Poišči pomoč

Diagnozi psihopat in psihoza sta v filmski produkciji velikokrat zlorabljeni in napačno razumljeni

Portret oseb z izkušnjo duševne motnje se že več desetletij pogosto pojavlja v filmski produkciji. Pojavljata se tako pozitivno1 kot negativno portretiranje. Zaskrbljujoči so predvsem negativni portreti oseb z izkušnjo duševne motnje, saj imajo dokazano negativen vpliv na stališča občinstva o takšnih osebah.

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je po Hitchcockovem filmu Psiho na primer povečala produkcija srhljivih tem, ki jih lahko srečamo v nizkoproračunskih filmih in tudi v nekaterih kriminalnih romanih. Značilno za tovrstni medijski žanr je, da prispeva k proizvodnji, ohranjanju in vzdrževanju negativnih stereotipov o osebah s težavami v duševnem zdravju, zlasti v povezavi z nasilnim vedenjem.2 Liki v teh filmih so pogosto »psihopatski morilci«, ki zasledujejo nič hudega sluteče nedolžne žrtve. Kot vzrok za umore, kazniva dejanja in nasilna vedenja, ki jih zagrešijo, je prikazana njihova duševna motnja. Sporočilo medijev v tem primeru je, da je oseba s težavami v duševnem zdravju nagnjena k umorom, nasilju in nehumanim dejanjem. V klasični zgodbi fikcijskega žanra se v vlogi serijskega morilca pojavlja posameznik, ki trpi zaradi halucinacij, blodenj in obsesij, ima močne psihotične simptome, vendar jih nihče ne opazi (oziroma jih zna prikriti). Kljub glasovom in prividom je zmožen najbolj brutalnih in krvoločnih serijskih umorov. Zaskrbljujoče je, da se v medijski produkciji kot vzrok za nasilno dejanje izpostavi duševna motnja. Primer medijskega lika, ki se ga prikaže kot »psihotičnega psihopata«, je serijski morilec v romanu Thomasa Harrisa Rdeči zmaj, po katerem je bil pred petimi leti (2002) tudi posnet film z enakim naslovom.

K podobi »psihopatskega serijskega morilca« in »psihotičnega psihopata« sta sicer pripomogli psihiatrični diagnozi psihopat in psihoza, ki sta v medijski produkciji žal velikokrat zlorabljeni in napačno razumljeni. Terminov ne gre enačiti, saj opisujeta dve različni motnji.

Obrazložitev razlik
Pri psihozi gre za kronično obliko duševne motnje, katere pogosti simptomi so halucinacije, blodnje in dezorientiranost (Morrison 1995/2001). Oseba s psihotično motnjo potrebuje pomoč pri vključevanju v vsakdanje življenje in je zmožna okrevanja. Simptomi jo lahko ovirajo pri šolanju, izpolnjevanju obveznosti, druženju in podobno. Navkljub temu lahko osebnostne poteze posameznika, kot je na primer motiviranost za končanje šolanja, v njegovem življenju omogočajo napredek.

Izraz »psihopat«, namesto katerega se danes uporablja termin antisocialna osebnostna motnja (Widiger, Corbitt 1995), pa lahko implicira fizično ali psihično nasilno vedenje do drugih in nespoštovanje njihove osebne integritete. Humanost in altruizem sta taki osebi tuja. Vzorec vedenja se lahko začne v otroštvu in nadaljuje v odraslo dobo, kaže pa se lahko tudi v obliki kršenja zakonov in/ali etičnih norm, v kroničnem laganju, nespoštovanju dogovorov in pričakovanj ter včasih tudi v pogostih zapornih kaznih. Pri psihopatski osebnostni motnji ni nikakršnih težav v zaznavanju okolja in sebe, kot se pojavljajo pri psihozi. Ljudje z diagnozo antisocialne osebnostne motnje imajo malo odgovornosti in sočutja za druga bitja, vendar zelo redko postanejo morilci, kot jih stigmatizirajo literarne in filmske upodobitve. Je pa bolj verjetno, da bo serijski morilec dobil takšno diagnozo. Psihopatska osebnostna struktura v drugih vidi predvsem sredstvo za zadovoljitev svojih potreb. Ljudje z izkušnjo antisocialne osebnostne motnje se lahko ustrezno ali pogosto tudi zelo uspešno vključujejo v družbeni krog, saj nimajo halucinacij in blodenj, ki bi jih pri tem ovirale. Lahko so izjemno kreativni in iznajdljivi pri načrtovanju kaznivih dejanjih, pri čemer imajo lahko vnaprej pripravljen scenarij, ki je običajno opremljen s fantazijami in ritualnim vedenjem – ne blodnjavostjo.

