Poišči pomoč

Resnica ali mit?

Zdravstveni podatki kažejo, da se več kot polovica duševnih motenj pojavi že pred 14. letom starosti, do 24. leta pa že več kot tri četrtine, a ostanejo težave kljub temu pogosto še kar nekaj časa neprepoznane. Razlogi za to so različni. Včasih so zgodnji znaki in simptomi težko prepoznavni. Problem je lahko tudi omejen dostop do strokovne pomoči, v nekaterih primerih pa je starše strah, celo sram, poslati otroka k strokovnjaku, ki bi mu postavil diagnozo. Nezdravljene težave v duševnem zdravju pri otrocih lahko vodijo do kroničnih oblik duševnih motenj in hudih težav, ki vztrajajo v odraslost, zato je ključno, da jih pravočasno prepoznamo in ustrezno obravnavamo. Zaradi različnih zmotnih prepričanj, mitov, sramu in stigme starši pogosto ne poiščejo pomoči pravočasno. V nadaljevanju bomo predstavili nekaj takšnih najpogostejših mitov (in tudi resničnih dejstev, ki se skrivajo za njimi).

Mit 1: Otrokova duševna motnja je posledica slabe vzgoje

Nekateri starši so prepričani, da so težave v duševnem zdravju posledica pomanjkanja discipline, drugi pa menijo, da lahko tovrstne težave preprečijo le z zadostno mero ljubezni. Duševne motnje so posledica delovanja velikega števila bioloških, genetskih in okoljskih dejavnikov, tako da za večino ne moremo določiti točnega vzroka. Lahko se pojavijo tudi pri otrocih, ki živijo v idealnem domačem okolju. Podpora staršev je eden ključnih dejavnikov, ki otroku pomagajo v procesu okrevanja. Glede tega, kakšno podporo nuditi, lahko staršem svetuje tudi terapevt.

Mit 2: Duševne motnje so znak šibkosti

Moč in zdravje sta, podobno kot šibkost in izkušnja bolezni, dve povsem različni stvari. Za otroke z duševno motnjo so lahko vsakodnevne aktivnosti precej bolj zahtevne kot za druge otroke. Otroci s težavami v duševnem zdravju so pogosto izredno močni, saj npr. šolanje in druženje s prijatelji od njih zahtevata bistveno več napora in energije. Pri tem jim lahko pomagamo, jim zagotovimo podporo in svetovanje.

Mit 3: Otroci so premladi, da bi imeli težave v duševnem zdravju

Težave v duševnem zdravju se lahko pojavijo pri kateri koli starosti. Otroci bodo tovrstne težave včasih težko ubesedili oz. opisali svoje notranje doživljanje, starši pa lahko spregledajo znake, kar privede do tega, da motnja ostane neprepoznana in nezdravljena. Starši morajo biti pozorni na spremembe v otrokovem razpoloženju, spalnih in prehranjevalnih navadah, hobijih ter aktivnostih. O nenavadnih spremembah se je dobro pogovoriti s pediatrom, da poskrbi za potrebne psihološke obravnave.

Mit 4: Duševne motnje so pri otrocih samo razvojna stopnja, ki jo sčasoma prerastejo

Duševne motnje zelo redko izzvenijo same od sebe, pogosteje se zgodi, da se brez zdravljenja še poslabšajo. Otroštvo je čas hitrih sprememb, rasti in razvoja, tako da lahko znake in simptome duševnih motenj hitro pripišemo običajnemu prehodu v mladostništvo. Če spremembe v otrokovem razpoloženju trajajo več kot nekaj tednov, ali pa se pojavi tvegano vedenje, se je treba posvetovati z zdravnikom. Če je težava v duševnem zdravju prepoznana zgodaj, je to zelo dober napovednik za nadaljnje zdravljenje in okrevanje.

Mit 5: Otroku z izkušnjo duševne motnje ne moremo pomagati

Otrokove težave v duševnem zdravju so lahko za starše zelo zahtevne in utrujajoče. V procesu vzgoje je pogosto treba uporabiti drugačne pristope kot pri drugih otrocih, kar lahko staršem vzbuja občutek nemoči. Strokovnjak s področja duševnega zdravja ne bo pomagal samo otroku, temveč tudi staršem, saj jim bo pokazal, kako lahko otroku učinkovito zagotovijo podporo in ob tem poskrbijo tudi za lastno duševno blagostanje. S pomočjo družine in strokovnjakov lahko otrok kljub izkušnji duševne motnje živi polno in bogato življenje.

<< Nazaj na zanimivosti