Poišči pomoč

»Kraljica drame« oz. patološka težnja po pozornosti

Beseda histrioničen pomeni dramatičen. Psihiatrija in klinična psihologija histrionično osebnostno motnjo uvrščata v skupino t. i. dramatičnih motenj, kamor sodijo še mejna, narcistična in psihopatska osebnostna motnja.

Kot pove že samo ime, ima oseba z omenjeno diagnozo močno težnjo po pozornosti in po tem, da bi bila v središču dogajanja. V nasprotnem primeru bo taka oseba poskrbela in storila vse, da to doseže. Deluje na način, kot da je ves čas na odru; uporablja gledališke kretnje ter grandiozno opisuje vsakodnevne dogodke in situacije.

Take osebe se »spreminjajo kot kameleoni« z namenom narediti vtis na občinstvo. Sogovorniku prilagajajo tako površinske značilnosti kot tudi svoja mnenja in prepričanja. Pogosto jim primanjkuje občutka glede tega, kdo sploh v resnici so.

Za osebo s histrionično osebnostno motnjo je značilen intenziven vzorec pretiranega čustvovanja in iskanja pozornosti, ki ima svoje zametke v zgodnjem otroštvu in se pojavlja v različnih življenjskih kontekstih:

Motnja je bila včasih »rezervirana« za ženske, uporabljalo se je celo poimenovanje »histerična ženska«. Danes vemo, da se pojavlja pri obeh spolih, in sicer pri 1,8 odstotka ljudi.

Pri nekaterih ljudeh se pojavljajo značilnosti histrionične in psihopatske osebnostne motnje hkrati; v tem primeru dobijo ženske večkrat diagnozo histrionične motnje.

Nekatere psihoterapevtske teorije razlagajo, da imajo histrionične osebe pogosto izkušnje hladnih, neljubečih in kritičnih staršev. Razvile so občutek, da niso vredne ljubezni, zato jih je strah, da bodo zapuščene od bližnjih. Prav zato razvijejo tudi mehanizme dramatičnosti in ustvarjajo krize, da bi jih drugi reševali ter jim bili na ta način blizu. V sebi nosijo občutek, da ne morejo poskrbeti zase, zato potrebujejo druge ljudi.

Obravnava oseb z izkušnjo histrionične osebnostne motnje je dolgotrajna in zahtevna. Ti ljudje namreč lahko zelo dobro zaigrajo svoje uvide in težnje po spremembi. Zato potrebujejo še posebej izkušene strokovnjake in strokovnjakinje, ki postavljajo stroge meje. Katerikoli pristop se uporabi, je ključno, da ta osebi pomaga prepoznavati njeno pretirano odvisnost od drugih, najti notranje zadovoljstvo in postati bolj samostojna. Kot pri vseh obravnavah, je ključen odnos s terapevtom ali terapevtko; ta je tisti, ki je »zdravilen«.

<< Nazaj na zanimivosti o osebnostnih motnjah