Strokovnjaki s področja duševnega zdravja in kazenskega prava se zavedajo, da diagnoz psihoze in psihopatije nikakor ne gre povezovati. Človek namreč ne more biti preračunljiv, premeten, zmožen načrtovanega razmišljanja, kot je to potrebno pri načrtovanem kaznivem ali neetičnem vedenju, in sočasno trpeti za preganjavicami in halucinacijami. Slednje v akutnih fazah le redko omogoča nadzorovano, kontinuirano dejavnost, usmerjeno proti drugim. Kljub medijski popularnosti portretiranja serijskih morilcev, ki imajo obenem izkušnjo psihoze in antisocialno osebnostno motnjo, ti dve diagnozi ne sodita skupaj.

V realnosti potekajo precej zahtevni in dolgotrajni procesi izdelave psihiatrične ocene, katere namen je ugotoviti prištevnost obtoženega. V primeru Metoda Trobca je bilo v sodnem postopku izdelanih kar osem izvedenskih mnenj strokovnjakov iz Ljubljane, Kranja in Zagreba. Najbolj izčrpna psihiatrična ekspertiza iz leta 1982, ki je vsebovala 62 strani, je potrdila, da ne gre za duševno motnjo (Šterk 2007: 206–207). Trobčeva končna diagnoza potrjuje, da je bil pri svojih dejanjih hudo osebnostno moten, vendar popolnoma prišteven. Tudi večina zaprtih serijskih morilcev drugod po svetu dobi diagnozo antisocialna oz. psihopatska osebnostna motnja, ne pa diagnoze psihotične motnje.

Lahko pa se zgodi, da ima oseba s težavami v duševnem zdravju dvojno diagnozo – shizofrenijo in antisocialno osebnostno motnjo ali bipolarno motnjo in težave z odvisnostjo od alkohola, vendar je simptomatika v psihotični fazi običajno tako močna, da posameznika bolj ovira kot stimulira pri načrtovanem kaznivem vedenju. Ljudje s težavami v duševnem zdravju so lahko včasih, ko doživljajo močne simptome, ki povzročajo zmedenost in dezorientiranost, resnično agresivni. Glasovi lahko osebo usmerijo v destruktivno vedenje in ravnanje, pri preganjavici pa lahko občutki ogroženosti (zastrupljenost hrane, ostrostrelci na nebotičniku) sprožijo napadalnost do drugih ali samopoškodbe. V takšnih primerih lahko govorimo o kaznivem dejanju zaradi akutnih težav v duševnem zdravju. Največkrat pa so takšni posamezniki agresivni do ljudi, ki jih poznajo in so z njimi že v dalj časa trajajočih odnosih. V kazenskem procesu so upravičeno oproščeni zapora in izrečen jim je ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja zaradi neprištevnosti. Z zdravljenjem se močni simptomi umirijo, ublažijo ali celo izginejo. Po odpustu iz psihiatrične bolnišnice takšen posameznik potrebuje kontinuirano in dolgotrajno skupnostno obravnavo, ki vključuje tako psihosocialni kot medicinski model. Na ta način je mogoče preprečiti ali vsaj ublažiti marsikatero krizo in tudi vplivati na kvaliteto življenja oseb s težavami v duševnem zdravju in njihovih svojcev.

Strokovnjaki s področja duševnega zdravja opozarjajo, da so osebnostne poteze pogostejši dejavnik pri nasilju ali kaznivih dejanjih. Odstotek nasilnih oziroma h kriminalu nagnjenih oseb, ki imajo duševno motnjo, je v primerjavi s preostalo populacijo, ki je nasilna, agresivna, nagnjena h kriminalu in pogosto prestaja zaporne kazni, v manjšini. V številnih raziskavah so ugotovili, da se nasilje pojavi samo pri 10 do 12 odstotkih oseb z duševno motnjo, med zaporniki pa jih ima 20 odstotkov tudi duševno motnjo (Wahl 1995: 201–202). Shizofrenija, bipolarna motnja in druge oblike psihoz so bile med opazovano populacijo kriminalcev redke, pogosteje pa se je pojavila odvisnost od alkohola in drog. Duševna motnja je slab indikator nasilnega vedenja in je redka pri odpuščenih zapornikih (ibid.).

1 Kot primer pozitivno portretiranih likov navajamo nekaj filmov: Čudoviti um (2001), Ure do večnosti (2002), Za dežjem posije sonce (2012), Vrvež v moji glavi (2015).

2 Nekaj kultnih filmov na temo »psihopatskih množičnih morilcev«: Petek 13. (1985), Rdeči zmaj (2002), Ko jagenjčki obmolknejo (1991), Hanibal (2001), Ameriški psiho (2000).

<< Nazaj na zanimivosti o duševnih motnjah