Poišči pomoč

Mejna osebnostna motnja je diagnoza, ki jo trikrat pogosteje dobijo ženske

Sistem diagnosticiranja težav v duševnem zdravju je kulturni produkt, saj stereotipi lahko povzročijo pristranost v načinih, na katere težave v duševnem zdravju opredelimo.

Dejanskega obsega mejnih osebnostnih motenj ne poznamo, a pomembno vprašanje je, zakaj ženske tovrstno diagnozo dobijo trikrat pogosteje kot moški. Eden od razlogov je gotovo dejstvo, da ženske pogosteje kot moški poiščejo pomoč. Podobne simptome lahko strokovnjaki in strokovnjakinje na področju duševnega zdravja drugače diagnosticirajo pri moških kot pri ženskah. Raziskave večinoma kažejo, da enake simptome večkrat opredelijo kot mejno osebnostno motnjo, če gre za žensko. Zanimiva je raziskava, opravljena v vojski ZDA, ki je pokazala, da so psihiatri in psihiatrinje ob enakih in enako pogostih simptomih, moškim večkrat pripisali diagnozo posttravmatske stresne motnje, medtem ko so ženske pogosteje dobile diagnozo mejne osebnostne motnje. Taka spolna pristranost vzbuja skrb, ker se posttravmatski stresni motnji večkrat pripišejo zunanji vzroki oziroma dogodki, medtem ko se mejna osebnostna motnja večkrat povezuje z notranjimi vzroki in dispozicijami, kar še povečuje občutke krivde in (samo)stigme. Pristranost pri diagnosticiranju se lahko dogaja tudi zaradi percepcije strokovnjakov in strokovnjakinj, da je to “ženska motnja”.

Pomembna so tudi družbena pričakovanja o primernem in neprimernem vedenju za oba spola. Naj ponazorimo: impulzivnost v spolnosti in pogosto menjavanje spolnih partnerjev in partneric je eden od diagnostičnih kriterijev za mejno osebnostno motnjo, a družbena toleranca do tovrstnega obnašanja je manjša za ženske kot za moške.

<< Nazaj na zanimivosti