Poišči pomoč

Žalovanje ni depresija

V antiki je človek sebe razumel v odnosu do bogov. Bogovi so bili nesmrtni, nasproti njim pa smo stali ljudje kot smrtniki, čeprav je bila duša lahko (npr. pri Platonu) pojmovana kot nesmrtna (prav dogodek smrti omogoča premišljevanje o ločenosti duše in telesa). Kot smrtniki imamo do preminutja nek odnos in razumevanje – v nasprotju z živalmi, ki zgolj poginejo. V judovsko-krščanski tradiciji se naš odnos do smrti predrugači z razodetjem o posmrtnem življenju in vpeljavo eshatološke resničnosti. Aforizem iz Stare zaveze se glasi (Mojzesova knjiga; Geneza, 3:19): »Zavedaj se človek, da si prah in da se v prah povrneš.« Lahko omenimo še Memento mori (Ne pozabi na smrt), antični motiv, ki je prešel v srednji vek. V umetnosti je med drugim upodobljen kot slavni La danse macabre (Mrtvaški ples), kjer Grim Reaper (poosebljena smrt) zavede s plesom in na enak način vzame tako revne kot bogate. Izrek Memento mori pa je povezan z dvema latinskima besediloma iz 15. stoletja, Ars moriendi (Umetnost umiranja), ki nudita določena navodila oz. smernice o protokolih in postopkih »dobre« smrti, ki je v skladu s krščanskimi zapovedmi poznega srednjega veka.

V srednjem veku je bil prostor okoli postelje za umiranje javno mesto, v katerega so vstopali družina, otroci in znanci. Mrtvi so na nek način sobivali poleg živih, saj so bila pokopališča običajno del trga, ki je pripadal cerkvi. Smrt se je večinoma držala kolektivne ureditve (npr. slavja, prazniki), kar je delovalo v funkciji razdelitve bremena, predelovanja travmatičnega dogodka in učvrstitve kolektivne, skupnostne vezi. Tudi v našo dobo smo prevzeli običaje, kot so pogreb, kult grobov in praznik mrtvih, saj je pokojnik vedno »še več« kot pa ugasnjeno fizično telo. Vendar se ti obredi in običaji večinoma izvajajo instrumentalno zgolj iz formalnosti, na kar sta v končni fazi vplivala tudi naravoslovna znanost in njen diskurz, v katerem je smrt razumljena kot biološka kategorija in nastopi kot dogodek »na koncu« življenja. Umiranje se sicer da dojeti tudi fiziološko-biološko, vendar pa se smrt kot medicinski pojem ne pokriva s pojmom preminitve. Smrt tako postane koncept brez definicije; vse, kar imamo, so samo kriteriji določanja. Danes so prostor umiranja večinoma bolnice in domovi za ostarele. Smrt tako ni več javni dogodek in se večinoma dogaja za zidovi, izključena iz družbenega prostora ter omejena na ozko zasebnost družine.

Ena izmed posledic sekularizacije smrti se kaže v nekakšni temeljni nezmožnosti govoriti o smrti. Tako pride do izključitve dimenzije, v kateri (ljubljena) mrtva oseba vpliva na še živeče ljudi, kar se v preteklosti kaže v poskusih obvladovanja duhov in antični izgradnji religioznih sistemov, ki nudijo teoretski okvir za premišljevanja in razreševanja enigme smrti. Danes o smrti govorimo predvsem na banalen, trivialen način, npr. ko izpostavljamo naključne vzroke smrti, nesreče, bolezni, starosti, s čimer skušamo vzpostaviti distanco do lastne umrljivosti oz. smrtnosti, ničnosti objekta ljubezni; tega, da je smrt vsak trenutek možna. Da bi se ognili njeni nedomačnosti, tujosti, govorimo o smrti z uporabo besede »se« (npr. vsi vemo, da se umira), kjer dajemo videz, kot da se sami zavedamo smrti. Takšen fetišistični (obrambni) mehanizem utajitve smrti je še kako problematičen, saj onemogoča soočenje s travmatičnim dogodkom, predelavo tega in premišljevanje o njem. Mrtvega nam je »prepovedano« kritizirati in ga velikokrat celo pričnemo idealizirati, poveličevati ter se do umirajočega vedemo, kot da opravlja hvalevredno delo – kar je ponovno v funkciji mehanizma obrambe.

