Ko izveš, te je strah vsega. Staršev, okolice, tablet, zaprtega oddelka, da ne bo več službe. Samo strah… Sam nikoli v življenju ne bi šel k zdravniku, ampak ko sem izgubil lase... Mislil sem, da bom kos tem psihičnim ali čustvenim stvarem. Pogovori s prijatelji so me še bolj odtujili od iskanja pomoči. Govorili so: “Hja če boš šel tja, bo to pa to, če boš šel sem, bo pa to pa to.” Samo eden mi je rekel: “Glej, lahko te poslušam, ampak ne vem, kaj naj storim, ker nisem iz te stroke.” Dolgo sem vztrajal brez pomoči, ker sem hotel biti kaznovan, da si bom to za celo življenje zapomnil. To je bila napaka.

NazajNaprej