34.  Kakšen zaplet lahko pričakujemo pri mejni osebnostni motnji

Odnosi z osebo z izkušnjo mejne osebnostne motnje so zelo intenzivni, burni. Njeni bližnji življenje z njo pogosto opisujejo kot življenje v parnem loncu. Pogosto se zdi, kot da oseba z mejno osebnostno motnjo in njeni bližnji živijo v dveh različnih svetovih, ki sobivata v istem prostoru, vendar ne vedno v istem času. Razumevanje sveta osebe z mejno osebnostno motnjo je pogosto nemogoče, zlasti v obdobjih, ko je v stiski. Takrat namreč privrejo na dan vsi mogoči obrambni mehanizmi. Bližnji začnejo kaj hitro stopati po prstih, kar pomeni da se začnejo močno prilagajati vsemu, kar oseba narekuje in pri tem izgubljajo sebe.

Za osebe z mejno osebnostno motnjo je značilen izrazit strah pred zapuščanjem, tudi namišljenim, so zelo sumničave. Že ob najmanjši zavrnitvi (tudi namišljeni) pride do intenzivnih reakcij. Z manipulacijo želijo druge prikleniti nase.

Primer: Žena z mejno osebnostno motnjo doma pričakuje moža, da se  vrne iz službe. Pokliče ga po telefonu in mož se prvi hip ne more oglasiti, saj je na cesti gneča in mora biti pozoren na promet. Žena »pade ven«, začne kričati in razbijati po stanovanju, iskreno je namreč prepričana, da se ji ne oglasi, ker je pri ljubici. Impulzivno, jezno, prestrašeno mu začne pisati grozilna sporočila, da se bo ubila, vrgla skozi okno, ker jo vara, nameče mu vse možne psovke. Mož je kakopak prestrašen in ne razume, kaj se vendar dogaja. Žena medtem na socialna omrežja napiše, da je mož totalen pokvarjenec in da sta končala. Ko mož pride domov, je ves v šoku, ko opazi po tleh razbito posodo. Ženo vpraša, kaj se dogaja. Ona se zjoka in pade po tleh in joka, zakaj jo je ignoriral, kje je bil, da tako ne gre več naprej. Mož ji razloži, da je bila gneča in da je zelo presenečen nad njenimi odzivi. Objame jo in potolaži da je vse v redu, da nima ljubice. Žena mu pade v objem kot majhen otrok in zahlipa. Naslednji moment ga poljublja po obrazu in predlaga, da bi šla na večerjo. Vsa vesela začne oblačiti svojo najlepšo obleko in že kliče v restavracijo, da bi rezervirala mizo za dve osebi … Ker mož še ni »prebavil« prejšnjega razburjenja, se ne odzove dovolj hitro in navdušeno nad večerjo v dvoje in spet je vihar …

Pri osebah z mejno osebnostno motnjo je izrazita čustvena nestabilnost in nihanje razpoloženja (kontinuum spreminjanja sega iz trenutka v trenutek, pa tudi iz meseca v mesec). Pričakujete lahko ekstremne odzive – človeka ljubijo oz. idealizirajo in v naslednjem trenutku sovražijo oz. razvrednotijo. Značilne so težave z identiteto, kronični občutki praznine, s katero se ne zmorejo soočiti, zato pogosto neprijetne občutke in misli o sebi projicirajo na bližnje. Spreminjajo se kot kameleoni, kar pomeni, da se prilagajajo glede na trenutnega sogovornika (če je nekomu všeč določen stil glasbe, je tudi njim, če je nekdo proti določeni politični stranki, so tudi oni ipd.). Nihanja razpoloženja vodijo pogosto v impulzivno vedenje (različne oblike nasilja, samopoškodovanja, grožnje s samomorom, klicanje vsakih pet minut, pretirano zapravljanje, prenajedanje, kraja, lahkomiselna vožnja). Pretirano se navežejo na osebo, na določene vloge (roditelj, partner). Lahko tudi izgubijo stik z realnostjo, kar se pogosto pojavi kot odziv na stresne okoliščine. Nikoli se ne počutijo krive, so izredno senzibilni za druge, imajo zabrisane, nejasne meje. Njihova ideja je: »Si zame ali proti meni, druge možnosti ni.«

Bližnji se pogosto soočajo z zbeganostjo zaradi impulzivne in nepremišljene agresije, pojavlja se frustracija zaradi domnevne zavrnitve oz. zapuščanja, ne razumejo, kako je lahko bližnja oseba z mejno osebnostno motnjo v enem trenutku vsa prijazna, v drugem pa sovražno nastrojena. Pojavi se občutek ujetosti in nemoči, bližnji prevzemajo preveliko odgovornost, krivdo, sram za občutke in ravnanja osebe z mejno osebnostno motnjo. Pogosto si želijo psihičnega in fizičnega odmika. Pogosto bližnji prevzemajo misli, občutke, odzive, ki so podobni tistim, ki jih ima oseba z mejno osebnostno motnjo (črno-bele misli, odvisnost od razpoloženja te osebe), postanejo soodvisni, potlačujejo svoja čustva, potrebe, sprejemajo nesprejemljivo vedenje osebe z mejno osebnostno motnjo, prihaja do izgube zaupanja in občutka varnosti v odnosu.

Žalovanje je normalen odziv na različne izgube. Faze žalovanja so skupne različnim bolečim situacijam. Žalovanje se lahko pojavi tudi pri izgubi nekega »normalnega« oz. prijetnega odnosa oz. ko opazujemo bližnjega in ga več ne prepoznamo, saj je simptomatika osebnostne motnje začela prevladovati. Pogosto ima odnos z osebo z mejno osebnostno motnjo sprva obdobje t. i. medenih tednov, ko se osebo idealizira. Potem pa pride do nepričakovanega preobrata v popolno razvrednotenje in procesa žalovanja.

Proces žalovanja ima pet stopenj:

  • Zanikanje – svojci iščejo izgovore, ki bi opravičili vedenje osebe z mejno osebnostno motnjo, ali pa ne želijo sprejeti dejstva, da je takšno vedenje neobičajno, oz. izgubijo občutek za to, kaj je sploh normalno
  • Jeza – na napad se odzovejo tako, da udarijo nazaj.
  • Pogajanje – svojci popuščajo, da bi se njihov ljubljeni spet začel obnašati »normalno« (Če bom storil, kar si ta oseba želi od mene, bom dobil to, kar v tem odnosu potrebujem.), vendar popuščanja običajno nikoli ni dovolj.
  • Žalost oz. depresivnost – svojci ugotovijo, kako velika je cena neprestanega barantanja: izguba družine, prijateljev, samospoštovanja, hobijev. Oseba z mejno osebnostno motnjo se ni spremenila, ampak se je spremenil svojec.
  • Sprejemanje – do sprejemanje pride, ko svojec poveže »dobre« in »slabe« aspekte osebe z mejno osebnostno motnjo in spozna, da ta ni zgolj slaba ali dobra, temveč oboje. Na tej stopnji se svojec nauči sprejemati odgovornost za svoje odločitve in se zave, da mora tudi oseba z mejno osebnostno motnjo sprejemati odgovornost za svoje odločitve. Ko bolje razume tako sebe kot osebo z mejno osebnostno motnjo, lahko pretehta odnos.