraslih, starih od 18 do 39 let, ki so jih razdelili v tri skupine. V prvi so pisali eseje s pomočjo klepetalnika z umetno inteligenco ChatGPT, v drugi s pomočjo spletnega iskalnika Google, v tretji pa povsem samostojno, brez digitalnih pripomočkov. Raziskovalci so z metodo merjenja električne aktivnosti možganov (EEG) spremljali njihovo delovanje med pisanjem, hkrati pa ocenjevali kakovost besedil, pomnjenje vsebine in občutek avtorstva.

Pri tistih, ki so uporabljali ChatGPT, so raziskovalci izmerili najmanj izrazito funkcionalno povezanost med različnimi možganskimi območji. Težje so si zapomnili vsebino svojih besedil, njihovi izdelki so bili med seboj bolj podobni, poleg tega so imeli šibkejši občutek, da so besedila resnično njihovo delo. Pri tistih, ki so pisali samostojno, je bila možganska povezanost večja, občutek avtorstva pa močnejši. Raziskovalci so pri tem opozorili na pojav, ki ga imenujejo kognitivni dolg: kadar nam tehnologija prihrani miselni napor, lahko zaradi pretiranega zanašanja nanjo zamujamo priložnosti za razvijanje in utrjevanje lastnih miselnih sposobnosti.

Kaj pa to pomeni za naše duševno zdravje? Čeprav raziskava ni neposredno preučevala duševnega zdravja, njene ugotovitve odpirajo pomembna vprašanja na tem področju. Samostojno razmišljanje, samostojno reševanje problemov, lastna ustvarjalnost in samostojno sprejemanje odločitev niso pomembni le za učenje, temveč tudi za razvijanje občutka kompetentnosti, samozaupanja in nadzora nad lastnim življenjem. Če bi se posamezniki pri teh dejavnostih začeli pretirano zanašati na umetno inteligenco, bi to lahko dolgoročno vplivalo na njihovo zaupanje v lastne sposobnosti. Pojavilo bi se lahko tudi tveganje za večjo negotovost in tesnobo v okoliščinah, v katerih pomoč umetne inteligence ni na voljo ali ko se moramo sami soočiti z zahtevnejšimi odločitvami. Vendar gre za možna psihološka tveganja, ki jih omenjena raziskava ni neposredno dokazala.

Po drugi strani lahko umetna inteligenca tudi zmanjšuje duševne obremenitve. Pomaga nam razumeti zapletene informacije, organizirati delo, pridobivati nova znanja in poiskati različne možnosti za reševanje težav. Za ljudi, ki so preobremenjeni ali imajo omejen dostop do informacij, je lahko dragocena podpora. Ključno vprašanje zato ni, ali umetno inteligenco uporabljamo, temveč ali jo uporabljamo kot pomoč pri lastnem razmišljanju ali kot njegov nadomestek.

Pri učenju in delu je zato smiselno umetno inteligenco uporabljati kot pomoč pri raziskovanju novih možnosti in preverjanju lastnih zamisli, pri tem pa ohranjati samostojno presojo in sposobnost samostojnega reševanja problemov. Ni nam treba vsega narediti brez pomoči tehnologije, pomembno pa je, da ob njeni uporabi ne prenehamo razmišljati sami.