A zakaj je smrt tako travmatična? Kaj se dogaja s žalujočim subjektom? Ta odgovor nam lahko pomagata poiskati psihoanalitična teorija in praksa. Freud v svoji analizi tega pojava žalovanju zoperstavi depresijo. Proces žalovanja razume kot postopno razdiranje libida z ljubezenskim objektom (ki je lahko oseba ali kaka druga abstrakcija, denimo ideal ali vrednota), ki nima več dejavne eksistence. Ker je ta proces za psihični aparat naporen, se mu jaz zoperstavlja s fantaziranjem, iz katerega izrašča želja. Bistvena razlika med žalovanjem in depresijo je po Freudu v tem, da se jaz pri žalovanju ohrani, čeprav je tekom procesa predelovanja izgube inhibiran. Pri depresiji pa pride do izgube ideelne narave, saj je ljubljeni izgubljen (»zgolj«) kot objekt ljubezni. Vendar zakaj izguba ljubezenskega objekta povzroči fiksacijo jaza in s tem njegovo neoperativnost oz. depresivno nefunkcionalnost, indiferentnost in izključitev iz interafektivnega, socialnega prostora (»zaprtost vase«)? Proces žalovanja se prav tako prične z izgubo objekta in vendar jaz v njem ohrani svojo konsistenco in ni v nevarnosti opustošenja. V procesu predelave in separacije pride do reorganizacije libida, ki se preseli na druge objekte. Star, predelan objekt pa je introjeciran v jaz in funkcionira kot eden od njegovih gradnikov, čeprav je libido večinsko preusmerjen drugam. Subjekt je v tem trans-formiran.

V depresiji, nasprotno, pride do inkorporacije, mehanizma, ki služi kot navidezna predelava in služi za ohranjanje preminulega ljubezenskega objekta. Jaz se tako skuša zaščititi (zašiti, popraviti znotraj imaginarnega registra) z zaprtjem in utajitvijo travmatične izgube. Na takšen način ohranja obstoječe stanje in preprečuje resnično soočenje z izgubo (premestitev libida) ter je v funkciji zanikanja izgube. Ljubezenski objekt je pokopan živ in tako ostaja dejaven kot fantom. Kot tak prikriva travmatično izgubo, ki je povzročila luknjo v naši duševnosti (od tod srednjeveške in antične prikazni, duhovi, demoni, ki spodkopavajo avtonomijo jaza in obvladujejo našo duševnost). Libido se iz ljubezenskega objekta zaradi izgube njega samega z inkorporacijo (tega) prenese na naš lastni jaz in tako preprečuje resnično žalovanje, ločitev in preusmeritev libida na druge objekte.

V okviru depresivne simptomatike je treba izpostaviti še posledice delovanja t. i. kritične instance (»vesti«), ki je za naš lastni jaz konstitutivna. Od tod vseobsegajoči občutek krivde. Velik del te instance je nezaveden in omogoča normalno delovanje subjekta v družbi, saj določa zapovedi in prepovedi, univerzalna pravila, norme ter simbolne zakone, po katerih uravnavamo svoje vedenje – kaj lahko počnemo in česa ne. Vendar ima obenem prisilni značaj, ki se izraža kot kategorični imperativ – tako bi moralo biti. Freud izpostavi zanimivo opazko depresije: »Ključ za to bolezensko sliko držimo tako v roki takrat, ko spoznamo v samoočitkih očitke objektu ljubezni, vendar so bili iz njega prevaljeni na lasten jaz.« Torej vse samoponiževanje in (samo)obtoževanje v bistvu leti na nekoga drugega (objekt ljubezni, ki se je z utajitvijo smrti inkorporiral v jaz), kar se lahko v nekaterih primerih izrazi kot narcistični bes in poskus maščevanja ljubezenskemu objektu. Od tod samodestruktivnost, ki se lahko konča celo s samomorom. Da bi krivdo pomiril, depresivni jaz zahteva kazen, ki mu daje celo neke vrste (sadistični) užitek. Treba je poudariti, da depresija ni žalovanje in se od njega bistveno razlikuje, vendar lahko depresijo v končni fazi (skozi transfer) ozdravi samo žalovanje.

Literatura

Ariés, P. (1975). Western Attitudes Toward Death: From the Middle Ages to the Present. Baltimore: Johns Hopkins University Press.

Freud. S. (1987). Metapsihološki spisi. Ljubljana: Studia humanitatis.

<< Nazaj na zanimivosti o depresiji