Diagnostični in statistični priročnik za duševne motnje (Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders - DSM), ki ga izdaja Ameriško psihiatrično združenje, je namenjen klasifikaciji duševnih motenj. V nedavnem prispevku, objavljenem v reviji International Journal for the Advancement of Counselling, so raziskovalci proučevali omejitve medicinskega diagnostičnega modela, ki je del omenjenega priročnika. Poudarili so, da je priročnik sicer uporaben za postavljanje diagnoz in lažjo komunikacijo med strokovnjaki o teh diagnozah, vendar ima določene pomanjkljivosti. Opozorili so, da diagnostične kategorije same po sebi ne omogočajo predvidevanj, kako se bodo ljudje z določeno diagnozo odzvali na zdravila ali druge oblike zdravljenj. Nadalje diagnostične kategorije zakrijejo osebne pomene, ki jih imajo določene izkušnje za ljudi, spregledajo njihove zgodbe, zlasti pa povezave med duševnimi stiskami in širšimi okoliščinami njihovih življenj. V tem oziru je po njihovem mnenju nudenje strokovne pomoči na področju duševnega zdravja že samo po sebi politična izkušnja.
Dejstvo, da je priročnik DSM oblikovan po vzoru zahodne psihiatrije oziroma medicine, je lahko še posebej škodljivo za marginalizirane skupine, saj reproducira evrocentrične norme in je neobčutljiv za različne kulturne kontekste, pri čemer so kulture in norme, ki niso del tako imenovane zahodne kulture, patologizirane. Uporabniki služb na področju duševnega zdravja imajo raznolika ozadja in okoliščine, zato je pomembno, da se kot pomembni prepoznajo različni načini življenja in posledično različna razumevanja simptomov kot tudi obravnave težav v duševnem zdravju. Gre za humanistično, h konkretnemu človeku usmerjeno pomoč in podporo, ki prepoznava pomen njegove izkušnje in sodelovanja v samem procesu obravnave in okrevanja ter skuša njegove izkušnje normalizirati. Pri tem se iščejo strategije zdravljenja, ki so primerne za njegovo individualno, družinsko in družbeno ozadje oziroma izkušnje.
Tak pristop analizira tudi, kako sta kolonializem in imperializem vplivala na stiske in trpljenje ljudi. Četudi se je kolonializem v formalnem smislu končal, ga lahko v drugačnih oblikah zasledimo na primer v različnih oblikah segregacije različnih družbenih skupin, rasno določeni in medgeneracijski travmi, brezdomstvu, revščini, rasnem oziroma etničnem profiliranju ljudi in tako naprej. V tem oziru so tudi duševne stiske prepoznane tudi kot posledica nekdanjih in sodobnih oblik zatiranj.
Vir:
Malott, K.M., Barraclough, S., Yee, T. Towards Decolonizing Diagnosis: a Critical Review and Suggested Alternatives. International Journal for the Advancement of Counselling, 45, 1–17 (2023). DOI: 10.1007/s10447-022-09501-0
© 2024 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
