Poišči pomoč

V medijski produkciji sta velikokrat zlorabljeni in napačno prikazani psihiatrični diagnozi psihopat in psihoza

Portreti oseb z duševno motnjo se pogosto pojavljajo v filmski produkciji. Prisotni so tako primeri pozitivnega kot tudi primeri negativnega portretiranja. Med prve bi lahko uvrstili na primer filme, kot so Kačja luknja (1985), Nenadoma, lansko poletje (1959), Let nad kukavičjim gnezdom (1975), Sybil (1976), Prebujenja (1990), Angel za mojo mizo (1990), Čudoviti um (2001), Ure do večnosti (2002) itd.

Na drugi strani je negativno portretiranje oseb z duševno motnjo problematično zlasti zaradi dokazanega negativnega vpliva na občinstvo. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je na primer po Hitchcockovem filmu Psiho povečala produkcija srhljivih tem, ki jih lahko srečamo v nizkoproračunskih filmih in tudi v nekaterih kriminalnih romanih. Značilno za tovrstni medijski žanr je, da prispeva k proizvodnji, ohranjanju in vzdrževanju negativnih podob oseb s težavami v duševnem zdravju, zlasti v povezavi z nasilnim vedenjem. Med filme, ki upodabljajo »psihopatske množične morilce«, bi lahko uvrstili Noč čarovnic (1978), Petek 13. (1985), Rdeči zmaj (2002), Blaznost (2001), Ameriški psiho (2000) in Nočna mora v ulici Brestov (1987), Ko jagenjčki obmolknejo ( 9991), Hanibal (2001) itd. Liki v teh filmih so pogosto psihopatski morilci, ki zasledujejo nič hudega sluteče nedolžne žrtve. Kot vzrok za umore, kazniva dejanja in nasilna vedenja, ki jih zagrešijo, je prikazana njihova duševna motnja.

Sporočilo medijev pri tem je, da je oseba s težavami v duševnem zdravju nagnjena k umorom, nasilju in nehumanim dejanjem. V klasični zgodbi fikcijskega žanra se v vlogi serijskega morilca pojavlja nekdo, ki trpi zaradi halucinacij, blodenj in obsesij. Močnih psihotičnih simptomov nihče ne opazi oziroma jih zna lik, ki je zmožen najbolj brutalnih in krvoločnih serijskih umorov, prikriti. Zaskrbljujoče je, da se v medijski produkciji kot vzrok za nasilno dejanje izpostavi duševna motnja. Primer medijskega lika, ki se ga prikaže kot psihotičnega psihopata, je serijski morilec v romanu Thomasa Harrisa Rdeči zmaj, po katerem je bil leta 2002 posnet tudi istoimenski film.

Pri upodobitvah likov psihopatskega serijskega morilca in psihotičnega psihopata sta v medijski produkciji velikokrat zlorabljeni in napačno prikazani psihiatrični diagnozi psihopat in psihoza. Čeprav se v filmih pogosto pojavljata povezano, termina opisujeta dve povsem različni motnji. Pri psihozi gre za kronično obliko duševne motnje, katere pogosti simptomi so halucinacije, blodnje in dezorientiranost, ki so povezane z okrnjeno funkcijo razmejevanja zunanjega in notranjega dogajanja (npr. dejanskega dogodka in fantazije). Oseba s psihotično motnjo lahko potrebuje pomoč pri vključevanju v vsakdanje življenje, lahko pa se nauči s simptomi živeti. Simptomi lahko, odvisno od njihove intenzivnosti, človeka kljub temu ovirajo pri izpolnjevanju šolskih ali poklicnih obveznosti, druženju z ljudmi in podobno. Psihopatija pa je nasprotno osebnostna motnja, katere temeljna karakteristika je odsotnost ali pomanjkanje sočutja, občutka krivde, navezanosti, naklonjenosti. Oseba s psihopatskimi značilnostmi je preračunljiva in manipulativna, vendar lahko svoje duševno stanje zlahka prikrije ter deluje ravno nasprotno; prijazno, vljudno in šarmantno. Kljub šibkim notranjim etičnim mehanizmom in izogibanju družbenim normam in vrednotam je lahko taka oseba v življenju celo nadpovprečno uspešna, četudi pogosto nesrečna in neizpolnjena. Navkljub nekaterim negativnim osebnostnim potezam, pa so tudi osebe s psihopatsko motnjo kompleksne osebnosti, daleč od stereotipnih upodobitev filmskih negativcev.

<< Nazaj na zanimivosti