V psihoanalitični terapiji cilj ni odstranitev obramb, ampak razvijanje načinov spoprijemanja s tesnobo, ki posamezniku omogočajo večjo svobodo v doživljanju in vedenju

V psihoanalitični teoriji so obrambni mehanizmi nezavedni psihični procesi, ki posamezniku pomagajo zmanjšati tesnobo. Ta pa izhaja iz sporov med notranjimi spodbudami, potrebami, željami ter zunanjimi predpisi in resničnostjo.

Glede na obdobje, v katerem se razvijejo obrambni mehanizmi, jih lahko delimo na primitivne in zrele. Primitivni obrambni mehanizmi, kot so na primer zanikanje, projekcija in razcepljanje, se razvijejo zgodaj v otroštvu in so značilni za nižjo stopnjo psihološke zrelosti. Ti mehanizmi pogosto temeljijo na popačenju resničnosti, saj otrok še nima dovolj razvite zmožnosti za povezovanje zapletenih čustev in nasprotujočih si misli.

Ko posameznik odrašča, se razvijajo zrelejši obrambni mehanizmi, kot so na primer sublimacija, racionalizacija, humor in altruizem, ki omogočajo bolj prilagodljivo in funkcionalno spopadanje s stresom in notranjimi spori. Na primer, oseba lahko notranje spodbude k nasilnosti usmeri v šport (sublimacija) ali pa uporabi humor, da razbremeni napetost. Ti mehanizmi ohranjajo stik z resničnostjo in omogočajo večje čustveno uravnavanje ter medosebno učinkovitost, zato so značilni za bolj povezano osebnost.

V psihoanalitični terapiji se obrambni mehanizmi ne odpravljajo neposredno. Cilj ni odstranitev obramb, temveč razvijanje bolj prilagodljivih (»zrelih«) načinov spoprijemanja s tesnobo, ki posamezniku omogočajo večjo svobodo v doživljanju in vedenju.

Vir: McWilliams, N. (2017). Psihoanalitična diagnostika: razumevanje osebnostne zgradbe skozi klinični proces. UMco.

<< Nazaj na zanimivosti o anksioznosti