Ali je pogostost doživljanja depresivne motnje, bipolarne motnje in ciklotimije med umetniki bistveno večja od prisotnosti teh motenj v splošni populaciji?

Znana je izjava Lorda Byrona: »Z nami umetniki je nekaj narobe.«

Umetniško ustvarjanje lahko zahteva izjemno kreativnost, močno angažiranost, stopnjevano čustvovanje ter predano posvečanje časa in energije doseganju cilja. Veliko ljudi meni, da so umetniki ljudje, ki živijo v svojem svetu in da so določena odstopanja zanje normalna. Odstopanja v vedenju, odločitvah in čustvovanju, ki jih pogosto vidimo pri genialnih umih, zato razlagamo z njihovim načinom življenja, ki je posvečeno ustvarjalnosti, iskanju načinov umetniškega izražanja in predanosti poslanstvu. Poleg teh poznajo umetniki tudi stanja, ki jih opisujejo kot ustvarjalno blokado s pomanjkanjem idej in moči za ustvarjanje. Romantičen pogled na umetnike in njihovo življenje torej lahko vsebuje idejo, da umetniki pač morajo biti posebni.

Če sledimo oceni Lorda Byrona, da je z umetniki nekaj narobe, lahko pogledamo študije biografij znanih umetnikov. Podatki pri nekaterih umetnikih kažejo preplet izjemne umetniške ustvarjalnosti, izkušnje z motnjami razpoloženja in zasvojenosti. Pozornost pritegnejo tudi neredko kratko življenje in pogosti samomori.

Raziskave, ki so jih opravili ugledni znanstveniki (Akiskal, Jamison, Andreasen) kažejo, da je pogostost doživljanja depresivne motnje, bipolarne motnje in ciklotimije med umetniki bistveno večja od prisotnosti teh motenj v splošni populaciji. Večja je tudi pogostost zasvojenosti in samomorilnosti. Med najbolj ogroženimi umetniškimi poklici so pesniki, sledijo jim slikarji, pisatelji in kiparji.

Značilnost doživljanja bipolarne motnje je, da je človek v stanju manije za omejen čas poln energije in idej, privzdignjenega razpoloženja, vznesen in lahko sledi neki ideji in cilju, ne da misli na posledice. V stanju depresije v okviru bipolarne motnje ali pri unipolarni depresiji pa je človek brez idej in energije, obupan, žalosten, brez veselja in začasno manj zmožen delovanja.

Nekaj je torej podobnosti med ustvarjalnim zanosom umetnika in stanjem manije pri bipolarni motnji, kakor tudi podobnosti v razpoloženju pri umetniški blokadi in depresiji. Lahko si je tudi predstavljati, zakaj prihaja v teh primerih do poskusov lajšanja težav z različnimi psihoaktivnimi substancami in do posledične odvisnosti. Pri tem se umetniki prav nič ne razlikujejo od ljudi brez umetniške kariere.

Povsem razumljivo je, da vsakega umetniškega delovanja ne moremo preprosto povezati z doživljanjem duševne motnje, ki se kaže v vedenjih, ki jih občasno opazimo pri bipolarni motnji razpoloženja. Prav tako ne moremo vsake umetniške blokade enostavno opredeliti kot depresije. Takšne razlage so preveč preproste in tudi povsem neprimerne. Noben umetnik si ne želi in si tudi ne zasluži, da bi ga psihiatrična stroka merila s svojimi diagnostičnimi kriteriji duševnih motenj. Poleg tega opisovanje pojavov v času umetniškega ustvarjanja ne moremo opredeljevati z diagnozami hudih duševnih motenj, ki zahtevajo zdravljenje. Podobnost pojava smo že opredelili – v času ustvarjanja se pojavijo entuziazem, povišana energija, pestrost idej, čustvena privzdignjenost, kar je podobno maniji. V času ustvarjalne zavore pa se pojavijo znaki, ki so podobni depresiji. Vendar pa je bistvena razlika ta, da so posledice umetniškega ustvarjanja nove kvalitete za posameznika in človeštvo, posledice hudih duševnih motenj pa so nevarne za zdravje in življenje. Problem je, da se oboje včasih tudi prekriva, zaradi česar se motnje razpoloženja pri umetnikih pojavljajo pogosteje in imajo enake posledice kot za vse ostale, ki te motnje imajo.

Motnje razpoloženja so pogoste in se pri nekaterih poklicih pojavljajo pogosteje kot pri drugih. Pri ljudeh, ki delajo v pomagajočih poklicih, je na primer pogostost depresije celo večja, kot pri umetnikih. Pri umetnikih pa je pogostost depresije večja, kot pa je opazna pri splošnem prebivalstvu.

Postavitev diagnoze motnje razpoloženja pri umetnikih zahteva nekaj več pozornosti, saj si nikakor ne želimo, da bi kot patološko opredelili nekaj, kaj je bistveni element edinstvenosti in ustvarjalnosti. Prav tako si ne želimo z zdravljenjem zmanjševati kvalitet posameznika.

<< Nazaj na zanimivosti o duševnih motnjah