V iskalniku pomoči lahko poiščete stike različnih strokovnjakov (psihologi, psihiatri in pedopsihiatri, psihoterapevti, socialni delavci), ki so vam na voljo v vašem kraju oz. regiji bivanja.
Sezonsko razpoloženjsko motnjo, znano tudi kot sezonska ali zimska depresija, uvrščamo med atipične depresivne motnje. Zanjo je značilno vsakoletno doživljanje depresivne epizode v zimskih mesecih, ko je manj sončne svetlobe. Sezonska depresija se spomladi ali poleti navadno umakne. Z njo se sreča od 4 do 6 odstotkov populacije. Njena pogostnost se razlikuje tudi glede na zemljepisni položaj bivanja: v skandinavskih državah je pogostejša (do 10 odstotkov) kot pa v južnejših državah (1 do 2 odstotka populacije). Tovrstna motnja je pogostejša pri ženskah in pri mlajših osebah.
Najpomembnejši diagnostični kriterij za razlikovanje med zimsko in tipično depresijo je, da se zimska depresija pojavlja skorajda izključno v zimskih mesecih in se ponavlja iz leta v leto. Najpogosteje izbruhne novembra, vrh doseže januarja in februarja, umiri pa se s prihodom spomladanskih sončnih dni v mesecu marcu. Za diagnozo sezonska depresija se mora ta vsaj dvakrat zapored ponoviti v enakem časovnem obdobju.
Zimska depresija se od običajne depresije razlikuje po večji potrebi po hrani (predvsem po sladkem) in spanju. Najpogostejši znaki sezonske depresije so še:
Prva pomoč pri zimski depresiji sta sprememba prehrane in povečanje telesne dejavnosti na svežem zraku, zlasti podnevi. Priporoča se:
Če so simptomi zimske depresije močni in vztrajni in če različne oblike samopomoči ne pomagajo, je nujno poiskati strokovno pomoč.