Poišči pomoč

Zgodovina pojma melanholije

Pojem melanholije ima dolgo in pestro zgodovino. Že grški zdravniki so melanholijo povezovali z nenormalnim delovanjem možganov in jo opisovali kot somatsko stanje, in sicer kot neravnovesje med telesnimi sokovi (v kontekstu nauka o »quattuor humores«), ki ga povzroča presežek črnega žolča. Za hipokratike so vsi ljudje nagnjeni k določenim kroničnim boleznim, iz česar izhajata dva pogleda na melanholijo: konstitucionalni in patološki – gola bolezenska dispozicija in aktivno obolenje. Vendar pa je bila »melanholija« obenem sopomenka za »blaznost«, najbolj izrazito v ljubezenski liriki in filozofski literaturi. Ljubezen so v antiki pojmovali kot bolezen in jo pogosto povezovali z melanholijo. Rimski pesnik Ovidij npr. opisuje (kot celotno grško-latinsko izročilo) ljubezenske simptome kot patološko stanje s potencialnimi uničujočimi posledicami.

Znanstveniki in misleci so tako že takrat iskali prakse in načine življenja, da bi se izognili tej nadlogi. V Platonovem Simpoziju v govoru zdravnika Eriksimaha je zaznati pozivanje k zmernosti, ki bo pripeljala do »srečne urejenosti duše«. Tako Eriksimah zagovarja »pravo mero«, kar se povezuje tudi z izrekom »sredina je najboljša« in delfskim napisom »ničesar preveč«, kar nakazuje, da je bilo pozivanje k zmernosti splošni etični imperativ v stari Grčiji.

Nauk o telesnih sokovih je prvi predstavil Hipokrat (5.–4. st. pr. n. št.) v spisu O človeški naravi. Delo je poskus povezave medicine s psihologijo oz. z duševno naravnanostjo, na podlagi katere oblikujemo značaj in način življenja. Bolezensko stanje povzroča neravnovesje sokov. Za zdravje telesa in duha je tako bistveno medsebojno sorazmerno ravnovesje različnih sokov oz. sil. Vendar pa sta pri vsakem človeku prisotna zmerna neuravnoteženost in prevladovanje enega soka, ki določa značajski temperament. Antična medicina je bistveno vplivala na pojmovanje melanholije tudi v poznejših obdobjih, najbolj v srednjem veku, kar je omogočil Galen (2. st. n. št.), ki je razširil grško medicino v latinski svet. Opozoriti moramo, da Galen ni govoril o sokovih, marveč o kvalitetah toplega, hladnega, suhega in vlažnega, ki določajo nek temperament. Tako obstajajo štirje enostavni in štirje sestavljeni temperamenti.

Ker zgolj medicinski pogled na melanholijo kot bolezen iz obravnave tega pojava izloči velik del njegovih razsežnosti in manifestacij v aktualnem življenju, so se vzporedno začela pojavljati dodatna premišljevanja, pogledi in razlage tega razpoloženja. Eden najzgodnejših virov, v katerem je obravnavana melanholija, so Problemi XXX, I., katerega avtorstvo se pripisuje Aristotelu. V njem najdemo povezavo pojava melanholije z idejo genija, ki bo doživela vnovični razcvet v italijanski renesansi v 15. stoletju: »Zakaj so bili vsi izjemni ljudje, pa naj so bili filozofi, državniki, pesniki ali umetniki, povsem očitno melanholiki? In sicer nekateri v tolikšni meri, da so trpeli celo za bolezenskimi napadi, ki jih povzroča črni žolč, kot nam denimo poroča legenda o heroju Heraklu.« V Problemih je prav tako razvidno konstitutivno povezovanje ljubezni/seksualnosti z (afrodizično) obsedenostjo in melanholijo, za katero naj bi bila značilna nezmožnost samokontrole in poželenje.

Na prehodu iz poznega srednjega veka v novi vek, v obdobju humanizma italijanske renesanse, je pojem melanholije doživel ponoven preporod, in sicer po pojmovni logiki, ki je bila predstavljena v Problemih. Pred tem so v sholastiki (v zgodnjem srednjem veku) melanholijo označevali s pojmom acedia, ki je imel povsem negativno vrednotenje, in sicer v kontekstu skušnjave, v katero je grešnike skušal zvabiti hudič oz. demon. Iz tovrstne religiozno-moralne razlage izhaja, da si je za melanholijo človek kriv sam, saj ni prestal »božje preizkušnje«. V melanholijo zapadejo zaljubljenci in strastneži, ki se ne zmorejo nadzorovati, kar neizmerno škoduje njihovi duši in njeni predanosti Bogu. Vendar se je acediji pridružila še tristitia (kot nekakšna koristna, zdrava žalost), kar je omogočilo renesančno prevrednotenje melanholije. Opoldanski demon, kot so mu takrat rekli, je tako bistveno določal ustvarjalni duh in razpoloženje renesančnih umetnikov, filozofov in znanstvenikov.

V novem veku lahko melanholijo dojemamo tudi kot razpoloženje, ki ni nujno patološko. Do te spremembe v pojmu oz. v uvedbi nove razsežnosti samega pojma ni prišlo v medicini, marveč v zvrsti literarnega ustvarjanja, katerega glavni predmet je prikazovanje človekove duševnosti in njenih vzgibov. Tako se je v poznosrednjeveškem pesništvu (v liriki, epiki in romanu) pričel proces osamosvajanja pojma melanholije oz. njene doživljajske dimenzije. Poudarek na opisu subjektivne izkušnje melanholije v novoveški literaturi zadobi novo, »eksistencialno« dimenzijo, in sicer v povezavi z razpoloženjem, v katerem se nam svet in stvari v svetu dajejo. Tako je melanholijo mogoče prenašati na nežive stvari, predmete, kraje in osebe – njihova dejanja, lastnosti, percepcijo, vzgibe. Melanholično razpoloženje je v tem oziru globalno afektivno stanje, ki določa percepcijo sveta in naše razmerje z njim.

Depresijo danes razumemo predvsem kot klinično kategorijo, ki označuje cel spekter različnih bolezenskih simptomov. Vendar pa so v prvi polovici 20. stoletja v psihiatriji še vedno uporabljali pojem melanholija. Sam izraz depresija je izpeljanka iz latinskega glagola de-premere, ki pomeni potlačiti oz. zatreti. Od 14. stoletja dalje so glagol uporabljali v smislu podjarmiti ali ponižati, od 15. stoletja dalje pa kot mračno, sivo razpoloženje. Tako se v etimologiji nakazuje premik s poudarka na zunanjih silah, ki z močjo obvladujejo, proti notranjemu pomanjkanju energije in subjektivistični perspektivi, ki jo določa afektivnost. Melan-cholia, grško melankholia pa pomeni črni žolč (s poudarkom na vsem kar črna barva evocira), iz katerega izhaja antični psihološko-medicinski pogled in pojmovanje.

Literatura:

Burton, R. (2012). Anatomija melanholije. Ljubljana: Studia humanitatis.

Klibansky, R., Panofsky, E., Saxl, F. (2013). Saturn in melanholija: študije o zgodovini filozofije narave, medicine, religije in umetnosti. Ljubljana: Študentska založba.

<< Nazaj na zanimivosti o depresiji