Članek, objavljen v reviji American Psychologist, obravnava škodljive posledice tradicionalnega razumevanja moškosti, ki ga zaznamujejo toge kulturne norme t. i. gospodovalne moškosti. Te moškemu predpisujejo čustveno zadržanost, telesno trdnost in nasilno neodvisnost. Avtorja članka poudarjata, da te lastnosti “pravega moškega” niso biološko prirojene, temveč družbeno naučene, in da imajo škodljive posledice tako za posameznike kot za širšo družbo.
Ena od nevarnosti tovrstnih norm je njihov vpliv na duševno zdravje. Moške pogosto vzgajajo, da čustev ne kažejo, kar vodi v občutke tesnobe, potrtost in družbeno osamitev. Ta pojav je še posebej pereč pri pripadnikih skupin, odrinjenih na družbeni rob. Belce denimo pogosto spodbujajo k čustveni hladnosti, medtem ko se od Afroameričanov pričakuje, da molče prenašajo rasno zapostavljanje brez izražanja ranljivosti. Azijski Američani se pogosto soočajo s pritiskom ohraniti videz uspešnosti in trdnosti, kar je skladno s stereotipom o “vzorni manjšini”. Za homoseksualne ali gej, kvir (queer) in trans moške so ti pritiski še bolj uničevalni, saj jim pogosto preprečujejo, da bi izrazili svojo pravo identiteto in jih ovirajo pri iskanju varnega podpornega okolja.
Avtorja nadalje pojasnjujeta, da tovrstna predstava o moškosti hkrati utrjuje razlikovanje na podlagi spola, nestrpnost do istospolno usmerjenih in rasno zapostavljanje. Moški, ki se obnašajo v skladu s temi normami, pogosto čutijo potrebo po prevladi, kar se lahko izraža v obliki nasilja, ustrahovanja, spolnega nadlegovanja ali poniževanja drugih. Poudarjata, da je takšna potreba po premoči in nadzoru neposredno povezana s splošno razširjenimi družbenimi oblikami nasilja in razlikovanja. Takšna podoba moškosti zavira razvoj zdravih odnosov. Pri mladostnikih se to lahko kaže tako, da se izogibajo čustveni bližini, ker jih je strah, da bi jih označili kot “punčkaste” ali “gejevske”. Posledica tega je čustvena odtujenost in osamljenost, ki ne vpliva zgolj na počutje moških, temveč tudi na utrjevanje strupenih spolnih stereotipov.
Kot rešitev avtorja predlagata ustvarjanje varnih prostorov, kjer se lahko fantje in moški izražajo brez strahu, da bi jih obsojali. Ključno je razvijanje čustvene inteligence, zmožnosti vživljanja v drugega in ranljivosti kot pozitivnih vrednot. S takim pristopom lahko pomagamo mladim fantom vcepiti koncept moškosti, ki ni povezana s prevlado in potlačenimi čustvi. Pomembno vlogo pri tem imajo posnemanja vredni vzorniki, skupine vrstniške podpore in programi, ki temeljijo na razvijanju odnosnih veščin. V zaključku avtorja poudarjata, da je ponovna opredelitev moškosti ključna ne le za dobrobit posameznih moških, temveč tudi če hočemo ustvariti bolj vključujočo, pravično in sočutno družbo. Moški, ki razvijejo bolj zdrave in čustveno uravnovešene identitete, lahko prispevajo k zmanjšanju nasilja, boljšemu sprejemanju raznolikosti in kakovostnejšim medosebnim odnosom. Tako pa postavijo temelje družbe, kjer so glavni gradniki moškosti spoštovanje, čustveno izražanje in sodelovanje, ne pa nadzor in moč oziroma prevlada.
Vir: Di Bianca, M. & Mahalik, J. R. (2022). A relational-cultural framework for promoting healthy masculinities. American Psychologist, 77(3), 321–332. https://doi.org/10.1037/amp0000929
© 2025 - Vse pravice pridržane program OMRA. | Pravna obvestila
